Nena Škerlj: Beneške iluminacije 2011

Erwin Wurm: Ozka hiša, Glassstress

Erwin Wurm: Ozka hiša, Glassstress

Ayşe Erkmen: Plan B (Foto vse: Nena Škerlj)

Ayşe Erkmen: Plan B (Foto vse: Nena Škerlj)

Od 4. junija do 27. novembra 2011 je potekal v Benetkah 54. mednarodni umetnostni bienale. Bice Curiger ga je naslovila ILLUMInations. Izpostavila je svetlobo in različne oblike razsvetljenja na eni strani ter nacije in različne vidike nacionalnosti na drugi. Svetloba ima že od nekdaj različne funkcije, vidike in pomene – povezuje se jo z intuicijo, mistiko, svetostjo, božanskostjo in razumom hkrati, s transcendenco in imanenco, označuje tako mogočne sile narave kot moč človekove volje in duha. Lahko nastopa kot svetost, svetlost, polmrak, mrak, luč, žarenje, osvetlitev, razsvetljava, razsvetlitev in razsvetljenje. Poleg tega obstaja več vrst in oblik svetlobe in v kvantni mehaniki se foton lahko prikazuje kot val ali kot delec. Na drugi strani je direktorica letošnjega bienala izpostavila še različne pomene nacij, nacionalnosti umetnikov in posamezne nacionalne paviljone. V spremnem katalogu ILLUMInations (599 strani) so se nahajali najrazličnejši odgovori umetnikov na pet vprašanj (Je umetniška skupnost (art community) lahko nacija? Koliko nacij vsebujete? Kje se počutite doma? Kateri jezik bo jezik prihodnosti? Če bi bila umetnost država, kaj bi bilo zapisano v njeni ustavi?). Nacionalnim paviljonom so se letos pridružili še para-paviljoni.

Urs Fischer: Ugrabitev Sabink, junij 2011

Urs Fischer: Ugrabitev Sabink, junij 2011

Urs Fischer: Ugrabitev Sabink, november 2011

Urs Fischer: Ugrabitev Sabink, november 2011

V Giardinih je na poti do Osrednjega paviljona Latifa Echakhch razpostavila prazne drogove za zastave, ki so se dvigali s tal pod različnimi koti in namigovali na razne vidike delovanja nacij. Napis ILLUMI-NATIONS na fasadi Osrednjega paviljona je napravil Josh Smith, nad napisom pa se je že nahajala prva skupinica Cattelanovih golobov. Tudi v notranjosti so za posebno beneško vzdušje poskrbeli številni nagačeni golobi. Inštalacijo je Maurizio Cattelan naslovil Drugi (podobno postavitev na bienalu leta 1997 pa Turisti). Deloval je v skladu s svojo izjavo iz leta 1997, da so Benetke mesto, kjer se zdi, da čas stoji in vsi bienali se začno zdeti enaki.

Kot posebni dodatek sodobnim variantam umetniških del je poskrbela prisotnost beneškega slikarja Tintoretta (Jacopo Robusti, 1518–1594), ki ni nastopal samo kot slikar, pri katerem je igrala svetloba nadvse pomembno vlogo in kot umetnik v povezavi z Benetkami, kjer je bil rojen, kjer je preživel in ustvarjal večino svojega življenja, ampak tudi kot slikar manierizma in znanilec baroka. Z neobičajno hitrimi potezami (prestezza) za tisti čas je slikal silovito gibanje, vrtinčaste kompozicije, nenavadno poudarjene svetlobne efekte in razne lebdeče svetlobne entitete. Morda je bil ta vsebinsko neoporečen krščanski slikar bolj kot znanilec prihajajočega baroka znanilec sodobnega slikarstva, saj je rad eksperimentiral, privlačilo ga je vse nenavadno in težavno, neobičajni lesketi, svetlikanje, prosojnost, nenadni pobliski, presenetljive osvetlitve, nadnaravna svetloba, slapovi luči in svetlobni kontrasti, hkrati pa mu ni šlo zgolj za posnemanje vidne realnosti ampak tudi za slikovitost »čistega« slikarstva, skicoznost (abbozzo), drznost, virtuoznost in občasno tudi vtis brezskrbnosti, lahkomiselnosti in nedokončanosti (non finito). Vse našteto se lahko vidi tudi kot vzporednice med manierizmom 16. stoletja in umetnostjo od okoli 1900 dalje. S tega vidika je bil Tintoretto zgolj predstavnik izbornih manierističnih umetnikov, eden od mnogih v 16. stoletju, nikakor pa ne edini, ki je napovedoval nadaljnji razvoj umetnosti in nekatere njene sodobne momente. V Osrednjem paviljonu so bile razstavljene slike Izmaknitev trupla svetega Marka (1562–1566, Gallerie dell’Accademia), Stvaritev živali (1550–1553, Gallerie dell’Accademia) in Zadnja večerja (1592–1594, S. Giorgio Maggiore). Corinne Wasmuht je v zvezi s Tintorettovimi slikami v povezavi z gledališko scenografijo in dramatičnimi osvetlitvami poudarila prisotnost imerzije oziroma potopitve (Oliver Grau sicer Tintoretta v svojem delu o imerziji Virtual art, from illusion to immersion ne omenja): »Tintorettove prostorske kompozicije me spominjajo na virtualne prostore v računalniških igricah. Potopljen si v te imaginarne prostore, dobesedno posesan vanje.«[1] V nadaljevanju je povezala Tintorettove kompozicije s poudarjenim begom v prostor, raztegnitvijo in podaljšanjem prostora v globino z vrtoglavo silo privlačnosti in silnega potega v prostor, kar je spet dobro znano v svetu računalniških igric.

Adrian Villar Rojas

Adrian Villar Rojas

Nicholas Hlobo, Monica Bonvicini, James Turrell, Carol Bove (vsi štirje na ogled v Arsenalu), Christopher Wool (v Centralnem paviljonu), in Bruno Jakob (na obeh lokacijah) so ustvarili dela, v katerih je najti povezave s Tintorettom, njegovo paleto, načinom slikanja in beneško svetlobo ter prefinjenimi odtenki, prisotnimi v beneškem slikarstvu. Izrecno se je samo s svetlobo ukvarjal James Turrell in obisk njegove svetlobne inštalacije – dvorane prelivajočih se barv, izbranih s Tintorettove palete, je bil spet posebna fizična, metafizična, estetska in filozofska izkušnja.

Philippe Parreno se je z razstavljenimi žarnicami v Osrednjem paviljonu ukvarjal s svetlobo, razsvetljavo in njenimi efekti, Jack Goldstein (1945–2003) pa je bil v povezavi s svetlobo v naravi zastopan s slikami viharnega neba in bruhajočih vulkanov ter z videom Skok (1978). Prostor številka 13 je bila inštalacija, ki sta jo postavila Peter Fischli in David Weiss in jo enostavno poimenovala po prostoru številka 13 v Osrednjem paviljonu. Njune skulpture – preproste geometrične forme – ki so se nahajale v medprostoru abstraktnega in ne-abstraktnega, v nihanju med obema poloma, je »osvetljevala« Luna, ki sicer nima lastne svetlobe. Haroon Mirza (dobitnik srebrnega leva za mladega obetavnega umetnika) je poudarjal pomen svetlobnih efektov in njihovega učinkovanja na obiskovalca. Svoji postavitvi je predstavil v para-paviljonu Monike Sosnowske v Osrednjem paviljonu (Giardini) in kot The National Apavilion of then and now v Corderie (Arsenale). Omer Fast se je ukvarjal s svetlobo laserjev za skeniranje v vojaški tehnologiji, vidno v infrardečem spektru, v prepletanju božjega vsevidnega očesa s sodobno vojaško tehnologijo. Svetlobo v različnih kontekstih sta predstavljali tudi Amalia Pica in Nairy Baghramian. Dela s ponavljajočimi se vzorci, na primer valovanja, ki so nastala tudi pod vtisom Benetk, je razstavila R. H. Quaytman. Benetke so bile prisotne tudi pri Pipilotti Rist, ki je prikazala tri video projekcije na beneške vedute, ki jih je osvetljevala z intenzivnimi barvami in raznoliko svetlobo.

Gianni Colombo: Spazio elastico

Gianni Colombo: Spazio elastico

Serija del Strahlen Sehen, ki jih je napravil Sigmar Polke (1941–2010), je prikazovala gledanje in videnje žarkov in se ukvarjala s svetlobo, optiko in perspektivo. Ponovno je bilo razstavljeno še delo Polizeischwein (ki je bilo na bienalu že leta 1986 v nemškem paviljonu). Tudi Gianni Colombo (1937–1993) je na bienalu leta 1968 predstavljal (takrat nagrajeno) delo Spazio elastico iz leta 1967. Obiskovalec se je lahko gibal po temnem prostoru 4m x 4m x 4m, v katerem je bila osvetljena z UV svetlobo samo mreža pravokotnih in vzporednih niti. Evklidski prostor vzporednic in pravokotnic se je občasno zamajal in vzvalovil z minimalnim, a učinkovitim posegom raztezanja posameznih niti. Inštalacija s pravokotno tridimenzionalno mrežo je nihala med pravilnostjo vzporednih in pravokotnih črt (ki je lahko učinkovala tudi kot zrcaljenje) ter upognjenostjo prostora, ki se je občasno zdel bolj domač. Šlo je za pol sanjsko izkušnjo, v kateri je prostor dihal oziroma se širil in krčil (dve drugi Colombovi deli – v Benetkah, a ne v okviru bienala – sta bili od 15. 10. do 1. 1. 2012 na ogled na razstavi Temi & variazioni: Scrittura e spazio v Zbirki Peggy Guggenheim).

V Osrednjem paviljonu so bili predstavljeni tudi umetniki Guy de Cointet, Jeanne Natalie Wintsch, Gedewon in Llyn Foulkes, ki jih je Bice Curiger označila kot tiste, za katere se zdi, da so outsiderji na bienalu, a jih je postavila v povezavo s Tintorettom, ki je bil v svojem času tudi razumljen kot posebnež. A dejstvo je, da so bili v manierizmu večinoma vsi umetniki razumljeni kot posebneži in so to izrecno tudi hoteli biti. Skratka – tudi tisti, ki naj bi bili outsiderji na tokratnem bienalu, to niso – in to v povezavi s Tintorettom (in seveda manierizmom nasploh). Po drugi strani pa sta vsaj Jeanne Natalie Wintsch (1871–1944) (razstavljena so dela iz časa, ko je bila v psihiatrični bolnišnici in je delala estetsko zanimive vezenine, ki so prepletale kaligrafske znake, skrite simbole in fragmente besedil, kar prikliče v spomin mit o labirintu in Ariadnini niti) in Gedewon (mistik, zdravnik, vizionar in umetnik, na katerega delih so vzorci in besede prepleteni v labirintne kombinacije v povezavi s šamanizmom) posebej povezana z ustvarjanjem labirintnih oblik in s tem delno tudi v povezavi z labirintnostjo Benetk.

Bibliothèque CDG BSL Corinne Wasmuht

Bibliothèque CDG BSL Corinne Wasmuht

Poleg nekaterih že omenjenih umetnikov v povezavi s svetlobo je Arsenale ponujal na ogled še razna sijanja in različna odsevanja, ki so jih tematizirali Navid Nuur, Giulia Piscitelli, Shannon Ebner, Meris Angioletti in Mai-Thu Perret. Odnos med svetlobo in temo je problematiziral Roman Ondák in poskrbel za klavstrofobično občutje v temnem prostoru z minimalno osvetljavo. Bolj na virtualno in digitalno okolje kot na naravno je spominjalo delo Bibliothèque CDG BSL, olje na lesu v velikosti 211 x 723 cm, ki ga je naslikala že omenjena Corinne Wasmuht. Urs Fischer je razstavil prižgane sveče, ki so tekom bienala počasi dogorevale. Med njimi je izstopala Ugrabitev Sabink. Originalno delo manierističnega umetnika Giambologna je stopnjeval v izraznosti manierizma, saj je migetajoči plamen na vrhu še poudarjal kačasto gibanje figure serpentinate in ga hkrati preinterpretiral, kajti ob koncu bienala, ko so sveče že skoraj dogorele, so ostale zanimive oblike iz voska in nastala oziroma ostala so tihožitja vrste Vanitas, saj so dogorevajoči stenji hkrati s stopljenim voskom opozarjali na minljivost vsega. Christian Marclay je predstavil 24-urni film Ura z zmontiranimi kadri iz najrazličnejših filmov, ki so prikazovali čas, ure, merjenje časa in so ustrezali dejanskemu času ur gledalcev. Nagrajen je bil z zlatim levom za najboljšega umetnika. Klara Lidén je razstavila koše za smeti, ki jih je postavila na tla kot skulpture in obesila na stene kot slike. Za svojo preprosto in učinkovito inštalacijo v tradiciji ready-made je prejela posebno priznanje komisije.

Katharine Fritch: Marija, Sveti Miklavž, Lobanja, Kača in Jajce

Katharine Fritch: Marija, Sveti Miklavž, Lobanja, Kača in Jajce

Franz West: Eidos

Franz West: Eidos

Na ogled so bile tudi Nevidne slike Bruna Jakoba, ki jih je ustvarjal z vodo, paro, svojim dihom, lastnimi mislimi in drugimi tehnikami, povezanimi z nevidnimi rezultati. Skupina GELITIN je v paviljonu Gelatin proti koncu Arsenala (Tese/Vergini) predstavila inštalacijo, performanse in glasbo pod skupnim naslovom Some like it hot. Postavili so peč za izdelovanje stekla, ki je s svojim obratovanjem opominjala tudi na dejavnost bližnjega Murana, hkrati pa so z izdelovanjem stekla napravili in razstavili – po lastnih besedah – svojo najbolj vročo skulpturo doslej. V bližini so bili na ogled videi umetnice Sturtevant (zlati lev za življenjsko delo) in skulpture Katharine Fritch – Marija, Sveti Miklavž, Lobanja, Kača in Jajce, malo naprej pa še Eidos Franza Westa (tudi zlati lev za življenjsko delo), ki je poleg para-paviljona postavil na ogled to rožnato prepleteno podolgovato skulpturo, ki je med drugim spominjala tudi na roko in iztegnjen prst – kazalec ali morda sredinec.

V Arsenalu se je predstavilo tudi nekaj nacionalnih paviljonov. Za argentinskega je Adrian Villar Rojas pod vplivom teorije o multiverzumih razstavil svoja umetniška dela, za katera se zdi, kot da prihajajo iz vzporednih vesolj. Sestri Raja in Shadia Alem sta v paviljonu Saudske Arabije predstavili inštalacijo The black arch s projekcijami in z najrazličnejšimi odsevi in osvetlitvami kroglic, kocke in ogledala.

Različni odtenki svetlobe, osvetljav, razsvetljav in raznih zrcaljenj so bili na ogled tudi v nekaterih nacionalnih paviljonih, čeprav pri njih ni šlo za nujno povezavo z naslovom bienala. V sledenju občasno prekinjeni rdeči niti iluminacij in nacij so bili med nacionalnimi paviljoni v Giardinih najbolj zanimivi tisti, ki so prikazovali svoje poglede, vidike in razne perspektive na svetlobo in/ali širili razna spoznanja, zaznavanja in razumevanja. V Venezuelskem paviljonu (Espacios, Spaces, Spazi) se je inštalacija Gran interior skušala navezati prek tematiziranja meja med slikarstvom in dekoracijo na Tintorettovo delo za Scuola grande di San Rocco v Benetkah (kjer se ena od treh dvoran imenuje Sala grande Superiore). Korejo je zastopal Lee Yongbaek, ki je razstavil dve Pietà, serijo digitalnih printov z motivi orožja med bujnim cvetjem Angel Soldier in Broken Mirror s ponavljajočim se oglušujočim razbitjem ogledal.

Christian Boltanski: Naključje

Christian Boltanski: Naključje

Svoje paviljone so v različne oblike labirintov spremenile Avstrija (Markus Schinwald je svoja dela postavil v zavite ozke hodnike, ki so bili odprti spodaj), Švica (Thomas Hirschorn: Kristal odpora), Francija (inštalacija Christiana Boltanskega je tematizirala priložnost, srečo, usodo in naključje človekovega življenja in bila naslovljena Chance – obiskovalec se je prebijal med drogovjem in si ogledoval neskončno verigo rojstev, ki so se kot po tekočem traku dogajala v »tovarni življenja«, hkrati pa je bila to umetniška inštalacija, ki je namigovala na verigo umetnikovih in/ali umetniških del, ki se kot po tekočem traku vrstijo v »tovarni umetnosti«, prikazan pa je bil tudi števec rojstev in smrti (rojstvo in smrt je bila tudi glavna tema paviljona Haitija)), Luksemburg (v mestu v Ca’ del Duca, kjer sta Martine Feipel in Jean Bechameil nenavadne bele prostore ponujala v izziv percepciji obiskovalca, na primer povsem belo sobo z belimi nagnjenimi stebri in zrcali) in Anglija (Mike Nelson z veliko inštalacijo/skulpturo/arhitekturo, v kateri se je obiskovalec zgubljal, ko je iskal rdečo nit mnogih nenavadnih sob, zamaknjenih v času in prostoru).

V paviljonu Egipta je bil predstavljen Ahmed Basiouny (1978–2011), ki ga je ubil ostrostrelec med stavkami. Nemški paviljon (dobitnik zlatega leva za nacionalni paviljon) je bil v znamenju umrlega Christopha Schlingensiefa (1960–2010), ki je sicer pripravljal projekt za bienale, a projekta ni uspel končati in zaključila ga je kuratorica Susanne Gaensheimer. V ameriškem paviljonu sta Jennifer Allora in Guillermo Calzadilla pod naslovom Gloria med drugim predstavila Algorithm – bankomat-orgle, ki je ob vsaki finančni transakciji zaigral vedno drug bolj ali manj mogočen in glasen napev (glede na vnos obiskovalčevih podatkov – z bančne kartice, tipkanja po tipkovnici itd.), poskrbela pa sta tudi za performanse, na primer pred paviljonom je prevrnjen tank občasno služil ameriškim atletom za tekaško stezo (Track and field).

V Giardinih je bil poleg ruskega paviljona (ki je ponujal na ogled dokumentacijo del Andreja Monastirskega in skupine Kolektivne akcije) konceptualizem prisoten še v hrvaškem (Tomislav Gotovac oziroma Antonio G. Lauer (1937–2010) in kolektiv BADco; na ogled v Arsenalu), srbskem (Dragoljub Raša Todosijević: Svetloba in tema simbolov, kar je bila tudi direktna navezava na naslov ILUMInacije), romunskem (Ion Grigorescu, Anetta Mona Chişa in Lucia Tkáčová) in črnogorskem. Slednji je bil na ogled v Palazzo Malipiero in v njem je Marina Abramović predstavila svoj projekt za MACCOC (Marina Abramović Community Center Obod Cetinje), bodoči mednarodni multimedijski center v prostorih bivše tovarne Obod v Cetinju. Giorgio Andreotta Calò se je podal na sprehod iz Amsterdama do Benetk, kar je bilo 1200 kilometrov dolgo umetniško dejanje, ki je povezalo kraj, kjer umetnik živi in njegov rojstni kraj – Benetke, kjer je bil rojen leta 1979.

Andrej Furlan: Ne kraji 5 (Padiglione Italia nel mondo)

Andrej Furlan: Ne kraji 5 (Padiglione Italia nel mondo)

Kar se tiče nacionalnih paviljonov sta bili razstavi znotraj velike bienalne razstave predvsem v paviljonih Italije in Litve. Italijanski paviljon je v Arsenalu ob 150-letnici združitve Italije predstavljal svojevrsten izsek pestre sodobne ustvarjalnosti zadnjih desetih let v povezavi z Italijo. Kurator je bil Vittorio Sgarbi, skupni in dvoumni naslov pa L’arte non è cosa nostra. Razstavljena dela in način predstavitve so se nahajali na nekem vmesnem polju med provokacijo, eklekticizmom, plehkostjo in še marsičem, predvsem (ne pa povsem) tistim, kar iluminacije v žlahtnem pomenu besede niso. Razstavljenih je bilo – po odločitvah najrazličnejših izbrancev Sgarbija, pod pogojem, da le ti niso umetnostni kritiki – nepregledno veliko najrazličnejših del, tudi izven italijanskega paviljona in meja Italije. Andrea Furlan (fotografije) in Janez Janša (video-inštalacija, kjer nastopajo vsi trije Janezi Janše) sta bila predstavljena hkrati v italijanskem paviljonu (v okviru Padiglione Italia nel mondo) in na Italijanskem inštitutu za kulturo v Ljubljani (v okviru Sgarbijeve ideje razširitve italijanskega paviljona po inštitutih za italijansko kulturo po svetu). Če je Vittorio Sgarbi kot kurator izbor del prepustil drugim, je Darius Mikšys (dobitnik posebnega priznanja komisije, poleg že omenjene Klare Lidén) kot umetnik in predstavnik Litve s projektom Behind the white curtain prikazal svojo državo kot kuratorja razstave. V Benetke je povabil umetnike, ki jih je Ministrstvo za kulturo v Litvi podpiralo in nagrajevalo zadnjih dvajset let, da predložijo svoje stvaritve. Umetnine sodelujočih (in seveda tudi njegova) so bile spravljene za belo zaveso in nato so jih po željah obiskovalcev, potem ko so si ogledali katalog, razstavljali pred belo zaveso. Achille Bonito Oliva je bil so-kurator pri ukrajinskem paviljonu, kjer je razstavljala Oksana Mas. Uporabila je 3,640.000 (podatek v katalogu) lesenih pirhov, pobarvanih in okrašenih že pred razstavo. Skupni naslov je bil Post-vs-Proto Renaissance in je povzemal razvojni lok prek običaja izdelovanja velikonočnih pirhov do Gentskega oltarja oziroma Oltarja s Čaščenjem mističnega jagnjeta  bratov Huberta in Jana van Eycka ter vse do sodobnih računalniških datotek s piksli (http://www.mas-art.com/works/installations/venice-biennale#tiara-of-ghent-altar). Andora je (poleg Saud­ske Arabije, Bangladeša in Haitija) razstavljala letos prvič. Helena Guardia Ribo je razstavila Floating city – predstavitev fotografij mesta, ki je spremenjeno skoraj do nerazpoznavnosti, hkrati pa je poudarila vzporednice med Andoro in Benetkami (Benetke so lebdeče, plavajoče in spreminjajoče se mesto zaradi vode, Andora pa zaradi zraka), Francisco Sáncez Sáncez pa triptih/inštalacijo The ephemeral and the eternal, ki je prikazovala kvantni svet, svet mikrokozmosa in makrokozmosa, ki ju prepletajo vibracije. Irsko je zastopal Corban Walker, ki je variiral, množil in delil število 4 na razne načine, razlog za to pa je njegova višina štirih čevljev (1290 mm). Inštalacija Please Adjust je vsebovala 160 kock (sestavljenih iz 4 mm debelih nerjavečih jeklenih palic), ki so bile med seboj prepletene. Kljub čvrstosti zgradbe posamezne kocke pa je bila celota izjemno nestabilna in ob najmanjšem premiku bi bila konfiguracija povsem drugačna – kar je bila tudi očitna navezava na ekonomsko krizo in na potrebo po ureditvi in prilagoditvi, morda tudi v svetu umetnosti. Podobno sta še drugi dve njegovi deli poudarjali prosojnost in prozornost umetniškega dela za razliko od neprosojnosti obiskovalca. Svetlobo in prisotnost obiskovalca je tematiziral še Kristaps Ģelzis v Palazzo Albrizzi v latvijskem paviljonu. Tudi Vatikan se že nekaj časa pripravlja k sodelovanju na bienalu, a letos svojega paviljona vendarle še ni dal na ogled.

Diohandi: Beyond reforme

Diohandi: Beyond reforme

Irak se je na bienale vrnil po več kot 30 letih s šestimi umetniki, ki so izpostavili problematiko vode in njene onesnaženosti. Tudi Grčija (razstavljala je Diohandi) je bila povezana – v času in prostoru – z vodo, svetlobo in odbleski. Hoja po grškem paviljonu je spominjala na hojo po Benetkah v času aqua alta, pa tudi na hojo po našem planetu v času »crisi alta«, umetnica pa je ponujala svetlobo tudi kot možnost (od)rešitve, čeprav ne tisto svetlobo, ki jo je obiskovalec najprej zagledal, ampak se je za ovinkom skrivala še druga svetloba, s čimer je poudarila, da ni nujno tista rešitev, ki jo vidimo kot izhod iz težav, krize ipd., tudi edina rešitev. Indija (na ogled v Arsenalu) se je predstavila pod skupnim naslovom Everyone agrees: It’s about to explode, kar se je nanašalo tako na družbo in kulturo kot tudi na umetnost. Poleg vode so bile na ogled tudi razne vodovodne inštalacije, ki se jih da povezati tudi z Benetkami, v čemer sta izstopala Izrael (takoj ob vstopu v paviljon je Sigalit Landau postavila vodovodne cevi in črpalke, v nadaljevanju pa solne skulpture – razne oblike solnih kristalov in predstavila možnosti postavitve mosta iz soli čez Mrtvo morje med Izraelom in Jordanijo, ki bi bil hkrati turistična zanimivost, umetnina, meja in mejni prehod) in Turčija (Ayşe Erkmen si je omislila vodo-inštalacijo Plan B – čistilno napravo, ki je iz kanala jemala vodo in jo nato čisto vračala v nazaj v kanal, ni pa šlo samo za kroženje vode v Benetkah, ampak v prenesenem pomenu tudi za kroženje drugih naravnih virov, krvi v telesu, kroženje denarja, umetniških del, iluminacij, bienalov …). Umetnik vodnih video inštalacij Fabrizio Plessi je za beneški paviljon razstavil Mariverticali, kjer je bila voda zvočno in vizualno prevladujoča, povezave z Benetkami očitne, plovila pa pripravljena na potovanje in čakajoča na obiskovalce. Vodne video inštalacije Octfalls je v okviru projekta Ponomarova  razstavil tudi Ryoichi Kurokawa. Na izviren, aktualen in humoren način je bil z Benetkami in delno z vodo-inštalacijami povezan tudi Slovenski paviljon.

Mirko Bratuša: Grelci za vroče občutke

Mirko Bratuša: Grelci za vroče občutke

Slovenijo je letos zastopal Mirko Bratuša z inštalacijo Grelci za vroče občutke, kuratorka je bila Nadja Zgonik. Kipi so bili povezani med seboj s cevmi in z elektriko in so se ohlajali ali ogrevali, uglašeni na temperaturo in vlago Benetk, kamor se je skozi žaluzije občasno vračal višek energije. Bratuša je poudarjal pomen taktilnosti. Kipi so nastopali kot grelna, hladilna in razvlaževalna telesa. Vizualno so bili zanimivi in prijetni na otip z vidika različnih površin in drugačnih temperatur. V pritličju Galerije A+A so bile na ogled antropomorfne »peči« Hipokriti, v zgornjem nadstropju pa neantropomorfni (antropomorfni morda z vidika mikrokozmosa človeka) Grelci, ki so hkrati greli Hipokrite in ohlajali prostor galerije. Tako so bili tudi Grelci nekoliko hipokritski. Mreža napeljav in povezav cevi in kablov med kipi se je nanašala tudi na prepleteno in zapleteno mrežo odnosov v človeku, naravi in družbi; v umetnosti, Benetkah in na ILLUMInazioni; v makrokozmosu in mikrokozmosu. Za vtis postavitve v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je poskrbela video projekcija.

Para-paviljoni so bili letošnja novost. Pomenili so novo obliko sodelovanja med umetniki, postavili pa so jih Song Dong (iz dveh delov– prvi je bil sestavljen iz mnogih omar, ki jih v Pekingu družine pogosto postavljajo na ulice kot dodaten prostor za shranjevanje; drugi je bil njegov dom, prenesen iz Pekinga v Benetke), Monika Sosnowska (tloris v obliki zvezde, kar ima za posledico širjenje in oženje razstavnega prostora), Oscar Tuazon (betonska kockasta skulptura/arhitektura poševnih sten z vhodi v vogalih in skulptura/arhitektura, ki se stika z drevesom) in Franz West (predstavil je svojo kuhinjo z Dunaja z raznimi deli njegovih prijateljev). V para-paviljonih so bila razstavljena dela drugih umetnikov (Asier Mendizabal, Yto Barrada, Frances Stark, Ida Ekblad, Cyprien Gaillard, David Goldblatt, Haroon Mirza).

Alexander Ponomarev: Formula (En od tisočerih načinov kako premagati entropijo)

Alexander Ponomarev: Formula (En od tisočerih načinov kako premagati entropijo)

V spremljevalnem programu bienala so se predstavili: Anton Ginzburg (z iskanjem dežele Hiperborejcev), Anish Kapoor (inštalacija Vnebohod je prikazovala migetajoč steber dima, ki se je dvigal v San Giorgio Maggiore), Koen Vanmechelen (z inštalacijo in projektom Po rodu iz Benetk), Tanja Ostojić (performans), Lech Majewski (v cerkvi San Lio so bili prikazani posnetki, projekcije in videi (z najnovejšimi tridimenzionalnimi efekti), nastali v povezavi s sliko Petra Bruegla Pot na Kalvarijo), Alexander Ponomarev (kot kurator in hkrati umetnik (sodelujejo še Adrian Ghenie, Ryoichi Kurokawa, Hans Op de Beeck) je predstavil En od tisočerih načinov kako premagati entropijo in poplavljajoče, pogrezajoče in toneče Benetke kot bodočo Atlantido ter razmišljal o entropiji, ki se ji je po besedah sodelujočega kuratorja Nadima Sammana zoperstavljala pretekla in sodobna umetnost v Benetkah), Federico Díaz (razstavil je interaktivno inštalacijo s projekcijami in delo robota, ki je z določenim programom ustvarjal “podatkovno skulpturo” (kot se je izrazila Alanna Heiss) z nepreštevnimi črnimi kroglicami, ki so predstavljale posamezne fotone), Erwin Wurm (v okviru Glassstress 2011) …

Kadar je govora o beneškem bienalu je govora o Benetkah in o bienalu. Naslov letošnjega se je po Bice Curiger navezoval tudi na širok razpon aluzij na Arthurja Rimbauda in njegovo delo Iluminacije, Walterja Benjamina, nadrealizem, dobo razsvetljenstva, srednjeveške iluminirane rokopise in filozofijo v 12. stoletju v Perziji, pa tudi razne osebne razsvetlitve in druga razsvetljenja in razsvetljevanja. ILUMInacije 2011 v Benetkah naj bi po Bice Curiger ostrile dojemanje in zaznavanje subjekta in obdajajočega sveta na mnogih nivojih, nacije pa naj bi bile razumljene s čim širšega, tudi metaforičnega vidika. Dobesedna, simbolična in metaforična širina naslova je tako omogočala pravzaprav karkoli, »večjo« ali »manjšo« prisotnost najrazličnejših iluminacij, poudarki zgolj nekaterih umetnikov pa so vnašali presežek. Svetloba, odsevi, razsvetlitve in nacije so bili dovolj široki pojmi, da so jih umetniki in umetniška dela lahko ožili, širili ali avtorsko preinterpretirali. In ker so Benetke mesto, povezano s  svetlobo, migotanjem in spreminjanjem najrazličnejših leskov, odbleskov in kontekstov – odbleskov vode na stavbah, odbleskov stavb v vodi, mostov v vodi, vode na mostovih in tako dalje – so se nekatera umetniška dela na to izvrstno navezala in/ali se z Benetkami povezala.

[1] ILLUMInations, 54th International Art Exhibition, Venezia, Marsilio 2011, str. 73.