Jiri Kočica: Neka razstava kot primer

»In the future the artist will say: that object is a work of art« (Foto vse: Jiri Kočica)

»In the future the artist will say: that object is a work of art« (Foto vse: Jiri Kočica)

Naj najprej razložim, da sem bil v mesecu juniju 2012 na enomesečnem bivanju v stanovanju v Brooklynu v NYC, kjer sem sicer delal na mojih projektih, vendar sem seveda obiskoval tudi otvoritve in druge zanimive dogodke v mestu. V Sloveniji že nekaj let dobivam vabila na razne otvoritve v različne galerije po New York, pa mi je včasih žal, saj jih ne morem obiskat. Med drugim dobivam taka vabila tudi od galerije »3rdWard«, ki dejansko niti ni galerija v pravem pomenu besede, temveč bolj ustanova, kjer združujejo ateljeje, delavnice in različne učne dejavnosti. Ko sem dobil vabilo tudi tokrat, sem presenečen ugotovil, da je razstavišče le nekaj »blokov« stran. Zato sem se seveda odpravil. V vabilu je bilo napisano, da je kurator zelo znan in da ima dobre ideje, da je lansko leto razburil javnost v NYC z neko razstavo in da je kuriral v muzejih ter galerijah kot so Whitney, beneški Bienale ipd. Skratka velik dogodek čisto zraven… Grem!

Galerija je locirana približno v takem predelu, kot bi bila v Ljubljani nekje med Mostami in Kašljem, med starimi, napol podrtimi zgradbami- toda pri nas ni toliko propadlih stavb, v katerih bi le tu pa tam lahko srečal kakšno še delujočo garažno firmo, v glavnem pa so to propadajoči prostori nekdanjih delavnic in skladišč in tega je res ogromno. V enem takih je naseljena ta neprofitna inštitucija, kjer je nekaj ateljejev, nekaj dobro opremljenih delavnic (omogočajo tako delo s kovinami in kamnom kot tudi fina dela zlatarske ter še kakšne druge obrti) ter nekaj učilnic za risbo in kiparstvo.

Raul Zamudio na otvoritvi razstave »In the future the artist will say: that object is a work of art«

Raul Zamudio na otvoritvi razstave »In the future the artist will say: that object is a work of art«

Ko prideš do vhoda tega razstavišča, te na tleh pričaka risba. (Žal se bom moral opravičiti avtorjem, saj ni nikjer bilo napisanih njihovih imen poleg njihovih del in sem seveda težko razvozlal kdo je kdo, so pa bili avtorji navedeni na spremnem listu.)

To delo je bilo fotokopirana risba, prilepljena na pod in sicer tako, da si dokaj težko videl kaj je narisano; še najbolje se je videlo, če si šel naprej po stopnicah in potem pogledal nazaj- fotografija je posneta iz nekaj stopnic višjega vidika. Risba očitno prikazuje konja, katerega del lobanje in zobovja se vidi, kot bi bila koža prerezana, da bi lahko videli ta del notranjosti.

Na tleh pri vhodu v 3rd Ward

Na tleh pri vhodu v 3rd Ward

V prvem prostoru, iz katerega se je potem lahko prišlo v tri ateljeje, ki so bili tokrat namenjeni razstavi, sicer pa so bili to fotografski ateljeji, je bil glavni napis razstave »V prihodnosti bo umetnik rekel: ta objekt je umetniško delo« (to je sicer citat, vendar obiskovalec tega ne ve, če ni posebej prebral tudi teksta na njihovi spletni strani ali pa če Duchampovih citatov ne pozna na pamet…) Pod tem napisom je dokaj duhovit video-»tutorial« korejske umetnice, ki živi v New Yorku. Njeno ime slučajno lahko napišem, saj sem jo spoznal: Inhye Lee. V tem videu nekdo razlaga, kako se Američani pozdravljajo in kako po tem, ko ti nekdo reče »how are you« ali »what’s going on« v resnici ne pričakuje odgovora, čeravno so to v bistvu vprašanja. Korejsko umetnico je to seveda zmedlo na začetku njenega bivanja v USA in njen video je nekakšen napotek, duhovita različica you-tube domislekov, kakršni krožijo po FB med ljudmi…

Isaac Aden: Kicking the bucket

Isaac Aden: Kicking the bucket

V prostoru naprej je bilo delo, kjer je ženska ležala na rdeči zofi in spala, okoli nje je bilo tipično okolje, v katerem fotografirajo modni fotografi in na robu te »scene« je bilo nekaj literature o narkolepsiji.

V istem prostoru je bil nekdo, ki je imel na tleh plastično vedro, polno vode, nad njim kamero in vse skupaj povezano z projektorjem, ki je valove površine projiciral na steno. Ves čas je moral tresti vedro, da je bila projekcija zanimiva in naslov dela je bil »Udarjanje v vedro«…  Mislim, da je to bil edini umetnik na razstavi, ki je imel označeno ime ter naslov svojega dela (se vidi na fotografiji, kjer je projekcija vodne površine.)

Isaac Aden: Kicking the bucket

Isaac Aden: Kicking the bucket

Isaac Aden: Kicking the bucket

Isaac Aden: Kicking the bucket

Še v isti sobi je bila nekakšna ožgana palica, tulec,in slučajno sem bil na otvoritvi toliko prej, da sem videl, kako je umetnik to palico »ožgal« z gorilcem… (Nisem namreč vedel, koliko časa mi bo vzela pot od stanovanja do galerije, pa sem prišel prej). Vonj po ožgani plastiki je bil prevladujoč v tej sobi tudi še, ko sem že odšel.

In na drugem, manjšem belem podstavku nekaj tetoviranih uhljev prašičev, ki so bili posušeni (smrdeli niso, vendar tega ne morem zagotoviti, saj je smrdelo po plastiki od tiste zažgane cevi…), nisem pa posebej ovohaval to zadevo. Tetovaže so bile zelo slabo razvidne in tudi, če sem se trudil razbrati, kaj je tetovirano, bi lahko razbral zgolj dve ali tri risbice- na eni je bil tjulenj, na eni ladja (kot bi zadela ob nekaj, a v to nisem prepričan in na eni je bila nekakšna risbica obraza iz kakšne japonske risanke…) Skratka nekaj, kar zelo težko razbiram kot med seboj povezano celoto podob…

Tam je bila tudi malo povečana vizitka ene od umetnic v okvirju ter pod njim, ob steni stol z njenimi podatki in biografijo, tam je bila še lasulja na palici, nekaj modnih fotografij in nekaj papirnih objektov- nekakšnih škatel z ročaji ter z napisi, ki so skušali vsega vajeno oko sodobnega človeka malo razburiti z namigi na bolezni in nalezljive viruse ali kakšne druge hude nesreče…

Tetovirani uhlji prašičev

Tetovirani uhlji prašičev

V zadnjem prostoru, ki je bil malo umaknjen in temnejši, je bila projekcija fotografij, pri katerih umetnica počasi reže oblačila z dveh moških ter jih barva po koži. Gre za gejevsko obarvano delo, ki pa nima nikakršnega bolj določenega sporočila- nekako podobno fotografijam mehke pornografije, kjer imamo pač opravka z geji, barvo in vedno bolj nagimi telesi. Četudi nisem izvedenec za pornografijo, bi težko ločil to delo od kakšnih gejevskih pornografskih filmov, ki jih bralec lahko najde na spletu. Delo  se seveda ne konča s seksom, namiguje pa na to do konca, ko sta oba glavna akterja naga, slikarka pa ostane oblečena in to dvoje daje celotnemu projektu dovolj distance, da ga ne zamenjamo za pornografijo.

Oh, I love conceptual art- it's much easier to do it than painting…

Oh, I love conceptual art- it’s much easier to do it than painting…

Zapletel sem se v pogovor z enim od umetnikov in ko me je vprašal kaj si mislim o razstavi, sem mu povedal, da v slovenščini priimek, ki ga ima ta kurator, če ga preberemo fonetično, pomeni »zamudil«… In seveda sem potem nadaljeval, da je to branje imena po svoje precej natančno, saj je tak način dela, v katerem umetnik odreja »umetniškost« nekega objekta, vzpostavil Duchamp pred skoraj 100 leti in citat, v katerem se njegov stavek izpred 100 let bere kot nekaj, kar bodisi namiguje, da bo tudi v prihodnosti enako ali pa namiguje na to, da je danes ta prihodnost, seveda nima prave osnove. Namreč glede na to, da je bil Duchamp tisti, ki je pred 95 leti poslal na razstavo pisoar (Fontana) ter v letih od 1915- 1918 kupil več predmetov in jih obravnaval kot umetniška dela ter jim dal skupno ime: ready made, potem imamo opravka s precej starim konceptom… Stoletni zamik na razstavi, ki jo opisujem, ni zgolj zamik v času, temveč kaže tudi na nek trend zamaknjenja, v katerem živimo in ki erodira civilizacijsko strukturo, v katero je umetnost prejšnjih stoletij kljub občasnim »zamikom«, prinesla veliko več, kot lahko prinaša tako koncipirana umetnost danes.

Problem, ki ga bi rad izpostavil je ta, da ni bil pravzaprav nikoli (razen pri Duchampu, pa še to je povezano z določenimi kasnejšimi »korekturami«, kajti takrat je tudi Duchamp še drugače dojemal svoje delo) umetnik tisti, ki bi dejansko podelil status umetniškosti nekega vsakdanjega predmeta. Kajti cel sistem umetnosti, v katerem seveda glavno vlogo večinoma ne igrajo umetniki, je tisti, ki podeljuje in odvzema status umetniškosti nekega predmeta. Če govorimo o naši civilizaciji, ne gre le za sistem, kakršnega opisuje v svoji knjigi »Art Instinct« Denis Dutton, ko govori o tem, kaj je nujno pri zagotavljanju statusa umetnosti za določen predmet ali izdelek. Gre namreč za to, da je za razliko od plemenskih umetnikov in njihovih »kritik« ter razprav o določenem delu, v civilizaciji nastal  pravi dren inštitucij, v katerih so zaposleni milijoni, ki razporejajo, primerjajo, kritizirajo, urejajo ter organizirajo sisteme, skozi katere se določena dela obravnavajo kot umetniška in druga kot del arheologije ali nekega drugega področja. A to je pravzaprav le vrh gore, pod katero so seveda različne stroke, sistemi državnega ali privatnega financiranja, meddržavni skladi za pospeševanje različnih umetnosti, urejanja družbenih razmerij na ravni zakonodaj in vzpostavljanje novih in novih običajev (tudi ti so pomembni za razumevanje določenega dela kot umetniške stvaritve), tu so še znanstveniki s svojimi uvidi v razumevanje jezika in vpogledom v nevro-psihološke procese, in tukaj so seveda ljudje s svojimi prastarimi nagoni, ki morajo biti v sodobni civilizaciji izjemno kultivirani, da se milijoni ljudi ne streljajo na vsakem koraku; skratka, gre za izjemno zapleteno in prepleteno strukturo, v kateri se vprašanje umetnosti seveda ne določa na nek rokohitrski pavšalni način, ki gre mimo vsega tega, kar je civilizacijska zgradba vzpostavljala tisočletja…

jiri15In prav tukaj, na tem predelu, ko govorimo o tradiciji in civilizacijski strukturi, ki se je vzpostavljala tisočletja in se je gradila skozi nešteto večjih ali manjših pretresov, napak, strukturnih potresov in skozi nešteto manjših in večjih izboljšav ter preskokov v znanjih, spretnostih in sposobnostih premagovanja vsakodnevnih težav skozi ideje in nove izume, tukaj se pojavi vprašanje; zakaj sodobna umetnost tega vprašanja ne odpre skoraj nikoli. Kajti če pogledamo Duchampa, ki je to zgodbo odprl pred skoraj 100 leti, je načenjal to vprašanje vsaj nekajkrat: pri Mona Lisi, ki ji je narisal brke, s čimer je postavil pod vprašaj naše dojemanje najbolj eminentnega premika v civilizacijski strukturiranosti zahodne kulture- renesansi, kot pomembni vzpostavitvi razuma v odnosu do vseprežemajočega kulta (jaz se sicer le deloma strinjam z njegovo potezo, toda njegovo vprašanje je kljub vsemu postavljeno). Nadalje pri Fontani, ki je hotela biti del razstave »neodvisnih« in s tem del tradicije Salonov ter je odprla kup vprašanj o naravi oblikovanja, množične proizvodnje in tehnike v odnosu do rokodelske umetnosti. Potem pri »Standard Stoppages«, kjer se poigrava z civilizacijskimi standardi (meter) in njihovim odnosom do popolnega naključja ipd. Če torej pogledamo razstavo, ki jo imamo pred sabo (in takih sem videl veliko, pa se jih niti ne spomnim več, četudi sem večino vsaj malo fotografiral), so vprašanja, ki jih izpostavlja, komajda vredna zapisa. (Vem, da se taka kritika v današnjem času razume na popolnoma napačen način, saj so podobni kritiki v času Duchampa iz današnje perspektive videti neumni in popolnoma brez občutka za to, kar je bila vizija avantgardistov. Toda – tudi mi danes skorajda ne poznamo umetnike, ki so po 90 letih od začetkov baročnega slikarstva še delali na baročni način. Ali umetnike, ki so po 90 letih od začetkov impresionizma še delali po impresionistični logiki. Prav tako pa je zelo malo takih, ki bi si sploh upali v tej kulturni hegemoniji post-duchampovskega sveta postaviti pod vprašaj Duchampovo delo ali pa delo skoraj katerega koli avandgardnega umetnika iz časa dadaizma…).

jiri12Seveda: novo odkritje in na novo postavljena strukturna sprememba je lahko tako presenetljiva, da celoten umetniški sistem v nekem delu zamaje in preko tega vzpostavlja drugačen pogled na umetniško delo, toda takoj, ko se zadeva ustali, se struktura vzpostavi podobno, kot se je vzpostavila pri tej razstavi: Zamudio je tisti, ki skuša odrejati kateri predmet je in kateri predmet ni umetnost in je kot kurator postavljen s strani večjih inštitucij (torej tistih, ki vzdržujejo določeno kulturno hegemonijo in vzdržujejo določen pogled na umetnost zaradi nujnosti določene stabilnosti kulturnih vzorcev, medsebojnih razmerij v družbah, večjih civilizacijskih tokov, urejenosti razmerij v globalnih medsebojnih razmerjih, finančnih tokov in končno- zaradi določenega miru ter blaginje, v kateri konec koncev živimo, čeprav temu zdaj rečemo kriza, pa se ne spomnimo več, da so naši dedje v več kot 80% primerov še dobesedno spali na slami). Tukaj je kup umetnikov, pri katerih najdeš čisto vse ali pa jim lahko tudi sugeriraš kaj naj naredijo, da bodo v igri (to je npr. pri U3 v Moderni galeriji naredil avstrijski kustos Peter Weibel in je veliko naših sodobnih umetnikov brez vsakega problema pristalo na ta diktat).

Torej, če zaključim ta primer in povem le še zaključni govor te »estetske sodbe«, imam občutek, da se že izjemno dolgo vleče neka nit lažne subverzivnosti, najprej prižgana z zavistjo in njenim dvojčkom- pohlepom, s pomočjo katerih so pred par sto leti prižgali nekaj revolucij, a izhod iz tega je bil vedno enaka vzpostavitev elit, njihovih pomočnikov in velike večine, ki preprosto ne zmore energije niti drugih lastnosti, da bi vzpostavljala novo na podlagi inovativnih nadgradenj starega. Ta cesarjeva nova oblačila, ki jih gledamo po takih razstavah, imajo danes perverzni značaj, kajti pod udarnimi naslovi o njihovi subverzivni vlogi, stojijo razgaljeni kustosi, njihovi zaposleni pomočniki, direktorji inštitucij in vsa velikanska mašinerija »cesarjevega« spremstva /ampak tokrat cesarje plačujemo iz lastnega davka!/, ki z blagohotnostjo gleda na ubogo krdelo vseh tistih »umetnikov«, na katerih si reže debele rezine svojega vsakdanjega kruha.  Bodisi v velikem New Yorku ali pa v mali Ljubljani. Vsake toliko pa izberejo kakšnega, ki je zelo zelo nekonvencionalen, subverziven in je pravi oporečnik, mu dajo velik kos kruha in takrat vsi zaploskajo…