Jiri Kočica

Kar se tiče razmerja med »vizualnim« in »likovnim« je moje mnenje, da se je postmodernizem pri nas odrekel besedi likovno predvsem zato, ker nakazuje modernistično izhodišče za likovno (s tem mislim izhodišča, ki jih je dal Cézanne, ko je rekel, da so stvari sestavljene iz likov oziroma iz primarnih teles kot je krogla, stožec, kvader ipd …).
Odrekati se tem osnovnim premisam modernizma pomeni predvsem iskati nove oblikovne ali nove procesne možnosti – postmodernisti in sodobni umetniki so se zato vrgli v drugačne načine oblikovanja, kjer se slika ali kip ne »oblikujeta« več na način strukturiranja forme skozi te osnovne like oziroma s sestavljanjem teles in njihovih medsebojnih razmerij v neko kompozicijsko, vase zaprto celoto, temveč je likovno delo oblikovano kot nek fragment, ki je vpet v širše družbeno dogajanje in je zato tudi »participatorno«; sploh nima nič več zahtev po neki likovni »koherentnosti« ipd., temveč je povsem obrnjeno navzven, v javno polje in je po strukturi povsem podobno na primer televizijskim šovom tipa Big Brother.
Dejansko pa beseda »likovno« nosi veliko več kot je to videti na prvi pogled iz vidika modernizma. Gre namreč za to, da pri nas oblikujemo besede, ki so povezane z načinom verbalnega in vizualnega govora prav s korenom »lik«, ki izvira iz sanskrtske oziroma indoevropske besede 
lieq, ki je pomenila lice, človeka, osebo, senco in ima pri nas pomene, ki so se skoraj povsem ohranili: lik pomeni glavni lik v romanu (torej osebo), obličje in lice imata isti koren. Edino pomen izraza »senca« morda ostaja izven teh povezav. Po drugi strani je »prilika« v pomenu »zgodbe« ali tudi v pomenu »priložnosti« spet ta isti koren.
Gre torej za vsebinsko zgradbo besed, v kateri se lik kot osnova za vsakršno artikuliranje (ob-liko-vanje) bistveno veže na vidike neposredne prisotnosti človeškega. Biti »ob«, biti »s«,  biti »pri« so primeri, ki že s samimi predponami k besedi lik (ob-lika, s-lika, pri-lika) zavezujejo k prisotnosti kot neza-menljivi kategoriji v pojmovanju ustvarjalnega likovnega delo-vanja. Gre torej za prostorsko-psihološko bližino, pri kateri celo raz-lika le sestopa ali odstopa »raz« lik in torej predvsem opušča neposreden stik: kot bi sestop ali odstop iz neposred-nega stika bil predpogoj za prepoznavanje nepodobnosti.
Poleg teh elementov je slovenski jezik še poln drugih podrobnosti – na primer povezave med likovnim in verbalnim (oblika, prilika) se ponovijo tudi v besedah podoba in prispodoba. Potem je tu še povezava z »spodobnostjo« oziroma »oliko« kot načinom delovanja (povezava z etičnimi vidiki neke dejavnosti in nekega jezika).
Likovno je torej morda bolj ozko kot »vizualno« (ki pomeni vidno, retinalno, optično), toda po drugi strani zajema likovno še več, saj je povezano tudi s pri-liko (torej zgodba, govor, avdio), z likovanjem (v starih časih je ta beseda označevala tudi ples) in pa seveda z vsemi vidiki slikovnega in ob-likovnega.
O tem sem (morda še malo bolj podrobno) pisal tudi v svoji knjigi 
Etični impulz.