Robert Lozar

Tema, ki sicer sodi v prvi letnik študija umetniških akademij, je seveda bolj pomembna, kot ji vsaj pri nas priznava trenutna kuratorsko-institucionalna konstelacija. Tako kot naj bi tradicionalni mediji zatonili v pozabo in središčne umetnostne institucije – pri nas Moderna galerija – nonšalantno izrekajo aksiomatsko-izključevalne definicije umetnosti, je tudi likovnost izginila iz osrednje arene, kot bi bila povsem nepotrebna.

Pa je res? Kaj sploh je likovnost? Čemu likovnost? Likovnost je polje, v katerega stopamo s celoto našega senzoričnega aparata, z občutljivostjo telesa. Z likovno senzibilnostjo urejamo vizualne pojave, ki nas obkrožajo. Dva velika primera: Partenon in Cézanne. Partenon je prvi in vsaj v  

arhitekturi nepreseženi vzornik. Umetnik – arhitekt-kipar – je začutil, da povsem ravne linije ne ‘delujejo’, oziroma ne delujejo ‘prav’. Zato je daljše horizontale in vertikale zaoblil, ukrivil in s temi občutenimi korekturami dosegel, da je celota ubrana, ukrivljene linije pa delujejo ‘ravno’ oziroma pravilno. Cézanne je istemu principu urejanja sledil v slikarstvu: po potrebi je spreminjal položaje, usmerjenost objektov, pravzaprav je bila vsaka poteza s čopičem povsem uglašena s celoto. V slikarstvu je to še danes težko dosegljiv ideal.

Sodobna umetnost takrat, ko je samo vizualna, ko je samo ‘vidna’, zanika to pradavno dediščino, zanika telesno, analogno dimenzijo. Ko je samo vizualna, ne ukrivlja ravnih linij… V sodobni umetnosti prevladuje cerebralna izkušnja, celo v sliki pogosto iščejo predvsem misel, ideal je slika, ki misli. Pa bi morala predvsem videti.