Alenka Domjan

Razmejevanja in prehajanja: vizualno – likovno

Razmišljanje, ki me vodi k terminu »likovno« in/ali »vizualno« se nehote navezuje na moje dolgoletno galerijsko delo, na čas, ko sem bila nenehno v stiku z likovnimi deli, reflektiranimi iz različnih duhovnih globin ter raznorodnimi umetniškimi praksami, ki so naseljevale galerijski prostor in vstopale neposredno v dialog z gledalcem. Zato je moje razumevanje teh terminov vezano na prakso kustosa in manj teoretika, predvsem pa na »izkušnjo pogleda«, ki aktivno vključuje in povezuje tako umetnika kot gledalca. Danes, ko smo v objemu vizualnih impulzov in jih, kolikor je sploh še mogoče, povezujemo v celote ter smisle, ali pa zgolj sledimo prebliskom, ki se izgubljajo v pisanem svetlobnem polju, nehote stopamo v polje čutne napetosti. Pri tem pa si vedno znova zastavljamo vprašanje: kje je dejansko meja med vizualnim in likovnim in ali sploh obstaja in če, kakšno je prehajanje ter kako močna je njuna interaktivnost. Strinjam se z izjavo dr. Jožefa Muhoviča, da razlike med vizualnim in likovnim mišljenjem obstajajo; da likovnost stavi na konstruktivno, presežno in trajno, vizualnost pa na mobilnost, interpretacijo in kontekstualizacijo. Da je likovno prečiščeno in trajno, da pa se vizualno odreka ovekovečenju in strateškemu mišljenju, a je hkrati na poti k likovnemu(izrečeno na simpoziju o delu Milana Butine, Mestni muzej Ljubljana 2011). Če želimo v tem kontekstu slediti raznorodnim strategijam umetniških praks, tudi tistim, ki so se izmaknile klasičnemu likovnemu mediju in preko koncepta vstopile v eksperiment, je nujno, da jih prebiramo interdisciplinarno; skozi umetnostnozgodovinske pristope, filozofijo, estetiko pa tudi druge, znanstvene in tehnološke študije. To pa ne pomeni, da umetnik zavrača objektivno zaznavni svet okoli sebe. Prav nasprotno, slednji postaja njegov inspirativni temelj; z likovnimi prvinami ga nadgrajuje v nov red, v novo in drugače berljivo podobo, ki vstopa v  estetski odnos s svetom duha. Ugotavljamo namreč določeno linijo branja, ki poteka od objektivno zaznavnega k čutnemu spoznanju, torej od vizualnega k likovnem konstruktu. Gibanje v tem kontekstu poteka od pomenskegaprezenci, pri čemer igra poglavitno vlogo prejemnik umetnine/gledalec in njegova zaznava, percepcija, ki oblikuje čisto svojo notranjo arhitekturo in ustvarja prostor za duhovno klimo, ki je povsem povezana z usodo posameznika. Lahko pa celotni konstrukt obrnemo, a vselej naletimo na presečišče, ki izpostavlja krizo subjekta in spopad s konvencionalno likovno reprezentacijo.