Janez Černač

Ringa, ringa raja … Kadar nas najbolj vlečejo za nos, imamo tudi rešitve iz stiske tik pred nosom, vendar jih ne vidimo. Nekaterim pa le zadošča, da spregledajo, če jim trikrat na dan po jedi pokažejo na ekranu ringa, ringa raja zaradi športnih uspehov. To maskiranje športnikov v policiste je dobra in izvirna zamisel za današnjo rabo, ki naj bi jo povzeli še za druga področja, kjer v stiski zmanjkuje denarja, vendar to povsod le ne bo šlo.

Na ministrstvu za policiste ter na ministrstvu za vojni nemir so še najbolj varni pred nergači in vohljači ter nadzorniki, poleg tega so pa tam tudi šolani za prikrite metode. Zato pošteni ljudje tudi ne razločijo, kaj je pri njihovih opravkih z denarjem resnična navideznost, kaj pa navidezna resničnost, kar je odločilnega pomena za prikrito trošenje javnega denarja. Še takrat, ko nam pokažejo športnike v uniformah, smo prepričani, da se zaradi naše varnosti in tajnih nalog podijo po širnem svetu za žogami, skačejo in letajo ter vijugajo po snegu, veslajo in se gredo še vse druge športne vragolije. Gotovo jih ne bi tako drago plačevali, če bi šlo samo za igre.

Kulturniki in umetniki so za tajne naloge doma in na tujem povsem drugačni in neuporabni, zato jih tudi ne skrivajo v proračunih  represivnih in krutih ministrstev, pač pa so jim celo ukinili njihovo staro ministrstvo. Oni pravijo, da že vedo, kaj delajo. Umetniki so predvsem romantične duše, ki zapravljajo svoje talente in krhko telo zato, da zasanjano zrejo svojim muzam v oči in v druge dele telesa, v mesečini pa blodijo z mislimi po vesolju, drugič pa miže ovohavajo en sam cvet, da končno rodijo pesem ali zapišejo črtico, drugi pa mešajo barvo in ljudi s svojimi nastopi, še največ s performansi, inštalacijami ali kulturnimi dogodki, kjer se lahko razdajajo z vsem, kar imajo v sebi ali pod seboj.

Pravi umetniki ostajajo nerazumljeni, kar je sicer največji dosežek sedanje umetnosti, vendar zato niso razumno plačani. Saj poznamo primer slikarja, ki je mednarodno priznan s svojimi orožarskimi performansi, vendar pri nas še vedno ni primerno ovrednoten.. Ministrstvo za vojne po svetu zato verjetno noče tvegati, da bi umetnike maskirali z vojaškimi uniformami, ker jih tujci ne bi  razumeli na mirovnih misijah, če bi na tujem pesku ustvarjali umetniške dogodke. Našemljeni v  policiste bi umetniki pa gotovo povsod delali samo zgago in zmedo, saj ustvarjalnost ne prenese togih pravil, kot so prometni predpisi. Pri ropih bi verjetno celo sodelovali, ker bi jih zaneslo, da gre za poulično gledališče. Pri motenju nočnega miru bi pa z veseljem sodelovali do jutra.

Zato bomo še naprej slavili samo športnike v celostni podobi policista ali vojaka, kjer se ljudstvo ne vpraša  za stroške, pa še vsi se lahko gredo ob tem veselo ringa, ringa raja …

Po zadnjem 29. grafičnem bienalu se samo tepci sprašujejo, če je sedanja likovna umetnost tik pred stečajem. Nikakor ne, ravno nasprotno! Šele sedaj se uresničuje staro revolucionarno geslo: Umetnost ljudstvu! Umetnost je sedaj sicer povsod med nami, vendar je prikrita, zato jo ljudje tudi ne razumejo, kar je izjemen dosežek. Slikarstvo, kiparstvo in grafiko so končno združili v nekakšno gledališče absurda, kjer vsi sodelujemo, ker smo vsi vpeti v družbena protislovja. Tako so govorili na simpoziju učeni poznavalci razmer na trgu umetniških resnic.

Stari mojstri so s čopičem na platnu zelo razločno izrisali podobe cerkvene in posvetne gospode, pa tudi navadne nagice, sončnice, zajtrk na travi, tihožitje z zajcem in vse drugo. Sedaj pa videz hudo vara, ker gre v umetnosti za velike miselne preskoke od resnice k navidezni resnici, nato pa k resnični laži. Samo poglejmo nekaj končanih umetniških dogodkov, ki jih ne dojamemo niti sedaj, ko so na sporedu že novi.

Največji umetniki z gradbenimi inštalacijami so pridobili spoštljive naslove, kot prva dama ali gradbeni baron, toda izkazalo se je, da so ob takih časteh in z bogatim plačilom pred našimi očmi uničili gradbeništvo in banke, na tisoče delavcev in njihovih svojcev pa tega obsežnega in globokega performansa ne bodo pozabili do smrti. Ob tem so se bankirji šopirili doma in po svetu z navideznim bogastvom, kar je svet pahnilo v resnično krizo. Pri teh umetniških dogodkih gre za demokratizacijo sodobne umetnosti, saj vsi sodelujemo pri inštalacijah in performansih z našim denarjem.

Država gotovo prednjači z največjimi in najdražjimi umetniškimi dogodki, ki bodo vplivali na naše življenje še desetletja. Tako so poslanci v imenu vsega ljudstva navidezno gradili pravno državo, vendar se je po dveh desetletjih izkazalo, da je bil ta umetniški dogodek samo oblika potrošniške družbe v naši politični trgovini. Sprejeli so menda osemsto zakonov in na tisoče drugih predpisov, da so lahko z navzkrižnimi interesi uničili pravno državo. To so nasilni umetniški dogodki, kar je odraz današnje ideologije o izbiri. Nasilje demokracije je v tem, da imamo lažni občutek, da lahko posameznik naredi in doseže vse, kar si želi. Zato so umetniški obredi tudi religioznega značaja, ker dobimo občutek, da sodelujemo pri nečem nebeškem, zato prenašamo vse norosti in potrpimo ob vseh mučenjih. Učenjaki so nam šele na tem simpoziju razodeli še to, da je luksuz enih vedno povezan z nasiljem nad drugimi.

Samo redki in najbolj pronicljivi kritiki so zaslutili, da gre pri sedanjih umetniških dogodkih za maščevanje nad krivično preteklostjo. Vsaj stoletje ali dve so zaraščeni in zapiti umetniki živeli v bedi zaradi nasilja bogatih in njihovega razkošja, zato se sedanji navidezni umetniki znašajo nad resničnim ljudstvom z nasilno umetnostjo.