Mojca Puncer: Zavezanih oči v Ljubljani

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011 (Foto vse: Sunčan Stone)

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011 (Foto vse: Sunčan Stone)

Galerija Alkatraz in Horizonti, zavod za umetnost, kulturo, znanost in izobraževanje sta od 25. novembra do 9. decembra gostila razstavo Zavezanih oči finske umetnice Ulle Karttunen. To je prva razstavna predstavitev njenih del Sloveniji. Ni pa avtorica pri nas popolna neznanka: njeno teoretsko in umetniško delo je bilo prvič predstavljeno v slovenščini v reviji Borec v prispevku Filozofija v spalnici – izzivanje meje med umetnostjo in stvarnostjo.1 Poleg tega je (knjižnično) dostopna njena knjiga L’Amour et la Mort(Ljubezen in smrt) iz leta 2009. Nedavno je izšla tudi njena nova knjiga Ulla Karttunen: a Modern Mystic (Ulla Karttunen: moderna mističarka), ki je nastala na podlagi njene zadnje retrospektivne razstave Božje: posvečene ženske s temnega planeta v Umetnostnem muzeju v Joensuuju na Finskem spomladi 2011.

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ulla Karttunen je večstranska ustvarjalka, vizualna in multimedijska umetnica, teoretičarka, kritičarka in publicistka, ki deluje v svetu umetnosti od začetka devetdesetih  let dalje. Izpeljala je že vrsto umetniških projektov, napisala je številne članke in izdala več knjig. Njeno umetniško in teoretsko raziskovanje se osredotoča na kompleksna razmerja med umetnostjo in stvarnostjo; sama to poimenuje »resničnostna umetnost«. Leta 1997 je ustanovila Bedroom Gallery Bathroom Gallery, zasnovala je svojo lastno galerijo z nomadsko skupino v svoji spalnici v Parizu (1997–); v obdobju 1999–2009 je potekal njen eksperimentalni umetniški projekt Boudoir Rouge v zasebnem stanovanju v Parizu.

Ulla Karttunen se zadnjih nekaj let intenzivno posveča ustvarjanju digitalnih ikon. Viri njenih ikon so iz rumenega tiska, pri ročnem slikanju pa umetnica prav tako uporablja banalne materiale, kot so lak za nohte, šminka, marmelada in ketchup. Umetnica koncept ikone sooča s sodobnimi oglaševalskimi strategijami, kulturo zvezdništva in čaščenjem slavnih osebnosti. Z inventivno uporabo računalniško generiranih podob, digitalnega kolaža in mešane tehnike (z ročnimi posegi v digitalne slike) je razvila prepoznavno in sugestivno vizualno govorico. Podobe zaznamujejo postopki kopiranja, citiranja, apropriacije in zabrisovanja prepoznavne identitete upodobljenih ženskih likov. Poleg digitalno kolažiranih podob večjega in srednjega formata (iz serij RdečeČrna Madona in Arhitektura pravičnosti) je bila v Ljubljani na ogled tudi zbirka manjših ikon v starinskih okvirjih, kakršne najdemo na starih portretih (Zavezanih oči).

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ulla Karttunen s svojim novim projektom poleg likovne inovativnosti z izbiro tematike pomembno prispeva k bolj premišljenim in kritičnim pristopom v sodobni umetnosti. Serija podob Blindfold (Zavezanih oči) pomenljivo meri na učinke poblagovljenja in trdovratne zaznamovanosti podobja iz množičnih medijev z družbenospolnimi stereotipi. Umetnica v konceptualno zaokroženem projektu preizkuša meje med umetnostjo in stvarnostjo na likovno prepričljiv, domišljen, kritično angažiran in mestoma tudi humoren način.

Naslov celotnega projekta Blindfold izhaja iz serije podob, na katerih trenutno dela Ulla Karttunen in jih je prikazala istoimenska ljubljanska razstava, zajema pa tudi bolj splošne teme, ki jih je obravnaval spremljevalni mednarodni simpozij Censorship, Art and Voluntary Blindness (Cenzura, umetnost in prostovoljna slepota), ki se je odvil 28. novembra v Mali dvorani ZRC SAZU in v Cankarjevem domu. Na njem so poleg umetnice sodelovali strokovnjaki z različnih področij: Marina Gržinić Mauhler (filozofinja in umetnica), Aldo Milohnić (sociolog kulture), Polona Tratnik (bioumetnica in teoretičarka vizualne kulture), Miomir Knežević (biotehnolog), Jurij Krpan (umetniški vodja Galerije Kapelica), Jovita Pristovšek (umetnica in teoretičarka), Irena Borić, Ivana Hanaček, Ana Kršinić – Lozica (kuratorke), Janez Janša (umetnik); med njimi pa je bila tudi Svetlana Mintcheva, strokovnjakinja za cenzuro v umetnosti in direktorica programov pri Nacionalni zvezi proti cenzuri (National Coalition Against Censorship) v ZDA.

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Kakšno zvezo ima razstava Ulle Karttunen s cenzuro?

V ozadju ikon Ulle Karttunen je tudi cenzurni incident, ki je doletel njeno delo Virgin-Whore Church (Cerkev Device-Kurbe) v galeriji Kluuvi Umetnostnega muzeja mesta Helsinki leta 2008, v okviru samostojne razstave Ekstatične ženske. Mediji so tedaj zahtevali, da so zvezdniške osebnosti, kadar jih obravnava umetnost, zamaskirane do neprepoznavnosti.

To posledično pomeni, da je družbena kritika tržnih strategij v umetnosti sprejemljiva le kot zamaskirana, oslepela in utišana. Tako so zvezdnice z umetniškim posegom Karttunenove postale tisto, kar si v resnici nikoli niso želele biti – nerazpoznavne svetnice.

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Umetničin odgovor na omenjeni cenzurni incident (sama ga podrobno opiše v besedilu razstavnega kataloga) je tudi performans Kamenjanje do smrti (2009), kjer je bila gledalcem ponujena priložnost, da uničijo nemoralno umetnico. Motiv za performans je Ulla Karttunen črpala iz svoje lastne izkušnje cenzure, sodne obravnave in medijskega linča. Sam naslov dela avtomatično vzbudi vrsto grozljivih asociacij na ekstremne oblike kaznovanja, ki ga na podlagi šeriatskega, muslimanskega verskega prava v nekaterih državah po svetu še vedno izvajajo.  Na javno usmrtitev s kamenjanjem so obsojene zlasti »prešuštnice«. V zahodni demokraciji, polni vsakovrstnih ekstremov, pa na javno kamenjanje pozove svoje nasprotnike umetnica, ki je z umetniškim delom kritično tematizirala spletno najstniško pornografijo in si s tem prislužila sodni pregon. Primer je pokazal, da je s svojim kritičnim delom stopila na robno, mejno območje avtonomije umetnosti in s tem sprožila specifičen družbeni konflikt, pri katerem je med drugim umanjkala aktivna in argumentirana vključenost umetnostne stroke. Samoumevnost svobode izražanja oziroma ustvarjanja in jasna razločenost fikcije od drugih diskurzov sta se tako znašla na preizkušnji. Umetnica je s svojim delom nenadejano izzvala konflikt »avtonomije umetnosti« tako z veljavno zakonodajo kot tudi z interesi določene umetnostno kulturne skupnosti, vključno z določenemi mediji in njihovim širjenjenjem dvomljivih interpretacij; ravnanje slednjih je mogoče razumeti zlasti v kontekstu medijske moči, ki jo poganja kapital. Nedvomno gre za kompleksno konstelacijo razmerij med umetnostjo, pravom, politiko, etiko in kapitalom, ki je porodila za marsikoga osupljiv cenzurni incident v visoko razviti demokratični družbi. Umetnica, ki si vseskozi prizadeva za transgresivno širitev prostora umetniškega izraza s preigravanjem dejanskih in virtualnih družbenih prostorov, se kreativno sooča z nenadejanimi in za samo njeno življenje zelo realnimi učinki svojega dela, tudi na način tragikomične provokacije. Tako je s performansom Kamenjanje do smrti povlekla drzno paralelo med skupino nasprotnikov iz sveta umetnosti in skupino skrajnih islamistov, ki se ne menijo za temeljne principe človekovih pravic zahodne demokracije, med katerimi je tudi svoboda govora. Performans lahko razumemo kot poziv proti utišanju in marginalizaciji kritične umetnosti, specifičnega umetniškega izraza, kakršnemu je zavezana Ulla Karttunen. To je t. i. resničnostna umetnost (reality art), ki ni omejena na medij in izdatno črpa iz družbene stvarnosti. Performans tako učinkuje kot metafora za soočanje z nasiljem, ki ga nad posameznikom izvaja država oziroma drugi posamezniki v imenu države. Transformativni potencial ritualizirane javne uprizoritve »nemega drugega« pa ne zadeva le moči pogleda, marveč zadeva soljudi kot celovita čuteča in misleča bitja, da se odzovejo z empatijo, sočutjem in refleksijo.

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Ula Karttunen: Zavezanih oči, Ljublana, Galerija Alkatraz, 2011

Instalacija z dvojico skulptur-trupel v ljubljanski galeriji Alkatraz je med drugim aludirala na omenjeni performans in z njim tako na moč prava kot tudi na vsesplošno poblagovljenje življenja sodobne družbe, ki v imenu svobode trgovanja zatira kritične glasove iz sveta umetnosti.