Simon Jugovic Fink

Tukaj in zdaj, za posladek, skušnja resničavosti, popek sveta, revolucije zakaj čemu umetnost, takih razprav je nebroj, čemu umetnik –samemusebinamen.Umetnik umetnicira lačen kruha, ker je poklican. Za kaj poklican izgorevanju iskrenja družbe, družba neverna potrošna kam plove, narod zgubljenja, pričakovanj, razpoloženja v nemaru biti tu biti zdaj, odločnost jezika, sedež brodnika, jezljivost v mali srédi tukaj je kraj, gnev se v vsesplošje razlega, mučilna naprava – domovina.

Grem se slikarstvo brez teorije, s konceptom medija samega. Kar se je izgubilo s teoretiziranjem, z racionalizacijo, s poveličevanjem drugih medijev, ki niso nadomestek, še bolj pa ne zamenjava za likovno, ki je: dotikati se golega telesa.

Morda potrošniška misel privede do tega, da likovne umetnosti ne potrebujemo. Farmacevtska industrija prepričuje, da je narava zgolj okrasek, ki ne zdravi, in zato moramo nujno imeti tablete, če želimo preživeti. Svet je bolan, kaj ga ozdravi? Napačno je mišljenje sodobnega multimedijskega vsesplošja, da nova tehnološka odkritja prinašajo odrešenje s tem, da zanikajo slikarstvo v smislu, da medij kot tak ni več aktualen. Človeštvo bo še kako potrebovalo jamskega bika in to dejstvo je navzoče vsakič, ko človek vstane iz postelje. Današnji svet zaznamujejo raznorazni nadomestki za resnično skušnjo, tako kot bi gledanje porno filmov enačili z izkušnjo seksa. In prav taka je likovna umetnost – vizualna. Kakršno je bivanje sodobnega življenja in njegova instant prehrana. Pravzaprav ne vemo več, kaj smo, konzumerji nekakšnega medijskega mišljenja, predefiniranega, nikakor ne ljudje kot bitja. Kam je šlo tisošletja spoznanj evolucije, v reklame, politiko, orožje, medijsko manipulacijo, … Pa saj tako je bilo že od nekdaj. – Zahodni svet bo moral umreti, saj bo koneckoncev sam sebe pokončal. Ostale bodo škrbine materjalnega in ne njegovi posnetki. Živimo v materjalnem svetu, ki ga vodi ideja predstave, in taka bo naša lastna sodba.

Bitje ne more živeti brez hrane, lahko pa vpliva na okolje. V primarni naravi nič drugega ne loči človeka od živali bolj kot spoznanje v lastni ustvarjalnosti. Žalostno je, da je na poti evolucije človek ustvaril sisteme, ki ubijajo njegovo prvobitnost in pri tem še ni zares spoznal, kako vredno je življenje. Vedno je treba biti boljši od drugih, še več, treba je podjarmiti drugačno ali ubiti, kar se ne da podjarmiti. Vojna je največji odmik od bitja in s tem v človekovi zavesti najvišja oblika umetnosti. Naj bo boj za zemljo, oblast ali prevlado kulture ali religije, vse to je primitivna oblika agresije, ki ne izvira iz drugega kot iz obsesije prvinskega nagona. Le pokvarljiva inteligenca skozi plasti evolucije privede nacije do tega, da se zdaj ukvarjamo z absurdi birokracije.

Očitno je bil v pradavnini človek primoran ubijati, in tako se je zgodil napredek v evoluciji Uma. Razvijal se je, ker je postal morilčev um; živali je bilo prizanešeno. Je danes kaj drugače? Danes to počne s prefinjenim dotikom gumba, mi pa govorimo o napredku evolucije …

Človeška rasa se nenehno dokazuje z napredki, da uniči vsako biljko, na katero prvič stopi. Evropski človek je brez usmiljenja. Kar na novo zgradi, takoj kasneje podre, svetove podreja po svoji meri. Obseden s časom verjame, da nima zadosti časa, da bi nadaljeval karkoli, kar je že tisočkrat začel. Je vsesplošno nezadovoljen in nesrečen otrok, ki se hitro naveliča vsake nove igračke, ukradene iz ust srečnemu otroku drugih dežel.

In kje so tukaj vzporednice z likovno umetnostjo? Ravno tu, da ni več likovne umetnosti, je vizualna. Mediji so jo požrli ali če verjamemo nekaterim strokovnjakom: slikarstvo je predpotopno. Kdaj pa se je sploh zgodil potop? Ali je izum računalnika izničil temeljno potrebo po izražanju? Naj tatinska sraka neha nabirati predmete, s katerimi gradi umetnost? Se je evolucija slikarstva končala s pojavom interneta? Kaj se ni nekaj podobnega že poizkušalo s pojavom fotografije, pa se je doseglo kvečjemu osvobojenje likovega mišljenja? Naj likovno postane izvajanje z miško in tipkovnico, če roka hoče tisto primitivno? Slikarstvo kot medij naj ne bi več zmoglo koraka s sodobnim časom, ker zdaj baje živimo v nekem drugem svetu. A ko si v svoji prvobitni intimi primitivnosti konzumer še zmeče ga na roke – kaj ni to isto? Mislim, torej sem, drka naj robot.

Kolikor vem, je risanje nekaj najtežjega na svetu, le malo jih zmore, ko niso več otroci. Kako vzgajati ustvarjalnost? Nastavi šablono, pritisni enter in izrisala se bo podoba! Kaj je podoba? Je res odraz mehanskega? Je podoba nekaj, kar lahko izrazimo z besedo? Je podoba zgolj tisto, kar vidimo, kar mislimo? Česa je zmožno telo? Poznamo večtisočletne kulture, ki niso drvele v propad, a takrat verjetno še ni bilo umetnikov, bili so le kralji s prestižnimi željami, kajti beseda “umetnik” je kletvica. Kako predstavo ujeti v podobo? Mižimo in si predstavljamo… Podobo je treba nekam dati, jo osmisliti, drugače je brez pomena. Ali res? Kaj je s podobo, ki jo nihče ne vidi? Je materjalna funcija dovolj podobna podobi ali ji je misel bliže? Zakaj beseda? Zakaj podoba?

Saj tako ne pridemo nikamor, z vsem tem pisanjem se oddaljujemo od bistva. Z vsako besedo sem dlje od podobe. Kakšne podobe, narisane? Slišim zvok, kaj to ni podoba? Kaj je nosilec? Ali potrebujem nosilec? Ali nosilec ni podoba? Podoba in nosilec. Kaj ni to eno in isto oz. eno z drugim oz. eno brez drugega ne more? Podoba ne obstaja brez nosilca in obratno. Kako ustvariti podobo? Ali moram najprej ustvariti nosilec? Iz česa, katerega materjala? Kaj nismo spet pri mediju? Naj pritisnem enter?

Kako misliti podobo in kakšen nosilec naj nosi? Verjetno ni vse tako enostavno, kot se nam včasih kaže svet. Hladilnik je luksuz in hkrati samoumevna stvar. Moj računarnik ima zabasan disk, naj to naslikam? Če dobro premislim, je ustvarjanje podobe izredno težavno, mnogi so obupali, še posebej če poskušam vse skupaj zracionalizirati. Kaj se skriva tam globoko v meni, da je vredno upodabljanja, in koga to sploh briga? Saj nekdo, ki ima lepo hišo in dva vikenda in jahto in nekaj luksuznih avtomobilov nikoli ne bo uvidel smisla mojih tegob. Zakaj ne bi preprosto nekaj “prebral” in nekaj “napisal” (po principu copy-paste)? Sem potem sploh še človek ustvarjanja? Kaj je medij, če ni tehnološka definicija? Podoba vsekakor ni samo predstava, potrebuje osmislitev in osmišlja jo nosilec. Nosilec je nosilec in hkrati podoba, ki s predstavo in s konceptualnimi nazori tvori likovno podobo. Torej se opredeljujem za likovno in ne na primer za glasbeno. Morda bi bilo najbolje, da napišem pesem, a potem ne bi bilo govora o nosilcu oziroma bi bil nosilec zanemarljiv in ne bi imel pravega pomena. Zdaj lahko sklepamo, da je pomen nosilca skoraj izključno rezerviran za področje likovne umetnosti in tako postane likovna umetnost snovna.

In kje je tista bela kocka, o kateri vsi govorijo, ki je tako zelo pomembna? … Premik od jamske stene do monitorja, holograma, zvoka, k besedi, … združeno pod okriljem prostora bele kocke, ali, če želite, misel nekega filozofa, ki je baje izjavil, da je filozofija najvišja oblika umetnosti, saj ne potrebuje nosilca, kajti operira le s čisto idejo … Hm, birokracija nad bivanje? …

Slikarstvo naj torej postane nekakšen privesek drugih vizualnih medijev, kot podaljšek bodisi filma, fotografije, televizijskih reklam in poročil, interneta, tefona … skratka vsega tega, kar je trenutno v tehnološkem sočasju bolj “in”. Postane naj zavest o tem, da danes obstajajo drugi vizualni mediji, ki hočejo zavzeti njegovo mesto in dokazati, da so pomembnejši, da bolje odslikavajo umetnost nekega časa. Če hoče preživeti, mora slikarstvo postati častilec novih medijev vsaj do te mere, da nekaj značilnosti le-teh čimbolj osmišljeno vgradi v svoje jedro, se vsaj toliko preobraziti ali nadgraditi, da razširja prostor v multimedijske rešitve. Vse lepo in prav, všeč mi je ta ideja, zato stremim v prihodnost … In kaj, če slučajno zmanjka elektrike?