Borko Tepina: Primer imaginacije potencialnega sveta

Christian Boltanski, Kolo sreče, 54. bienale v Benetkah, 2011 (foto Borko Tepina)

Christian Boltanski: Kolo sreče, 54. Bienale v Benetkah, 2011 (Foto vse: Borko Tepina)

Ko so Pierra Restanyja, francoskega likovnega kritika in esejista, v nekem intervjuju vprašali, kakšen vtis je na njem pustilo krajše bivanje v amazonskem pragozdu od koder se je ravno v tistem času vračal, je odgovoril, da v džungli, v primerjavi z našo civilizacijo, vlada skoraj idiličen red. To pa je docela nasprotno od tega kar pricakujemo, ko se tja prvic odpravimo. Kot se je sam lahko preprical, delamo džungli in njenim prebivalcem veliko krivico, ko jo primerjamo s kaosom in celo uporabljamo besedo džungla kot sinonim za nered. V divjini stvari potekajo po tako strogih pravilih, kot bi si jih clovek lahko le želel in kakršna bi v civiliziranem svetu zaman iskali.

V procesih v naravi se vendarle zanašamo na neka pravila, ki naj bi te procese uravnavali in z odkritjem katerih naj bi skušali naravo tudi razumeti. A v umetnosti, ko govorimo o ustvarjalnih procesih v kulturi, pogosto izpostavljamo kršenje pravil kot normo za svobodo posameznika in s tem tudi kot eno največjih pridobitev civilizacije. Kljub že tolikokrat kritiziranemu in preživetemu nacelu da si clovek lahko podreja naravo, da narava ni kaos, ki ga je treba urediti, o cemer je govoril Pierre Restany, pa se ne zmoremo osvoboditi romanticnih predstav, da je clovek svoboden le, ce deluje neodvisno od narave in njenih zakonitosti.

Temu vprašanju je na letošnjem 54. bienalu v Benetkah ruski umetnik Aleksander Ponomarev posvetil vso svojo pozornost in izpostavil, da je osrednjega pomena za cloveštvo. Njegov prispevek, ki ga je ustvaril skupaj s kolegi, je bilo delo z naslovom ONE OF THOUSAND WAYS TO DEFEAT ENTROPY (Eden od tisoč načinov kako premagati entropijo). Glavne poudarke v spremnem besedilu projekta lahko strnemo v naslednjih besedah:

… Zaloge goriva, hrane in ciste vode kopnijo. Tudi obicajnega razumevanja med ljudmi je vse manj. Samo ena stvar se usodno razrašca, entropija … naš projekt v Benetkah (na Beneškem bienalu) mece luc na to tendenco (entropijo, drugi zakon termodinamike), poudarjajoc, da je nosilec upora proti njenim principom lahko le ustvarjalna sila. Samo ustvarjalna osebnost lahko sproži življensko energijo. Le ta je sposobna ustvarjanja manj verjetnih struktur, kot protiutež bolj verjetnim … beneški razstavni projekt je fantastičen stroj, ki povezuje umetnost, kulturo in tehnologijo, ladja, ki pluje po razraščajočem se vesolju imaginacije … (prevod BT).

Christian Boltanski: Kolo sreče, 54. Bienale v Benetkah, 2011

Christian Boltanski: Kolo sreče, 54. Bienale v Benetkah, 2011

Seveda bo cas pokazal ali lahko clovekova ustvarjalnost usmerja naravo, vendar bo takrat lahko že prepozno.

Kaj je ustvarjalnost in v cem je njena prednost pred zakoni narave, ce vzporejamo entropijo kot sinonim za nered in ustvarjalnost kot njegovo nasprotje?

Že v prvem postulatu, da je bistvo (ustvarjalnih) življenjskih energij v sposobnosti ustvarjanja manj verjetnih struktur, je vsaj na videz nekaj narobe. Jacques Monod, biolog in nobelov nagrejenec je v svoji knjigi Nakljucje in nujnost kot temeljni princip in dosežek žive narave izpostavil sposobnost reprodukcije same sebe. To posebnost je predstavil z vprašanjem, po cem bi lahko nezemljan ob prihodu na zemljo takoj ugotovil razliko med živimi bitji in neživo naravo: predmeti nežive narave so lahko le približno enaki, so si med seboj le približno podobni, živa narava pa pozna reprodukcijo na oko povsem enakih primerkov. Tako so prodniki vsi obli, pa vseeno razlicni, krilca muh pa so kljub svoji zapleteni zgradbi skoraj povsem enaka. Sposobnost neskoncne reprodukcije, obnavljanja in ponavljanja samega sebe je torej znacilnost žive narave, pri cloveku pa se je ta sposobnost prenesla še na neskoncne reprodukcije (serij) predmetov, izdelkov mrtve narave, v zadnjem casu tudi genetskega inženiringa na podrocju živih organizmov.

Tukaj naletimo na zanimivo dihotomijo, saj je ustvarjalnost usmerjena v produkcijo enkratnih dosežkov, kar je po definiciji v obratnem sorazmerju z verjetnostjo in s tem tudi predvidljivostjo, ponovljivostjo dogodkov, o cemur govori Monod, ko izpostavlja glavne znacilnosti vitalnih struktur v vesolju. Biti ustvarjalen tako v sebi nosi navidezno dihotomijo, ki se manifestira v produkciji vedno novega, drugacnega, izvirnega, nepredvidljivega in težko ponovljivega, ki skratka nasprotuje tistim ponovitvam in genericnosti enostavne reprodukcije, o kateri govori Monod. Po eni strani se mora ustvarjalec otresti ustaljenih pravil, po drugi strani pa si mora, kot biološko bitje, zagotoviti cim trajnejši obstoj, biološko reprodukcijo samega sebe in hkrati s tem persistenco lastnih prizadevanj in lastnih dosežkov.

Christian Boltanski: Kolo sreče, 54. Bienale v Benetkah, 2011

Christian Boltanski: Kolo sreče, 54. Bienale v Benetkah, 2011

Ponomarev pa nas upraviceno svari, da neskoncno ponavljanje istega vodi v samo-unicenje, da je clovek s svojim tehnološkim napredkom prispel do tocke, da z neskoncno reprodukcijo samega sebe in svojih produktov v nekem smislu tekmuje z naravo, kar nas vodi v utopitev v lastnih izdelkih. V teh nekaj vrsticah bi rad izpostavil, da nas v utopitev, in v tem se pridružujem stališcu Ponomareva, vodi hiperprodukcija enakih stvari. In dodajam: zlasti takrat, ko tega nihce vec ne preverja.

Najslikoviteje predstavim problem, ce citiram odgovor mladega slovenskega umetnika na vprašanje v nekem intervjuju, ali je “ponujanje pokvarjenih sokov tudi umetnost?” Odgovor se je glasil takole: “Hm, saj to so delali že drugi”.

Takšen odgovor bi se morda lahko nekomu zdel prav v posmeh paradigmi modernizma, ko so bili vsi upi in pricakovanja uprti v originalnost par excellence in v kreacijo povsem novega, še nikoli videnega sveta. Danes smo razpeti med pojmoma o likovnosti kot o enkratnem materializiranem in samoreferencilanim produktom “tukaj in zdaj”, njegovo aktualno prezenco, ki je lahko tudi konceptualna ideja, domislek na eni strani in umetniškimi koncepti, ki so tako splošno družbeno sprejeti, da o njih nihce vec ne razmišlja, ampak se delijo le še kot nenakšne koncesije. S pripisom do kje in do, oziroma od kdaj, veljajo, oziroma, kdo jih lahko uporablja. Ti trendi se pojavljajo vzpopredno in kongenialno s splošno družbeno krizo, tako družbeno, politicno kot ekonomsko, industrijsko kot ekološko. V prvi vrsti gre za krizo duha in razuma, ko si institucije na racun resnicne svobode posameznika, in predvsem individualne odgovornosti, prisvajajo ta potencial in ga razporejajo v razne predale. Morali bi biti zelo tankocutni, da bi lahko opazili, ce morda ne gre tudi pri prevelikem in preostrem razmejevanju med upodabljajocim, likovnim in vizualnim prej za prerazporeditev kompetenc in nekih koncesij, ki jim v nasprotju z željami in pricakovanju njihovih zagovornikov sedaj sledi že nekakšna cetrta, tehnologizirana, robotizirana ali psevdorealna, transmedijska opcija, ki se ozira že onkraj cutnega, prepoznavnega in doživljajskega.

Beneški bienale, 2011 (Foto: Andreja Peklar)

Beneški bienale, 2011 (Foto: Andreja Peklar)

Tu bi lahko izpostavil še nek vidik ustvarjalnosti, ki v nasprotju s kršenjem pravil v imenu kreativne svobode izpostavlja red in zakonitost kot osnovo za napredek v ustvarjalnem procesu. Takšen vidik na nek nacin le navidez nasprotuje ustvarjalni svobodi, v bistvu pa se vmešca kot njen pogoj. Posebnost naravnih zakonov džungle ali “kaosa”, kakorkoli že naravo imenujemo je, da “predvidevajo” prihodna stanja še pred pojavom zavesti. Že sama beseda “zakon” ali “zakonitost” omogoca obstoj necesa zunaj obmocja aktualnega, realnega in prezentnega. Temu bi lahko rekli tudi zacasen izstop iz obmocja aktualnega v obmocje potencialnega sveta. V skladu z zakoni narave ima že okrogel kamen neke potencialne lastnosti: da se bo odkotalil dlje od oglatega. Razlika torej ne tici le v sedanjem, ampak še v nekem daljnem, nepredvidljivem stanju oziroma dogodku. Mimikrija na nižji stopnji biološkega razvoja je tudi neka potencialna oblika lastnika telesa, ki ga v ravno tako nepredvidljivem casu in prostoru, prireja za prevaro potencialnega sovražnika. To še ni zakonitost, je prej “prevara”, a je hkrati tudi ena najstarejših oblik “sveta predstav”. Že bližje pravim oblikam imaginacije pa smo, ko govorimo o igri, ki je po besedah Johana Huizinge starejša od smeha. Tu je začetek rojevanja simbolnega sveta, katerega skrajni domet sta tudi kultura in z njo umetnost, po Umbertu Ecu svet nepojmljivega, predvidevanje kar se da težko predvidljivega.