Jiri Kočica: Politični plakat

Nekaj besed o plakatih (s poudarkom na političnih plakatih pred volitvami …)

Vsak dan se vozimo mimo precejšnjega števila plakatov – po navadi se jih niti ne zavedamo, preprosto gledamo in sprejemamo različne informacije. Toda kako jih sprejemamo? Gre namreč za to, da večino informacij sprejemamo skozi naš »vizualni aparat« – torej skozi oči in z njimi povezan način vizualnega mišljenja. Ta način pa je, da tisto, kar vidimo, povežemo s kupom asociacij. Te asociacije pa izvirajo iz naših izkušenj, doživetij, čustev, dejanj in iz tega, kar smo se naučili in informacije lahko analiziramo, »predelamo«. Kot nas učijo nevroznanstveniki, gre vedno za splet čustveno-razumskih odzivov. Pogledamo neko stvar, vidimo njene oblike, barve, njene vizualne značilnosti in to povežemo z našim dosedanjim znanjem in izkušnjami. Vse to hkrati v nas povzroči določene občutke in čustvena stanja. Res pa je, da ljudje večino vizualnih informacij predelajo v zgodbe, ki so narejene podobno kot kakšna slikanica ali strip. Velik del vizualnih informacij je tudi narejen na način, da slike podprejo besede, ki nas napeljujejo na točno določen niz asociacij, saj veliko ljudi ne zna dešifrirati likovnega jezika. Smo v obdobju, ko se v našo deželo spustijo megle in barvnost našega okolja se izrazito zmanjša, saj pozna jesen postane skorajda črno-bela (seveda z nekaj sivinami). Plakati tako izstopijo kot barvne lise v tej sivini. In prav v tem času smo dobili kup plakatov, ki so nas vabili na volitve. Gre za dokaj pomembne nagovore, kajti vsak posameznik (in njegovi morebitni otroci, vnuki) bo v precejšnji meri odvisen od tega, kako bodo bodoči poslanci upravljali z državo, kakšne zakone bodo sprejemali in prek tega v teh težkih časih vplivali na naše usode skozi različne vzvode moči. Zato jih bom nekaj skušal analizirati z vidika vizualne govorice na dokaj preprost in berljiv način. Najprej moramo vedeti, da tudi najbolj uspešni oblikovalci ne govorijo vedno popolnoma dosledno vizualno zgodbo. Mnogokrat se zgodi, da oblikovalcem »uidejo« določene informacije in asociacije, ki jih bodisi niso hoteli sporočiti ali pa jih naročnikom tudi podtaknejo, če se ne strinjajo z njihovimi nazori. Vsi smo že bili v situacijah, ko nam je iz ust kar priletelo nekaj, kar nas je izdalo. Nisi hotel tega, preprosto zinil si nekaj, kar si obžaloval, saj je že naslednji trenutek sogovorec lahko ugotovil, da je resnica prišla na dan, četudi smo jo skušali še tako olepšati ali celo skriti.

Plakat za avtomobil

Plakat za avtomobil

Poskusimo najprej pregledati nek zelo običajen, komercialni plakat, ki nas vabi, da kupimo avto. Ta plakat ima zelo predvidljivo strukturo, saj je na sredini formata tisto, kar skušajo prikazati oziroma prodati. Ta avto je močne (intenzivne) barve in je v močnem barvnem kontrastu v odnosu do ozadja. Ima toplo barvo, ozadje pa je sivkasto. Črta horizonta gre preko polovice formata (vodoravno) in je hkrati »talna črta«, naš horizont je spuščen, kot bi gledali na cel prizor nekako »od spodaj«, zato so zadaj vidni nebotičniki obrnjeni stran od nas in se ožijo v višino, da bi delovali višji in hkrati bolj »razmaknjeni«. Avto si na nek način pribori prostor v nenehni gneči velemesta. Najbolj levi in najbolj desni nebotičnik s svojima poševnima črtama zarisujeta prostor avtomobila in ga tako še bolj izpostavita. Avto je sicer postavljen rahlo poševno navzdol, a s svojimi kolesi opazno zavija v smer stran od nas. Približal se nam je od leve zgoraj navzdol do nas, svojo pot pa nadaljuje stran – navzgor proti desni. V spodnjem levem robu so črke oblikovane tako, da dajo tri, hierarhično različno pomembne informacije, od katerih je najbolj pomembno ime ter zelo nizka cena 132 evrov … V zgornjem desnem kotu je kot nekakšna prozorna nalepka še ime, ki vse to pokriva. Vidimo lahko, da se za tem likovnim jezikom skriva tudi verbalni jezik, nekakšna zgodba: avto si sam pribori prostor – z njim boste svobodno zavijali in ovinkarili po ogromnem prostoru, vedno je v središču (pozornosti), približal se nam je (cenovno) in bo zdaj zdaj oddrvel (če ga ne boste dovolj hitro kupili) navzgor (dražji? več vreden?) … Njegova intenzivnost je v neverjetna – vse ostalo je bleda sivina …

Ob tej zgodbi, ki so jo najverjetneje skrbno načrtovali strokovnjaki s področja ekonomije, pospeševanja prodaje ter oblikovanja in medijske komunikacije, teče tudi manj zaželena zgodba, ki jo plakat prav tako »govori«: meglica, ki se dviga ob horizontu ter sivina, ki obkroža samotno vozilo, bi lahko asociirala na ekološke probleme, ki jih imamo v mestih. Tudi stolpnice s svojo pretirano perspektivo in ozkimi zaključki zelo hitro spomnijo na dimnike, še bolj nedvomno pa zaradi različnih in razmetanih perspektiv ter smeri nakazujejo neprijetnost in morda celo katastrofičnost velikega potresa; ta asociacija ima morda celo prednost pred tisto razigranostjo, ki so jo želeli izpostaviti oblikovalci. Če se zdaj preusmerimo na plakate s politično vsebino, moramo vedeti, da je tam ekonomska logika malo drugačna. Čustva, ki jih morajo vzbuditi ti plakati, ne merijo na isti register asociacij kot pri avtomobilih. Če so čustva pri avtomobilu bolj povezana z egocentričnimi, skoraj otročjimi željami po tem, da smo v centru pozornosti, zavarovani in hkrati razigrani ter divji, ko to zahteva igra in da imamo igračko, ki je zgolj naša, so čustva, ki jih skuša prebuditi politični plakat, bolj povezana z našimi eksistencialnimi vprašanji. Toda po drugi strani moramo vedeti, da tudi naša eksistencialna vprašanja nosijo s sabo cel kup občutenj in pričakovanj: od racionalnih premislekov in strahov glede prihodnosti preko otročjih pričakovanj (glede zmožnosti različnih kandidatov) pa vse do skoraj absurdnih (na primer seksualnih) in drugačnih simpatičnosti (ali antipatičnosti) različnih kandidatov. Na bistveni točki (in to je točka naše svobode) se čustven register pokriva z otroškimi željami: politični plakat stavi na našo željo po tem, da bi nekdo mislil namesto nas, da bi nekdo sprejemal bistvene odločitve namesto nas – skratka, da bi nam nek politik urejal vse to, za kar smo v resnici odgovorni predvsem sami. Poleg takšnih čustev, ki so povezana z našo svobodo, so tu še čustva, ki so povezana z domovino, z našimi predniki, z našim gmotnim in socialnim stanjem (kar je lahko povezano z določeno politično elito) ter z našo etnično pripadnostjo in etično držo. Ta čustva se prekrivajo tudi s čustvi, ki bi jih lahko imenoval »verska čustva«, saj preko določenih kandidatov in njihovih programov (političnih usmeritev) lahko verjamemo v boljši svet. Pri tem je zelo velikokrat prisotna tudi slepa vera v iluzije (ali utopije), saj smo seveda večinoma bolj pripravljeni verjeti lepi laži kot grdi resnici.

Plakat Desus

Plakat Desus

Na plakatu Desusa vidimo, kako deluje modra barva ozadja kot nek globok prostor, ki izpostavi levo in desno figuro. Pri tem plakatu je zanimivo poigravanje s čustvi pokroviteljstva, očetovstva, saj po navadi predsedniki strank stojijo nekoliko za neposrednimi kandidati. S tem kažejo na svojo nevsiljivost, ki pa je v bistvu neke vrste pokroviteljstvo – za vsakim dejanjem tega kandidata stoji dejansko predsednik stranke. Tukaj sta predsednik in kandidat vzporedno, le polje medijske razvpitosti je tisto, ki določa pomembnejši položaj Karla Erjavca. Morda bi to lahko nakazoval tudi vizualno izpostavljen znak stranke na njegovi srčni strani. Ta znak je v nekakšni prostorski diagonali z ročno obkroženo besedico »za«, ki se nadaljuje v nagovor, ki aktivira naša domovinska čustva. Simetrična organizacija skuša prikazati neko trdnost in urejenost. Toda tudi v tem primeru imamo še drugo branje, ki se nam samo ponuja ob izkušnjah, ki jih imamo: simetrija ni zgolj trdnost, temveč tudi togost. Modro ozadje skuša biti temelj za modrost, ki bi naj jo premogli liki v ospredju, toda nasmešek Erjavca nas spomni na njegove (sicer duhovite, a vendarle ne vedno modre) izjave. Tudi izpostavljena slepota dr. Šproharja, sicer imenitnega intelektualca (ki ga seveda po njegovem delu ne poznajo vsi volivci v njegovem okrožju) se lahko izkaže tudi kot napačna taktika v nagovoru gledalca.

Plakat SLS

Plakat SLS

SLS si je za plakate omislil podobo, v kateri se je »neosebnost« stranke skušala poosebiti z imenom Radovana Žerjava. Njegov lik se dviguje izza zelene, rahlo valovite oblike na spodnjem delu, ki spominja na pokrajino. Njegova kravata, ki bi bila sicer znak meščanstva in civilizacijskih norm, se z barvo poveže v to pokrajinsko osnovo. Iz levega spodnjega kota se kot neka pot ali kot nek tok proti desni izteka slovenska zastava (poudarim naj, da je podaljševanje zastave zelo problematično –  pomislimo na to, da bi podaljšali na primer angleško zastavo). Lik Žerjava nas gleda dokaj neizrazito, vendar prijazno, nevsiljivo, a hkrati dovolj ponosno, da začutimo neko umirjeno politično agendo, ki bi lahko prišla ob njegovi izvolitvi. Oči gledajo proti nam in njegov obraz se dotika sredinske vertikalne osi plakata. Na drugi strani je preprost napis, ki ne skuša apelirati na nič drugega kot na zvezo med institucijo in njegovim predsednikom. Nobene obljube, a tudi nobenega zavajanja. Belo ozadje skuša kazati na neko nevtralnost. Na spodnji desni kot podpis stoji znak stranke. Ta plakat ima zelo dobro, čeprav povsem neinventivno zasnovo, in skorajda nima druge, bolj problematične zgodbe, ki bi razkrivala kakšne temne strani snovalcev tega likovnega dela. Četudi pri SLS računajo na veliko vlogo Radovana Žerjava in je v tem smislu postavljen »za pokrajino« na enak način kot je postavljena figura absolutnega vladarja na originalni naslovnici Hobbesove knjige Leviathan (https://en.wikipedia.org/wiki/Leviathan_%28book%29), tega pomembnega dela za zahodno filozofsko misel, je njegov obraz in njegov lik vse prej kot lik nekega samodržca ali preteče nevarnosti. Tudi pojemajoče barve naše zastave se ne zdijo kot nekaj nevarnega, čeprav bi jih lahko prebrali kot simbolno postopno izginjanje Slovenije – zastava se izpelje v zeleno, torej naravno barvo, kar bi lahko tolmačili tudi kot nekaj ekološkega, ne nujno divjega ali povezanega z nebrzdano naravo …

Plakat SD

Plakat SD

Veliko bolj zanimiv in bolj likovno dvoumen je plakat Pahorjevih Socialnih demokratov. Njihova rdeča, ki prekriva celotno polje plakata, izstopa iz meglene pokrajine pozne jeseni. Zelo učinkovito ustavi naše oko v osrednje postavljeno krožno obliko. Zgoraj levo je nevsiljiv znak stranke in krožna oblika je le za odtenek pomaknjena  proti desni strani, kar nam daje občutek, da je pomaknjena malo »naprej«. Tudi rahlo zamaknjena beseda oziroma stavek »Naprej.« le za odtenek preseže polovico polja plakata, saj se usmeri navzgor po naravni poti branja latinice – od leve proti desni. S piko na koncu kaže neko dokončnost in določenost. »In pika.« Z rahlimi poltoni je ta krožna oblika »dvignjena« iz rdečega ozadja in spodaj je celo neke vrste »senca« – kot bi šlo na nekakšen kovanec, rahlo dvignjeno kolo ali zamašek, ki se nagiba v prostor. Če bi se malo potrudili, bi lahko videli v tem plakatu sporočilo o tem, kako »končno gremo naprej«. Toda po drugi strani se branje likovnih prvin lahko malo poglobi s konteksti, v katerih se nahaja ta sedanji plakat. Polje rdečega, iz katerega bi naj izstopala zopet rdeča ni najboljša likovna rešitev – kot bi parafrazirali iz znane knjige: vsi so rdeči, le nekateri so bolj rdeči kot rdeči. Prav tako se tudi v življenju težko orientiramo tam, kjer ni nobenega kontrasta. Rahla dvignjenost iz ozadja je zaprta bela krožna oblika, v kateri je napis »Naprej.«. Naprej, ki ima piko na koncu besede. So to pravila ali je ta pika znak za nekaj, kar se definitivno končuje že v naslovu? Krožna oblika ima senco in je v nekakšnem rdečem zraku – ni toliko podobna niti kolesu niti kovancu. Bolj spominja na zamašek ali pa na znak STOP – z belo obkroženo polje z besedo bele barve znotraj (spomnim se, da so bili stop znaki tudi popolnoma okrogli, a so danes osmerokotni). Senca spodaj nakazuje odlepljenost od tal, rahlo deformiran krog pa nakazuje prostorsko usmerjenost – znak torej pada nazaj, stran od nas … Tu ni osebnega pristopa, ki stavi na človeka, ta plakat je izrazito neoseben, abstrakten, čeprav je nabit z najbolj toplo, skoraj strastno rdečo barvo.

Plakat Liste Virant

Plakat Liste Virant

Za razliko od plakata SD, ki skuša zadržati vse skupaj v čimbolj abstraktnem polju, se Lista Virant predstavlja s plakatom, ki stavi na ekipo (torej projektno organiziran tim) in na prihodnost. Njihov plakat je oblikovan zelo premišljeno: ime Virant je sicer izpostavljeno, saj je temno modra barva (zopet modrost, objektivnost in razum, ki izvira iz značaja globoke ter hladne barve) bolj poudarjena kot siva “Lista”. Toda napis “Ekipa za prihodnost” je bistveno večji, s čimer se egocentričnost, ki bi utegnila biti preveč vsiljiva, decentno umakne skupnemu delovanju. Fotografija ima dokaj razgibano kompozicijo, v barvnem smislu pa je izrazito umirjena. Za veliko delovno mizo, ki je polna »papirnega dela«, vidimo glavne protagoniste, s katerimi stranka nastopa kot novost na našem političnem prizorišču. Skupna energija se »vidi« tudi po njihovi barvni in kompozicijski usklajenosti, uglajenosti njihovega pisarniškega dela, lepo urejenih zavesah v ozadju. Načrti na tabli, ki stoji med bolj temno oblečenimi postavami in med malo svetleje oblečenim Ivom Boscarolom, so nekakšna povezava med politiko in podjetnim duhom ljudi, saj prav podjetniki od njih lahko pričakujejo trdo delo in dovolj prožnosti, da se birokracija ne bo razrasla. Zopet je tudi tu druga plat medalje: umirjeni barvni odtenki fotografije, ki se prek sivih odtenkov zavihtijo zgolj do rjavkastih tonov, kažejo nekaj povsem drugega od tega, kar naj bi deklarirala stranka – fotografija nikakor ne govori o prihodnosti, temveč je bolj podobna porjavelim starim fotografijam, na katerih skorajda uniformno oblečeni možje očitno pozirajo. Birokratska zmeda, ki v razmetanih papirjih in razmaknjenih mizah odseva tudi v nekaj stoječih in nekaj sedečih figurah (saj vsak od protagonistov dela nekaj povsem nepovezanega z drugimi), je ob uporabi novih računalniških programov najbrž hitreje rešljiva – toda računalnik in projektor sta komajda vidna med kupi papirja. Dobimo občutek, da gre za nek projekt, ki ga bodo protagonisti nekako »improvizirali« – ali celo, da so to že zdavnaj naredili, zdaj pa imamo to staro fotografijo za spomin.

Plakat SDS

Plakat SDS

Tudi plakati SDS prinašajo drugačno rešitev – morda deloma podobno tisti, ki jo uporablja Jankovičeva PS, vendar primerjalno gledano, za odtenek bolj grobo oblikovano, pa vseeno malo bolj natančno. Njihovi plakati vsebujejo neko misel, očitno vzeto iz njihovega programa. Misel je napisana na zgornji strani plakata z velikimi črkami in tako sega prek večjega dela zgornje polovice plakata. Na levi strani je rumen trak, ki ima spodaj zob v obliki puščice – trak se torej očitno vzpenja. Spodnji del je namenjen kratkemu sloganu »pametna rešitev« (ta je spodaj levo in je povezan z besedo »pametno«, ki je v vsaki izmed izpostavljenih različnih misli na različnih plakatih) ter znaku SDS in znaku 10+100, ki je pravokotne oblike in ima nekakšen zavihek, s čimer nakazuje, da gre za nekaj, kaj je napisano na papir. Sam modri del zavihka (senca tega zavihanega papirja) deluje kot puščica navzgor.
Plakat se tako rekoč izogne »likovni« pripovedi. Barve so dvodimenzionalne, plakatne, znaki so skrajno premišljeni in brez vsake dodatne pripovedi, ki bi utegnila »zavajati« človeka iz zelo racionalnega branja tega stavka oziroma celega plakata. Prav tako kot pri drugih plakatih, vidimo podobno uporabo modre barve. Kombinacija z rumeno daje izjemno močen kontrast, ki nam pritegne oči. Tudi belo ozadje skuša ohranjati nevtralnost in prav tako učinkuje z velikim svetlostnim kontrastom do modre, rumena pa se zaradi svetlosti na beli podlagi malo izgublja.

Kar bi lahko brali kot »drugo plat« teh plakatov, je predvsem njihova neosebnost –  njihova usmerjenost, fokusiranost v program, v koncept. Ni toliko pomembno, kdo bo izvajal program, temveč je bolj pomembno, da se program tehnično izvede. Tako izhodišče je lahko problematično, saj bi po tej analogiji lahko program izvajali brez človeške prisotnosti (je pa seveda res tudi to, da je SDS skoraj prislovično “Janševa” in se s takimi plakati morda skušajo izogniti pretiranemu poudarku na osebnost Janeza Janše). Tudi grobost skoraj divjih osnovnih barv modre in rumene ni nikjer omehčana s kakšnim odtenkom ali kakšnim bolj subtilnim oblikovalskim prijemom.

Plakat Liste Zorana Jankovića

Plakat Liste Zorana Jankovića

Kot sem že omenil, imajo Jankovićevi plakati dokaj podobno zasnovo – tudi njihova zasnova temelji na nekaj besedah, na (vsaj navidez) dokaj neosebni usmerjenosti v določen koncept. Toda njihova zgodba je precej drugačna. Že takoj lahko povežemo njegovo župansko kampanjo s sedanjo, saj gre za isti tip plakata: zgoraj je jasno sporočilo v obliki ene same besede, spodaj njegovo ime in znak stranke. Na hitro bi človek pomislil, da gre za skrajno racionalno kompozicijo, v kateri se nek slogan pojavlja v modri barvi kot neka glavna, skorajda karakterna lastnost tega koncepta (modrost, pamet), pa preko tega tudi lastnost samega kandidata oziroma predsednika stranke (delaven, moder, učinkovit). Lahko pa jo beremo kot kratko, a jedrnato označbo smeri, ki jo bo skušala stranka izvesti ali vsaj upoštevati. Toda že prva beseda nam takoj prikliče znano geslo »Hope«, pod katerim je nastopal najbolj znani predsednik liberalne provenience, Barack Obama. Ta moteč element ponovitve ali imitacije (vsaj meni) vzbudi sum in nezaupanje. Tudi pri Jankovićevih plakatih je naslov napisan s piko. Sredina plakata je popolnoma prazna, kar bi bilo lahko načeloma zelo zanimivo – predvsem v kontekstu tega, da je osrednji del namenjen možnosti, polju medsebojnih interakcij različnih likovnih elementov. Toda spodaj levo je jasno napisano ime predsednika stranke, levo pa je znak stranke, ki že v naslovu nosi spet isto ime – Lista Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija. Interakcija širše razsežnosti je torej povsem izključena, saj gre predvsem za osebo in na njegovi medijski prisotnosti utemeljeno stranko; medsebojna interakcija se torej izteče v prazno polje osrednjega dela plakata. Belo ozadje skuša biti povsem nevtralno in tudi v prikazovanju prostora se ne zgodi skoraj nič. Edini prostorski element je v samem znaku Pozitivne Slovenije. Tam se pojavljajo znaki za plus, ki pa zaradi prostorske razporeditve naenkrat pridobijo še eno – tretjo – dimenzijo in z njo dodatne pomene. Toda teh pomenov si nedvomno ni želel nihče od strokovnjakov, ki so izdelali koncepte za plakat.

Izsek prometnega znaka za Žale

Izsek prometnega znaka za Žale

Namreč križi plusov v prostorski razporeditvi se začnejo organizirati kot križi v polju oziroma na pokopališčih – celo cestni znak za pokopališče, ki je karseda »zadržan«, je sestavljen iz treh križev, ki so navidezno prostorsko razporejeni.
Ta vsebinski vidik, ki nastane s prostorsko razporeditvijo, spremeni celoten plakat v skorajda smešno strukturo: plakat spominja na kratek telegram, katerega edino vsebinsko sporočilo je upanje, ki pa je že takoj prekinjeno s piko. Spodaj je podpis pošiljatelja in desno še pripis (post scriptum po navadi označimo s »P. S.«). Ta pripis pa ima poleg besednega (ime stranke) še likovno sporočilo v obliki barvnih križev, ki jih lahko beremo kot znake za seštevanje, čeravno ni vmes nič, kar bi lahko sešteli ali pa prostorsko razporejene križe različnih barv, da lažje pozabimo … in da vsaj zgleda malo bolj veselo …

Naj zaključim tole potovanje po plakatih političnih strank – analize so seveda zelo kratke in precej prilagojene, kajti dodatni elementi bi precej podaljšali že itak dolg tekst. Toda v vsakem primeru nosijo plakati s sabo kup podrobnosti, skozi katere prosevajo značilnosti predsednikov strank ali njihovih glavnih konceptualnih usmeritev (od mimike obrazov, kontekstov njihovih sočasnih medijskih nastopov, njihovih problematičnih dejanj in podobno). Prav tako analize pokažejo na to, kako likovni jezik zaradi svoje odprtosti (in dokaj nedefinirane sporočilnosti) nosi s sabo tako zaželene kot tudi tiste »temne« plati, ki si jih naročniki nikakor ne želijo oziroma se jih celo na vsak način otepajo.

V upanju na boljše plakate.

P. S. Ta zapis je bil narejen v prvem tednu kampanje za državnozborske volitve. Po tem tednu se je tem plakatom pridružila še kopica novih, ki jih v tekstu ne obravnavam. Na primer SDS-ovi plakati, na katerih je fotografija Janeza Janše z njegovimi najbližjimi sodelavci pri delovni mizi, pa plakati Liste Zorana Jankovića, kjer je fotografija nasmejanega Zorana Jankovića na skrajni desni polovici plakata, ob njemu pa je desno navzgor usmerjen napis Upanje ali Dela (znak stranke je tam zelo pomanjšan). Skratka, plakati so dobili družbo in tudi delno izboljšali začetni vtis …