Urša Pajk: 50 let simpozija Forma viva ali žive kiparske dejavnosti

Reinhold Neururer Varovalna ograja za naravo, 2011

Reinhold Neururer
Varovalna ograja za naravo, 2011

Leta 1959 je bil v avstrijskem kraju Sant Margarethen v bližini Dunaja na Gradiščanskem »rojen« prvi kiparski simpozij na svetu. Nastal je spontano. Kipar Karl Prantl je dobil ponudbo, da naj izkleše mejnik, ki bi ga postavili na meji med Avstrijo in Madžarsko. Skulptura je bila res megalomanska, pravi orjaški monolit, zato je kipar mejni kamen izklesal v kamnolomu Sant Margarethen. Prevzela ga je svoboda, vzljubil je atelje na prostem in se spojil z naravo. Tako se je rodila ideja, ki jo je pozneje skupaj s kiparjem Heinrichom Deutschem in psihologom Friedrichom Czaganom tudi udejanjil. Prantl je kmalu dobil veliko somišljenikov, tudi slovenska kiparja Jakoba Savinška in Janeza Lenassija. Lenassi se je takoj zavzel za organizacijo portoroškega simpozija, pri katerem ga je podprl piranski župan Davorin Ferligoj, Savinšek pa za kostanjeviškega. Slednjega je navdihnila posebna kostanjeviška pokrajina, ki človeka res prevzame. Kostanjevica je naselje na vodi, saj leži na otoku reke Krke. Nekateri jo imenujejo tudi dolenjske Benetke, saj mu voda daje čarobnost in pravljičnost. Svojstven pečat pa daje majhnemu mestu tudi samostan, ki je zgrajen iz peščenca. Zanimivo je, da so za temeljni material Forme vive najprej izbrali prav ta kamen, pozneje pa so se odločili za hrast iz Krakovskega gozda.

Karen Macher Nesta Uravnovešanje narave, 2011

Karen Macher Nesta
Uravnovešanje narave, 2011

Jakob Savinšek in Janez Lenassi sta 4. julija leta 1961 ustanovila prvi Mednarodni simpozij kiparjev v Sloveniji. Če smo bolj precizni, moramo zapisati zgodnejši datum – 26. junij, ko je pričel z delom prvi kipar – Sankho Chaudhuri iz Indije. Že prvo leto je bilo v Portorožu enajst kiparjev (od tega dve umetnici), v Kostanjevici pa osem. Poimenovala sta ga Forma viva – živa oblika. Ime, ki se ujema z živo kiparsko dejavnostjo in povezuje umetnost in naravo. Besedna zveza se je kasneje uveljavila za opis kakršne koli oblike skupinskega dela kiparjev na prostem. Med vidnejšimi snovalci kiparskega srečanja moramo omeniti vsaj še zakonca Vilmo in Franca Pirkoviča ter ravnatelja kostanjeviške osemletke in ustanovitelja Galerije Božidar Jakac Lada Smrekarja. Že leta 1961 sta bili dve lokaciji za ustvarjanje – Kostanjevica na Krki in Seča pri Portorožu. V igri za ostala delovišča so bile tudi Jesenice (železo), Ptuj (aluminij ali umetne mase) in celo Radenci (glina). Leta 1964 so se dokončno odločili za Ravne in leta 1967 za Maribor. Vsa štiri prizorišča so bila povezana z materiali: dolenjski prostor z lesom, primorski s kamnom, koroški s kovino in štajerski z betonom. Kostanjevica leži v bližini Krakovskega gozda, Primorje je bilo vedno povezano s kamnom (tradicija istrskega kamnoseštva), Ravne imajo železarno, Maribor pa je sodobno mesto in brez betona ni mesta. Potrebno je poudariti, da v Ravnah ni šlo za park skulptur, ampak postavitev figur v urbani prostor. Leta 1965 so naredili še eno »stranpot« od utečenega, saj so ob cesti Ljubljana – Zagreb (Drnovo pri Krškem) postavili zanimivo konstruktivistično skulpturo zagrebškega arhitekta Vjenceslava Richterja. Na žalost so jo pozneje ob gradnji avtoceste odstranili; marca 2005 pa so tam postavili rekonstrukcijo. Od 1991 do 1998 je bil premor z simpozijem, z izjemo Obalnih galerij Piran, ki so z bienalnimi srečanji reševale Formo vivo. Vsekakor smo bili Slovenci s štirimi kiparskimi delovišči posebnost v svetu, na kar smo lahko ponosni.

Samo Škoberne Utrip življenja, 2008

Samo Škoberne
Utrip življenja, 2008

Kaj pomenijo velike skulpture v naravi? Za umetnika je to izziv, saj mora poiskati ravnovesje med naravo in ustvarjalnostjo. Umetnost se približa tudi gledalcem, ki opazujejo umetnike pri delu, muze se spustijo z višav Olimpa. Kipi se preselijo iz posvečenih prostorov ateljejev, galerij, muzejev, akademij … Med opazovalci je bilo veliko odzivov, tudi posmehljivih pripomb, ampak ravnodušen ni ostal nihče. Domačini so orjaškim skulpturam nadeli tudi svoja imena. Večkrat pa sta bili občudovani skulpturi Nibelunški portal (Eberhard Fiebig) in Japonski festival (Eisaku Tanaka). Gre za prave muzejske parke ali galerije na prostem brez vstopnin, za dialog z naravo in obiskovalcem. Velike skulpture vedno vplivajo na podobo kraja in jo spremenijo! Pomembna pa je tudi mednarodna izmenjava znanja, saj umetniki prihajajo iz različnih koncev sveta (Indija, Izrael, Kanada, ZDA, Japonska, Brazilija, Peru, Črna gora, Škotska, Hrvaška, Švica itd). Mogoče pa bi bilo v prihodnosti dobrodošlo privabiti tudi kiparje iz držav, ki še niso bile zastopane, kot na primer Islandija, Nova Zelandija, Avstralija.

Letošnji Mednarodni simpozij kiparjev  Forme vive v Kostanjevici se je zaključil 30. julija. Park skulptur je ponovno oživel z novimi privlačnimi umetninami. Ustvarili so jih Karen Macher Nesta iz Peruja, Denis Krašković iz Hrvaške ter Reinhold Neururer iz Avstrije. Kipi in njihovi naslovi (Dobrota, Uravnovešanje narave, Varovalna ograja za naravo) so »glasni« in pozivajo, da prisluhnemo naravi in sočloveku, ki se znajde na pragu revščine. Torej lahko rečemo, da so skulpture s svojim sporočilom aktualne in družbeno kritično obarvane. 15. oktobra 2011 pa se je odvila zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija na Seči v Portorožu. In tako se je zaključilo kiparsko jubilejno leto 2011.

Za konec lahko samo še dodamo besede Bojana Božiča: »Obletnice so priložnost za premislek, pregled opravljenega, merjenje in vrednotenje učinkov, ne nazadnje preverjanje sledi, ki jih ta obletnica prinaša nam in tistim, ki bodo prišli za nami in upajmo, tudi nadaljevali začeto delo.  50 let obstoja in delovanja Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva je priložnost za analizo dosežkov, vzponov in padcev, ter pogled v prihodnost.«[1]

Goran Milovanović: Forma viva - kostanjeviško okno v svet

Goran Milovanović: Forma viva – kostanjeviško okno v svet, 2011

Forma viva – kostanjeviško okno v svet

Julija 2011 je ob petdesetletnici Mednarodnega simpozija kiparjev izšel katalog Forma viva – kostanjeviško okno v svet, ki je spremljal pregledno razstavo o tem kiparskem fenomenu. Publikacija je mehko vezana z enostavnim in učinkovitim oblikovanjem, ki se »spogleduje« z direktnim ter nazornim naslovom in podnaslovom. Naslovnica je črna in ima dve okni z besedilom, ki nakazujeta podnaslov kostanjeviško okno v svet. Gre za jedrnat stavek, ki pove, kako pomembna so bila ta srečanja za majhen kraj, ki je bil v povojnem času odmaknjen od velikih cest, gospodarskega razvoja in bleščečih obljub. Forma viva je spremenila mesto in njene prebivalce – odprli so se svetu in za svet. Na zadnji strani pa je prerez drevesnega debla, saj se je vse začelo z lesom iz Krakovskega gozda. Oblikovanje se drži tradicije, saj spominja na katalog iz leta 1981 (izdanega ob dvajsetletnici) in na prvi katalog iz leta 1961, kar je smiselna vezna nit. Publikacija se začne z uvodnim nagovorom direktorja kostanjeviške galerije, potem pa sledimo besedilu Gorana Milovanovića (avtor razstave), ki je razdeljen v pet sklopov: Predzgodovina, Obdobje prve petletke, Interakcija z domačini, Vzdrževanje fonda Forme vive, Ponovna oživitev. Tekst spremljajo slikovite fotografije, ki nam pričarajo vzdušje kiparskih srečanj. Nekatere so zgolj dokumentarnega značaja, druge umetniške.

Vjenceslav Richter Cesta umetnosti, 1965

Vjenceslav Richter
Cesta umetnosti, 1965

Bralec se seznani s snovanjem prvega simpozija, organizacijskimi problemi, »starši« Forme vive, izborom delovišč, cilji, željami organizatorjev, skladom Forme vive, upravnim odborom, tehničnimi pripravami na prvi obisk tujih kiparjev, tako imenovanim Umetniškim svetom, finančnimi težavami. Pisec opozori na politiko takratne države, ki je propagirala predvsem umetnike iz bratskih republik, prijateljskih socialističnih dežel in neuvrščenih držav. Spregovori pa tudi o minljivosti lesa, ki je občutljiv in vse preveč izpostavljen biološkim škodljivcem. Potrebno ga je zaščititi, kot tudi sam simpozij, ki ga moramo obnavljati in ohranjati. Izpostavi tudi dejstvo, da so zdaj drugačni »kiparski« časi, saj manj umetnikov ustvarja na klasičen način in tudi vse manj se jih odzove povabilu na daljše kiparske simpozije, tudi zaradi eksistencialnih težav. Na koncu sledi še seznam vseh umetnikov, ki so sodelovali na kiparskih srečanjih v letih od 1961 do 2011. Lahko bi rekli, da gre za pregledno zgodbo o pol stoletja dolgi zgodovini kiparskega ustvarjanja na prostem, ki do zadnje pike ne izgubi tempa in rdeče niti, zato lahko spregledamo tudi kakšno majhno tipkarsko oziroma tiskarsko ali lapsus calami napako.

http://www.galerija-bj.si/index.php/formaViva/udelezenci

[1] Goran Milovanović, Forma viva – kostanjeviško okno v svet, ob 50-letnici Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva, Galerija Božidar Jakac-Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki, 15. 07.–15.08. 2011, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki 2011, str. 04.