Borko Tepina

Zgodovina vizualne komunikacije je še kako starejša od umetnosti (s takšnim poimenovanjem). Preveč arogantna in avtoritarna stališča o tem kaj je umetnost pa prehitro vodijo v podeljevanje koncesij, v razlago umetnosti kot nekaj danega: to je lahko umetnost, to pa ne. Umetnost (vizualna komunikacija) pa je sposobnost ustvarjanja sugestivnih (vizualnih) sporočil … lahko bi kvečjemu rekli, da je dejavnost, ali, po najbolj klasičnih načelih, veščina.

Če se ozremo na sam etimološki pomen besede lik (likovni znak), vsebuje ta izraz  v kontekstu likovne umetnosti  kar nekaj različnih implikacij. Pri tem najprej pomislimo na geometrijski lik, na neko obliko v njeni najčistejši, abstraktni (ideelni) obliki, ki naj bi bila temeljni pojem likovne tvornosti. Lahko pa pojem povežemo z besedo podoba: lik kot karakter (nekega človeka), ki je lahko takšen in takšen. Tako lahko lik prevedemo tudi kot “celostna podoba” nekoga ali nečesa, kot metaforo, ki označuje možnost enkratnega uvida, kot ga lahko zaobjamemo s strnjenim pogledom. Lahko pa s tem mislimo na lik kot figuracijo, upodobitev s plastičnimi, figurativnimi sredstvi. Tako se v angleščino beseda likprevaja kot figure. Sam izraz likovna umetnost pa se je uveljavil v obdobju modernizma, ko je bila vsa pozornost umetniškega delovanja usmerjena k raziskovanju lastnih izrazil in izraznih možnosti medija in je nasledil izrazupodabljajoča umetnost, ko naj bi v preteklosti umetniki le “posnemali” naravo in bili največkrat skoraj povsem odvisni od zunanjega motiva.

Vendar, če bi v poimenovanju upodabljajoča umetnost smeli videti le prizadevanje za mimesis, v poimenovanju likovna umetnost pa za abstraktnost likovnih elementov, potem bi umetnost prve ločevali le po oblekah, ki so jih nosili upodobljenci na slikah, umetnost druge pa po “čistosti likovnih odnosov” (pa še to bolj kot posledico pričakovanja, da v sliki ali kipu vidimo nekaj nazorno primerljivega, pa tega tam ni). Prav zato še nismo opravili niti z upodabljajočo niti z likovno umetnostjo. Zelo pa se je razrasla posnemovalnaumetnost, novodoben ritual, ki ne s prvo ne z drugo nima nikakršne zveze.

Če gremo na Google in odtipkamo pojem “lepe umetnosti” se kar vsuje nepregledno število zadetkov, pri čemer prednjačijo muzeji in akademije, ki se povezujejo s tem pojmom. Problematičnost tega pojma se pokaže že, če gremo na splet in poiščemo domačo stran Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (http://www.aluo.uni-lj.si/index_en.php), ki se v angleškem prevodu predstavi kot University of Ljubljana, Academy of Fine arts and Design. Zadrega je že v tem, ker se pojma»likovna umetnost«, razen v nemščino, v nobenega od drugih velikih svetovnih jezikov (ki tega pojma ne poznajo), ne prevaja drugače kot lepe umetnosti. Kar nekaj uspešnih umetnikov najmlaše generacije slovenskih umetnikov se je izučilo svojega poklica na Academii di Belle Arti v Benetkah, na Académie des Beaux-Arts v Parizu ali na kakšni Academy of Fine Arts v anglosaškem prostoru. Zaradi vse večje zapletenosti in kompleksnosti, predvsem novih medijev, se je v tem prostoru namesto fine arts vse bolj uveljavljal pojemvisual arts.