Damjan Popelar: Pleteni polž – Mirnska dolina v polževi lupini

Tamara Korošec: Čas

Tamara Korošec: Čas

Ob zaprašeni cesti, kraj globokega tolmuna, je rasla mlada vrba. Visoko pod nebo je stegovala svoje veje in si ogledovala svojo košato podobo v vodnem zrcalu globoko pod seboj. Čez leto je bilo ob tolmunu precej živahno. Ljudje so tod napajali živino in se hladili v vrbovi senci. Prihajali so kmetje in graščaki, hlapci in dekle, vozili so se furmani tod mimo, vračali so se romarji z bližnjih romarskih cerkva in sejmarji na semanji dan. Vrba je radovedno poslušala njihove zgodbe, ki so prihajale iz utrjenih graščin, starih trgov in okoliških vasi, zaselkov ter oddaljenih samotnih domačij.

»Joj, kako bi si želela obiskati vse te kraje, od koder prihajajo ljudje, a kaj ko sem le vrba,« je vzdihnila in žalostno sklonila krošnjo k čvrstim koreninam, ki so poganjale globoko v tolmun in jo vezale na ta kraj.

Leta so tekla, ljudje so prihajali in odhajali. Graščaki so odšli, za njimi dekle in hlapci, romarje je čas zdesetkal, le sejmarjev je bilo vse več. Počasne vozove so zamenjali hitri avtomobili. Ceste so postale širše in asfaltne, po njih pa so drveli ljudje in vsem se je mudilo. Nihče več se ni ustavil ob tolmunu.

Tamara Korošec: Boj

Tamara Korošec: Boj

Nekaj pa se le ni spremenilo. Izvirske vode v tolmunu se čas ni dotaknil. Vedno sveža je pritekala na dan, le odsev, ki ga je vračala, je bil drugačen. Podobo mlade košate vrbe je zamenjalo staro, votlo, olesenelo deblo in le še prožne veje so ohranjale nekdanjo živost in gibkost. Vrba se je postarala, ostala je sama s svojimi spomini in nekdanjimi popotnimi sanjami.

Dan je postajal dnevu enak. Tako se je zdelo, da se vrbi ne more nič več nenavadnega pripetiti. Ravno takrat pa je tišino presekal glasen topot kopit, ki se je bližal po dolini navzgor. Na smrt prestrašeno žrebe se je ustavilo kraj tolmuna. Za seboj je vleklo le strgane vajeti. Premagala ga je žeja, zato se je približalo vodi in pilo. Da bi se ohladilo, je zabredlo še globlje v hladen tolmun. Voda mu je bila že do vratu, takrat pa se je s kopiti zapletlo v vrbove korenine. Bolj ko se je upiralo, bolj se je ugrezalo v mehko ilovnato dno. Njegovo nemočno rezgetanje je pogoltnil tolmun.

Glas o pogrešanem žrebetu se je kmalu razširil po dolini. Domačini so ga iskali, toda zaman. Edina sled, ki jo je pustilo za seboj, je bila naplavljena uzda kraj tolmuna. Z dolgimi koli so preiskovali temno dno, toda na veliko začudenje niso našli ničesar. Opustili so iskanje, kajti zvečerilo se je. Že so zapuščali kraj, takrat pa se je iz votle vrbe slišalo zateglo rezgetanje, toda žrebeta notri ni bilo. To jim je nagnalo strah v kosti. Odtlej so se ljudje kraja na daleč izogibali.

Tamara Korošec: Zanka

Tamara Korošec: Zanka

Vrba je za nesrečo krivila sebe, želela je pomagati ujetemu žrebetu, ga rešiti spon, toda kako, tega ni vedela. Premagali so jo žalost, samota in obup.

Nad dolino so se pričeli z okoliških hribov zgrinjati temni oblaki. Zapihal je močan veter. Vse živali so se poskrile po svojih zatočiščih, le drobna ptica je še iskala varnega zavetja. V zadnjem trenutku je sredi polja zagledala staro votlo vrbo in se zatekla vanjo. Vrba se je kljubovalno upirala sunkom vetra in z vejami zaščitila ptico pred silovitim dežjem.

Ponoči je ujma prešla dolino. Naslednje jutro, še pred sončnim vzhodom, se je ptica poslavljala od vrbe: »Hvala za zatočišče, dobra vrba. Kako se ti lahko zahvalim, ker si me obvarovala pred nevihto?«

Vrba se je nenavadne ptice nadvse razveselila, predolgo je že bila namreč v žalostni samoti. Krivda in žalost sta razjedali njeno votlo srce, zato je ptici potožila, kar ji je ležalo na duši. »Rada bi pomagala ubogemu žrebetu, ki ga je tolmun priklenil nase, pa ne vem, kako,« je vzdihnila in v nemoči povesila svoje veje.

Tamara Korošec: Solidarnost

Tamara Korošec: Solidarnost

Vrba se je ptici močno zasmilila. V zevajoči odprtini, v kateri je še včeraj našla varno zavetje, je sedaj ugledala globoko rano. Da bi jo zacelila, je pričela vrbi s kljunčkom striči veje in jih vpletati vanjo. Pletla je in pletla, toda na njeno veliko začudenje se ni poznalo prav nič, čeprav je bila porabila že polovico vej. Pletivo je čudežno izginjalo v notranjosti vrbe. Šele tretji dan, ko so šle veje proti koncu, je ptici vendarle uspelo zakrpati rano. Zevajoča odprtina je izginila za opletom in z njo žalostna podoba vrbe. Ptica je vpletla še poslednjo vejo, takrat pa je izza druge strani tako močno zarezgetalo, da se je stresla vsa vrba, prav do korenin globoko v tolmun. Vodna gladina se je vznemirila, pričela naglo kipeti in se vrtinčiti sama vase tako sunkovito, da je vrbo stresla še močneje in posrkala vase oplet in konjsko rezgetanje hkrati. Rezgetanje je utihnilo in na vrbi je vnovič zazijala črna rana. Sledila je smrtna tišina. Pa ne za dolgo. Globoko iz notranjosti vrbe so se zaslišali nenavadni zvoki, ki so prihajali vse bližje. Prav iz srede tolmuna se je po vrbi navzgor premikalo nekaj velikega. Na vso moč je pritiskalo na vrbove stene in poskušalo priti skozi premajhno odprtino na plan. Škripalo je in se treslo. Takrat pa je počilo in pod silnim pritiskom se je deblo razklalo na dvoje. Na mestu, kjer je še ravnokar stala vrba, se je v vsej svoji resnični velikosti pokazal ogromen oplet, ki ga je bila spletla drobna ptica. Moč vodnega vrtinca ga je zvila samega vase v nekakšen svitek. Ta je po obliki še najbolj spominjal na polžjo hiško, po velikosti pa jo je močno presegel, saj bi vanjo brez težav spravil celo žrebe. Toda še bolj nenavadna je bila sila, ki je pleteno hišo premikala. Tolmun je namreč vanjo vpregel žrebe in ga šele tako izpustil iz svojih temin. Konjska moč je na svojih plečih povlekla pleteno breme naravnost domov, toda domači žrebeta v nenavadni polževi podobi niso prepoznali.

Žrebe se je užaloščeno odpravilo v svet. Čeprav se je osvobodilo tolmuna in je šlo, kamorkoli je hotelo, je ostajalo ujetnik polžje hiše. Žrebec, ognjevit in bliskovit, kot je bil, se ni mogel sprijazniti s podobo polža, zato se je želel osvoboditi v drugo. Naprezal je vse svoje moči, da bi zlezel ven iz hiše, toda polžji vrtinec je bil močnejši. V silovitem naporu osvoboditve so mu pošle moči. Komaj se je še zavlekel v visoko ločje, da se osramočen skrije pred svetom.

Tu je nemočno zahlipal. V tišini svoje osamljenosti in bolečine je zaslišal glas. V pletenem svitku je bil še nekdo. Oglasila se je vrba. Da bi ga potolažila, mu je pričela pripovedovati zgodbe ljudi, ki so se nekdaj radi hladili v prijetni senci njenih košatih vej. Zaupala mu je svoje popotne sanje.

Tamara Korošec: Zmaga

Tamara Korošec: Zmaga

Žrebe je prisluhnilo in se naposled le umirilo. Bolečina je izginila. Sedaj ni bilo več sámo. Razveselilo se je vrbe na svojem hrbtu. Pleteno breme je izgubilo svojo neznosno težo, postalo je namreč kočija, vrba pa njen kočijaž. Žrebe se je vzradostilo. Ponosno na svojo vprego jo je kot pravi pravcati konj vzneseno popeljalo v širni svet.

Vrba, navdušena nad potovanjem, je usmerila svojo kočijo v pokrajino svojih sanj. Skupaj z žrebetom sta premerila dolino po dolgem in počez. Prepotovala sta stare trge, vasice, zaselke in oddaljene samotne domačije, prečila travnike in polja, gmajne in vinograde.

Ljudje so se čudili nenavadnemu »polžu«, ki se je v svoji radovednosti ustavljal po njihovi dolini. Videvali so ga pogostokrat in na mnogih mestih. Otroci so se radi igrali na njegovem opletu, tudi starci so se mu radovedno približali. Želeli so namreč potešiti svojo radovednost, toda na vprašanja, od kod prihaja, kam gre in kdo vleče prazno polžjo lupino, odgovora niso našli.

Neke noči je izginil, in kakor je prišel, tako je odšel. »Polža« odtlej ni videl nihče več. Njuno skupno potovanje je bilo pri kraju. Vrba je minila, ko se je posušila še poslednja najdebelejša veja na opletu. Takrat je izgubil prožnost in začel pokati. Iz razpadajoče polžje hiše je pridirjal isker konj. Dirjal je brez postanka, čez drn in strn naravnost domov. Domači so se razveselili izgubljenega žrebeta, ki je medtem zraslo v plemenitega konja. Za vrbo je izginilo vsako znamenje, le besede in podobe tukaj zbrane še pričajo o njej in o njenem nenavadnem potovanju.

(zgodbo Pleteni polž je lektoriral Andraž Jež)    več na: http://www.damjan-popelar.com/