Mojca Puncer: Intervju z Ullo Karttunen

Vse fotografije: arhiv Ulle Karttunen

Ulla Karttunen: Blind 1 (Foto vse: Arhiv Ulle Karttunen)

MP Kako vidite učinke metaforičnega komentarja vašega cenzurnega primera na ljubljanski razstavi Zavezanih oči

UK Pravzaprav razstave Zavezanih oči ne vidim kot metaforični komentar svojega cenzurnega primera.  Ravno nasprotno, vzela sem resno, dobesedno to, kar je zahtevala sodna obravnava moje umetnosti. Zahtevala je namreč, da se kulturna kritika najbolj javnih fenomenov (zvezdniki, blagovne znamke, porno, reklamni oglasi) lahko izvaja le, če je zamaskirana do nerazpoznavnosti. S tem, ko družbena kritika vzame to nemogočo, absurdno zahtevo (zamaskirati javno v zasebno) za izhodišče, se znajde v slepi ulici. Seveda je nemogoče prispevati h kritični razpravi družbenih, realnih pojavov, če morajo biti stvari v stvarnosti najprej potvorjene v nekaj drugega. Toda to je moral biti tudi cilj cenzorjev v tem primeru: zanikati možnost kritike trga.

Moj namen onkraj serije Zavezanih oči je pokazati, da so v zahodnih demokracijah, ki se jih slavi kot svobodne, odprte in razvite, določene uradno podprte sile, ki nam preprečujejo ugledati stvari neposredno in jasno. Sile, ki terjajo potvarjanje in maskiranje resničnosti z namenom, da njene temeljne poteze ne bi bile vidne. Tovrstna uradna zahteva slepote je običajno povezana s totalitarnimi državami. Za serijo Zavezanih oči je poskus raziskave tržne družbe kot hibridne forme totalitarne strukture, ki lahko udejanji svoj totalitarizem na neviden način, s tem, da nam nalaga gledanje pravljic in medijskih svetnikov,  navkljub surovim strukturam moči, ki jih narekuje neoliberalna politika.

Ulle Karttunen: Blindfold 1

Ulle Karttunen: Blindfold 1

MP Še vedno razmišljate o konceptualni in dokumentarni obliki kot neke vrste nadaljevanju vašega cenzuriranega projekta? 

UK Tako da, kot ne. Po  vsem tem, kar je sledilo cenzuriranem delu, sem spoznala, da moram pristopiti k razlogom, zakaj je lahko kulturna kritika stvarnosti prepovedana in obenem pa bi rada opustila vsa ta področja.

Očitno ni možnosti, da bi nadaljevala z natanko isto temo in delom, vsaj ne na Finskem, kajti ko je bil tam velik medijski škandal, je ustvaril tudi nemo stanje, v katerem ljudje mislijo, da že vse vedo o primeru in so ga že naveličani. V našem času medijev so škandali kmalu mimo in ljudje si želijo novega škandala, ne pa dodatnih informacij in analiz. Kar me zanima, so ravno te tendence sodobne družbe, utemeljene na škandalih in umanjkanju informacij, ki delajo našo kulturno klimo intelektualno šibko. Primer cenzure v znamenju tržno utemeljene filozofije rumenih medijev postane mnogo širši problem, ki zadeva ne le utišanja določenih subjektov, marveč eksemplarični primer spiralnega preplavljenja umetne in potvorjene informacije, ki populističnim konzervativcem dopušča, da jo uporabijo kot politično orožje. V tej smeri moram seveda poskušati nadaljevati svoje delo, poskušati napraviti taktike prostovoljne slepote vidne.  

MP Aktivni ste kot umetnica in teoretičarka – kako razumete vlogo teoretske refleksije o sodobni umetnosti v povezavi s cenzuro?  

UK Primeri cenzure so vedno ne le družbeni, marveč tudi teoretski indikatorji. Primeri cenzure zelo materialno pokažejo meje umetnosti v določenem zgodovinskem trenutku in določeni družbeni strukturi.

Cenzura je, oziroma bi morala biti, teoretsko zanimivo področje, saj kaže na tisto, kar ne more biti vidno. Očitne stvari v strukturah moči in določena smešnost posameznih primerov so običajno lahko ugledani šele desetletja kasneje, ali pa od drugih kultur. V primerjavi s finsko umetnostno sceno je videti atmosfera v Sloveniji povsem drugačna; to je mogoče videti že po tem, kako je prikazana in obravnavana umetnost v vašem novem Muzeju sodobne umetnosti. Ne čakate na umetnost, ki bi bila izpraznjena vseh aktualnih družbenih komentarjev, v zapeljivih objektih na poti na trg – primeri subverzivne, kontroverzne, politične ali kritične umetnosti niso videti kot kletvice, kakor na Finskem, ampak kot pozitivne možnosti. Moj primer ne bi bil mogoč v številnih drugih državah, ena od stvari, ki jo je napravila možno, je, da je finski svet vizualne umetnosti zelo anti-teoretski.

Primeri cenzure proizvedejo tudi večje količine psevdo-teorij, kajti konzervativni krogi so vselej navdušeni nad uporabo cenzorjevega besednjaka in pomanjkanja informacij za svoje lastne politične cilje. Diskusija se zlahka obrne v smer vprašanja, zakaj je neki umetnik neetičen (namesto: zakaj bi vsi, ne le umetniki,  morali prevpraševati stvarnost in njeno etiko). Primeri cenzure naj bi bili teoretsko pomembni zgolj zato, da pokažejo, kateri novi mehanizmi so na delu v sodobni družbi, ki puščajo dele stvarnosti zunaj razprave in kritike.

Ulla Karttunen: Blind 7

Ulla Karttunen: Blind 7

MP Katere vidike bi izpostavili v svojem aktualnem delu, ki je bilo na ogled tudi v Ljubljani?

UK V seriji Zavezanih oči je na delu komičnost, ne ravno pogosto povezana z ikonami, da bi pokazala na absurdnost primera. Če se namreč za najbolj banalno, odprto in javno sfero – oglaševanje, zvezde, blagovne znamke, porno – terja, da je zamaskirana, potem obstajajo v naši družbi določeni dvojni standardi in slepota. Serijo Zavezanih oči lahko vidimo kot smešenje takšnega  totalitarizma in absurdnega stanja sodobne tržne družbe.

Ko preoblikujem ta tržno osnovani material v ikone neznanih svetnic, obenem pa še nadaljujem s svojo daljnosežnejšo temo kritike dualizma in dihotomij sodobne kulture, še zlasti dualizma  svetega in čutnega, ki ga lahko vidimo že v dejstvu, da sta cerkev in porno obravnavana kot nasprotna konca, ki se nikoli ne moreta srečati. Površine medijev lahko ugledamo kot svete oltarje, ljudje preživimo vsak dan ure pred njimi.

MP Kakšni so vaši umetniški nacrti za prihodnost?

UK Ta trenutek me zanima nadaljevanje teme, ki jo že lahko vidimo v seriji Zavezanih oci: kapitalizem kot religija. Moja cenzurna zadeva je lahko razumljena kot nov primer blasfemije, ki žali temeljnje svete vrednote tržne družbe. Moje delo ni dovolj castilo pornificiranega trga, ki vlada povsod v zahodni kulturi, ki se prodaja s poziranjem in goloto. In izreci, da porn ni tako pop, je v neoliberalni državi kot je Finska, resen zlocin.

Tema umetnosti in kriminala se bo nadaljevala vsaj še v moji naslednji knjigi in razstavah v Nemciji in na Finskem v prihodnjem letu. Toda vsak dan sanjam tudi o tem, da bi zapustila svojo opustošeno kriminalno preteklost, vso samocenzuro, ki jo zahteva, in se prerodila kot anonimna, vendar ne tako tiha …