Nena Škerlj: dOCUMENTA (13) in narava

Ena od poti po Kasslu 2012: razmišljanja ob umetniških delih, ki prikazujejo delovanje narave

Giuseppe Penone: Idee di pietra, Karlsaue

Giuseppe Penone: Idee di pietra, Karlsaue

Maria Loboda: The Work is Dedicated to an Emperor, Song Dong: Doing nothing garden, Massimo Bartolini: Untitled (Wave), Karlsaue

Maria Loboda: The Work is Dedicated to an Emperor, Song Dong: Doing nothing garden, Massimo Bartolini: Untitled (Wave), Karlsaue

Od 9. 6. do 16. 9. 2012 je bilo nepreštevno mnogo možnih poti po Kasslu, kjer je potekala trinajsta dOCUMENTA, kakor jo je predstavila Carolyn Christev-Bakargiev. V muzejih, galerijah, restavracijah, kinematografih, hotelih, veleblagovnicah, zapuščenih hišah, trgih, parkih, na vodi in železniški postaji, pod zemljo, v kleteh, bunkerjih in v zraku nad Kasslom je bil sto dni prisoten širok spekter umetniških del, kakor so si jih zamislili številni umetniki, umetniški kolektivi in ostali sodelujoči. Najrazličnejši umetnostni motivi, teme, problemi in eksperimenti so se – bolj ali manj – povezovali z različnimi znanostmi, kvantno mehaniko, filozofijo, politiko, ekonomijo, medicino, glasbo, biologijo, ekologijo, naravo … Doživljati in razmišljati umetnost z vidika narave, naravnih in kozmičnih principov so omogočali med drugim zlasti umetniki: Massimo Bartolini, Christian Philipp Müller, Pierre Huyghe, Giuseppe Penone, Tacita Dean …

Letos so v Kasslu v povezavi s principi narave valovala in se vrtinčila umetniška dela v ritmih vode, zraka, megle, zvoka, rastlin, obiskovalcev … Principi rasti, razraščanja, cepljenja, vejanja, uvijanja, valovanja, gibanja in gubanja, valovanja in vrtinčenja, tvorjenja vzorcev v naravi, minevanja, razpadanja, njihove vpetosti v ritem letnih časov, prisotnosti naključja in drugi naravni procesi so bili po eni strani upodobljeni in na ta način »pasivno« razstavljeni (Mark Dion – razvojne faze dreves, ujete v knjige, Paul Chan in naslovnice knjig z raznimi pokrajinami, risbe, kipi …) ali pa so se po drugi strani »aktivno« udejanjali po Kasslu (pod vplivom dnevnih in letnih časov, rast, razraščanje in minevanje raznolikega rastlinskega sveta …).

Massimo Bartolini: Untitled (Wave), Karlsaue

Massimo Bartolini: Untitled (Wave), Karlsaue

Voda po Kasslu je valovila, hkrati pa zibala in odsevala razna druga razstavljena dela. Massimo Bartolini je razstavil Untitled (Wave) – val, ki je valovil v pravokotnem bazenčku v tleh parka Karlsaue. Robovi bazenčka so nastopali kot okvir slike, slika je bila valovanje, dogajanje na »sliki« pa je občasno pljusnilo čez okvir – dejansko in metaforično – čez rob bazenčka, sicer pa se je večino časa val ritmično zibal in valovil naprej in nazaj oziroma gor in dol. Prostorsko gledano je šlo za en sam val, v času pa je šlo za zaporedje valov, neprekinjeno valovanje – enega in istega, a hkrati drugačnega vala. Ritem valovanja je omogočal kontemplacijo, meditacijo, se približal  Zenonovim aporijam, pa tudi koanom – kratkim zenovskim zgodbam. Valovanje je bilo dokaj hitro, kar je omogočalo zaznavanje silnosti in moči vode v malem bazenčku – večno ponavljanje in hkrati nenehno spreminjanje, večno gibanje, ki pa se nikamor ne premakne: s Heraklitovimi besedami vse se spreminja, prihaja in odhaja in hkrati s Parmenidovimi, da vekomaj isto ostaja v istem. Val je nenehno valovil, premaknil pa se ni nikamor in tudi ni minil (saj ga je omogočalo delovanje motorja) in ko je bila voda vzvalovljena, je razdrobila podobe, ki bi jih sicer odsevala. Okoli je raslo rastlinje, vpeto v dnevne spremembe vremenskih vplivov in letnih časov. »Z estetiko minimalnega in meditativno naravo spominja na zenovske vrtove; notranje v sebi zaključeno gibanje vode – v zaprtem sistemu, tekoče, a vendarle ponavljajoče se, predstavlja brezmejen življenjski krog. Kot večina Bartolinijevih del, tudi to spodbuja razmišljanja o relativnosti tega, kar je domnevno stalno in nespremenljivo.«[1] Hkrati je v valu vedno prisotna slutnja vrtinca, pa tudi možnost mirne vode. Na majhnem prostoru je bil predstavljen del ustvarjalnosti v sodobne v umetnosti kot filozofiji narave, kjer se aporije in koani, Zenonovski in zenovski vrtovi dopolnjujejo.

Maria Loboda: The Work is Dedicated to an Emperor, Karlsaue

Maria Loboda: The Work is Dedicated to an Emperor, Karlsaue

Lovec na meglo Horacio Larrain Barros je v Fridericianumu razstavil fotografije zbiralnikov in lovilcev megle, torej vode, ki je začasno zadržana obvisela v zraku. Predstavil je lovilce megle ob obali puščave Atacama (enemu najbolj suhih področij na Zemlji), s katerimi skuša pridobivati tam tako dragoceno vodo. Meglo se lahko smatra za oblak, ki se dotika tal in tako lahko hodimo v / po oblakih, hkrati pa smo bolj ali manj trdno na tleh, a Fog catcher je predvsem lovilec vlage v zraku – vode in s tem bolj kvalitetnega življenja v dejanskem in prenesenem pomenu –  v megli, oblakih in na tleh.

Christian Philipp Müller: Swiss Chard Ferry (The Russians aren't going to make it across the Fulda anymore), Karlsaue

Christian Philipp Müller: Swiss Chard Ferry (The Russians aren’t going to make it across the Fulda anymore), Karlsaue

Principi rasti, razraščanja, minevanja in razpadanja so bili na ogled v »rastlinskih« inštalacijah na prostem. Lahko so mirovale ali se zibale, bile so vpete v menjavanje dnevnih in letnih časov: valovile so rastline v vetru, blitva in drugo rastlinje na pontonskem mostu na vodi (Christian Philipp Müller: Swiss Chard Ferry (The Russians aren’t going to make it across the Fulda anymore)), postavitev Song Donga Doing nothing garden (umetni »bonsai« grič iz peska in bioloških odpadkov, porasel s travo, cvetjem, zelenjavo …), tkanine in buče po drevesih v okviru mnogo širše zastavljene inštalacije Out of balance (avtor Issa Samb), postavitev The Lover na glavnem parku pred muzejem, kjer je Kristina Buch poskrbela za nasad najrazličnejših rastlin, ki so tvorile idealno okolje za privabljanje in mrgolenje metuljev, AND AND AND so imeli zeliščne vrtove, že leta 2011 pa sta za prihajajočo razstavo Carolyn Christev-Bakargiev in Jimmie Durham posadila jablani v bivšem sadovnjaku parka Karlsaue, ki naj bi rasli še dolgo po zaprtju trinajste dOCUMENTE. Maria Loboda je razstavila The Work is Dedicated to an Emperor – pomikajoče se formacije visokih cipres. Ko se je formacija strateško premikala po parku, je spreminjala obliko in svoj »bojni« pohod zaključila pred Oranžerijo (na to nomadsko skulpturo sta vplivali antična rimska razprava o vojskovanju De re Militari in podoba birnamskega gozda iz Shakespearovega MacBetha). V The Work is Dedicated to an Emperor sta bili vsebovani lepota in grožnja, estetska privlačnost in preteča nevarnost – tako za človeka kot tudi za naravo. Christian Philipp Müller je razstavil blago zibanje bujno rastoče blitve v zabojčkih na treh čolnih. Ker je delo služilo tudi kot pontonski most prek kanala v parku Karlsaue, so se ob hoji obiskovalcev čolni z blitvo gugali in nagibali močneje, vse skupaj pa je poudarjalo na tokratni dOCUMENTI močno prisotne vidike okolju in ljudem prijaznega gojenja rastlin in ekologije. Principom minevanja, razpadanja in preraščanja z rastlinjem so bila prepuščena kiparska dela Pierra Huygha v parku Karlsaue in Adriána Villarja Rojasa na terasah bivšega vinograda nad bunkerjem. Svoje kipe sta prepustila naravnem okolju, da jih je načel čas in sčasoma jih bo preraslo rastlinje in postopoma bodo razpadli.

Tacita Dean: Fatigues, Ehemaliges Finanzamt

Tacita Dean: Fatigues, Ehemaliges Finanzamt

Principi rasti, razraščanja, minevanja in razpadanja niso bili na ogled samo na prostem. V Ottoneumu je Amar Kanwar razstavil inštalacijo The Sovereign Forest, ki je med drugim vsebovala semena, Mark Dion pa je poleg heksagonalne knjižnice – skulpture-arhitekture iz hrastovega lesa (ki se nanaša na Beuysove hraste v Kasslu) za ksiloteko iz osemnajstega stoletja napravil nekaj »drevesnih« knjig (ovitek iz lubja, v notranjosti pa se nahajajo kratek opis določenega drevesa, drevesni listi, vejice, plodovi – skratka predstavljene so posamezne faze življenjskega cikla določenega drevesa) in tako dopolnil bogato zbirko prirodoslovnega muzeja. V  Neue Galerie so bile med drugim razstavljene slike Emily Carr (1871–1945), ki je  v svojih delih ujela razne ritme gozdov in Margaret Preston (1875–1963), ki je upodabljala avstralski rastlinski svet in pokrajine. Risbe nagubanih in zašiljenih gora, zaradi topljenja snega naraslih rek, ledenikov in deročih tokov voda umetnice Tacite Dean z belo kredo na velikih črnih tablah so bile mojstrski prikaz tega, kako s preprostimi sredstvi doseči maksimalne učinke. Izredno učinkujoče panorame tako od blizu – ko delujejo kar abstraktno, in od daleč, ko prikazujejo snežene, gorate in vodnate pokrajine Kabula, povezujejo detajle in celoto v umetnostni presežek, ki je z več vidikov primerljiv z Leonardovimi risbami poplav in povodnji.

Maria Martins: bronasti kipi, Neue Galerie

Maria Martins: bronasti kipi, Neue Galerie

Warlimpirrnga Tjapaltjarri: Tingari Men at Marawa (detajl), Fridericianum

Warlimpirrnga Tjapaltjarri: Tingari Men at Marawa (detajl), Fridericianum

Večplastnost vzorcev v naravi sta prikazovala Avstralca Doreen Reid Nakamarra (1950-2009) in Warlimpirrnga Tjapaltjarri. Doreen Reid Nakamarra je med drugim upodabljala cikcakaste in valovite vzorce peščenih sipin. Njene slike so »tridimenzionalna energetska polja«,[2] ki nakazujejo na delovanje nevidnih energij, povezanost s skrivnostnimi obredi in kratkotrajnost vzorcev, kot jih je zapustil veter na puščavskem pesku. Tudi Warlimpirrnga Tjapaltjarri je razstavil slike, ki prikazujejo tako vzorce v puščavi, odlomke iz svetih sanjskih podob in glasbe. Pri obeh se pogled iz ptičje perspektive na puščavo združuje z dogajanji v duhovnih svetovih in puščava sploh ni več tako puščobna. V Neue Galerie je razstavljala Maria Martins (1894-1973). Njeni bronasti kipi se opirajo na »amazonsko tradicionalno mitologijo, v kateri so človeške, živalske in rastlinske forme združene skupaj v osmoznem dialogu med različnimi aspekti narave.«[3]

Doreen Reid Nakamarra: Untitled (detajl), Fridericianum

Doreen Reid Nakamarra: Untitled (detajl), Fridericianum

Klitje, rast, cepljenje in vejanje je prikazoval bronast kip Idee di pietra, ki ga je v park Karlsaue postavil Giuseppe Penone. Umetnik tudi v drugih svojih delih prikazuje naravne procese, ki so pogosto očem skriti ali celo nevidni (dihanje, erozija, skoraj neopazna igra svetlobe in sence …). Že od leta 1969 je drevo ponavljajoč se motiv v njegovem ustvarjanju in natančno izdelano kasselsko bronasto drevo je imelo na vrhu med vejami še en močan simbol – velik kamen, ki je nakazoval na gravitacijsko silo, v Fridericianumu pa je razstavil še dva kamna: rečni kamen in njegovo kopijo iz carrarskega marmorja. Guillermo Faivovich in Nicolás Goldberg sta konceptualistično predstavila dva meteorita – El Taco in El Chaco, s tem dejanjem pa Kassel povezala s Campo del Cielo v Argentini in z našim sončnim sistemom, od koder sta priletela in delno spremenila naš planet. Jeronimo Voss je v Oranžeriji predstavil Eternity through the Stars. Stekla iz sredine devetnajstega stoletja, ki ponazarjajo gibanje planetov in kometov so bila razstavljena v Sammlung des Astronomisch-Physikalischen Kabinetts, v Planetariju pa projekcija, ki se je nanašala na Louisa-Augusta Blanquija in na njegovo delo iz leta 1872 z naslovom Eternity through the Stars s hipotezo o večnem vesolju z vzporednimi svetovi in v enem izmed njih pariška komuna leta 1871 ni bila premagana. Walid Raad je med drugim tematiziral možnost obstoja našega sveta kot dvodimenzionalnega. To je tudi ena od možnih hipotez o dvodimenzionalnem vesolju, ki ga vidimo kot tridimenzionalni hologram in se jo ne da povsem enostavno ovreči. Epigenetik Alexander Tarakhovsky se ukvarja z DNK in razstavil je Epigenetic Reset, v istem prostoru pa so bila na ogled tudi dela Salvadorja Dalíja, a vendar ne tista, ki so nastala pod vplivi odkritij strukture DNK, kvantne fizike, matematičnih teorij o mnogih dimenzijah in bi verjetno bolj sodila v kontekst s Tarakhovskyjim.

Anri Sala: Clocked perspective , Karlsaue

Anri Sala: Clocked perspective , Karlsaue

Anri Sala je v Oranžeriji usmeril teleskop na uro v parku, ki je prikazana, kot da se jo vidi pod ostrim kotom oziroma kot da bi močan premik v čas-prostoru zasukal perspektivo. Clocked perspective v parku se nanaša nazaj na Oranžerijo, kjer je razstavljena med drugim slika G. Ulbrichta Gemäldeuhr  iz leta 1825, ki ima na poslikano platno vstavljeno pravo mehansko uro z mehanizmom zadaj. William Kentridge je predstavil svoj pogled na dojemanje časa v inštalaciji in projekciji The refusal of time. Prikazal je razne načine standardizacije merjenja časa, nato pa je z Einsteinom v začetku dvajsetega stoletja nastopila relativnost merjenja časa. Avstrijski znanstvenik Anton Zeilinger je s pomočjo svojega tima predstavljal obnašanje svetlobnih žarkov in lepote kvantne fizike in poleg nazornih eksperimentov so sledile izdatne razlage obiskovalcem, kvantna mehanika pa je vplivala tudi na nastanek serije del z naslovom Superpositional, ki jo je predstavil Masood Kamandy.

Kristina Buch: The lover, Friderichplatz

Kristina Buch: The lover, Friderichplatz

Svojevrsten ritem valovanja so povzročali tudi obiskovalci v Karlsaue parku (avdio-sprehod: Forest (for a thousand years)) in z iPodi in pametnimi telefoni na kasselski železniški postaji Hauptbahnhof  (video-sprehod: Alter Bahnhof Video Walk), za kar sta poskrbela Janet Cardiff in George Bures Miller in omogočila eno nepozabnih izkušenj letošnje dOCUMENTE, poleg tistih obiskovalcev, ki so se v plesnih ritmih zibali in poskakovali skorajda v transu ob beatboxingu v povsem temnem kletnem prostoru Hugenottenhaus.

William Kentridge: The refusal of time, Hauptbahnhof

William Kentridge: The refusal of time, Hauptbahnhof

 

 

 

 

[1] Eva Scharrer, »Massimo Bartolini«, v: Das Begleibzch / The Guidebook, Katalog / Catalog 3/3, Hatje Cantz, Ostfildern 2012, str. 240.

[2] Hetti Perkins, »Doreen Reid Nakamarra«, v: Das Begleibzch / The Guidebook, Katalog / Catalog 3/3, Hatje Cantz, Ostfildern 2012, str. 112.

[3] Chiara Vecchiarelli, »Maria Martins«, v: Das Begleibzch / The Guidebook, Katalog / Catalog 3/3, Hatje Cantz, Ostfildern 2012, str. 162.