Simona Zorko: Potovanje za življenje

Pleteni polž (Foto: Iztok Ameršek)

Pleteni polž (Foto: Iztok Ameršek)

Mirnska dolina v polževi lupini je avtorsko delo arhitekta Damjana Popelarja. Gre za večdimenzionalni projekt, ki je nastajal v letih 2011 in 2012. Prvi del projekta je bila izdelava pletene vrbove skulpture polža, drugi del pa njegovo potovanje po različnih scenografijah Mirnske doline. Kot tretje so nastale dokumentarne fotografije, ki beležijo polževe postanke na poti. Te so predstavljene na zaključnem večmedijskem dogodku ob otvoritvi razstave fotografij z vizualno in zvočno instalacijo. Poleg kiparskega dela  –  instalacij v naravi, je nastala tudi zgodba – besedilo, ki polževo potovanje umešča v življenjski cikel posameznega bitja, in ilustracije te zgodbe. Skulptura polža skozi svoje potovanje pripoveduje o zgodovinski, kulturni in naravni dediščini prostora, v katerem se tedaj nahaja fotografski posnetek. Hkrati pa govori intimno izpoved potovanja človekovega življenja in njegovih postankov na poti h končni minljivosti. Vsi mediji, v katerih nas avtor nagovarja, pa so zaključena celota, ki prebudi človekovo čutenje na različnih ravneh.

Damjan Popelar: Pleteni polž

Pleteni polž (Foto: Damjan Popelar)

Celostna umetnina Polž Vsestranska umetnikova ustvarjalnost in brezmejna domišljija se manifestirata v različnih umetniških izrazih. S postopnim dograjevanjem ideje oblikuje nekakšno “celostno umetnino” – Gesamtkunstwerk, ki pa ni le zaključek konkretnega procesa, temveč se odpira navzven, diha, premika in išče vedno nove izraze, materiale, tehnike, prostore in tematike, da bi jih zaobjela, sežela in izgradila. Sinteza umetnosti je bila vidna na otvoritvi v vseobsegajoči  večmedijski predstavitvi, ki vključuje fotografijo, ilustracije, vizualne učinke, literarno besedilo in zvočno instalacijo. Proces je temeljni vidik Popelarjevega dela. Viden je v tem, da avtor v svoje projekte neizbrisno vpeljuje dimenzijo časa, ki pa je ne razumem kot linearnost, temveč kot reprezentacijo življenjskih ciklov, ki raznoliko pletejo njegove ustvarjalne prakse.

Pleteni polž (Foto: Sebastjan Popelar)

Pleteni polž (Foto: Sebastjan Popelar)

Marko Pogačnik versus Damjan Popelar: podobnosti in razlike  Morda najbolj pri-znana praksa tovrstnega  ustvarjanja v naravi je v Slovenskem prostoru “alternativno” delovanje Marka Pogačnika, ki je svoje in skupne dejavnosti pred kratkim predstavil na retrospektivni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani. Zastavlja se nam vprašanje, ali lahko iščemo neko presečišče, ki bi bilo na enak način prisotno tudi v Damjanovi praksi in njegovih projektih v naravi? Ali je Pogačnikovo delovanje usmerjeno izven konteksta umetniških praks, je tu popolnoma nebistveno vprašanje. Vseskozi se namreč pojavlja tudi znotraj umetnostnega sistema –  kar pomeni, da poleg  umeščanja objektov v naravo le-to dokumentira, pripravlja razstave in predavanja, vključuje se v umetnostne strukture in institucije.  Prav tako je tovrstno udejstvovanje v okvir umetnosti  značilno za Popelarjevo prakso. Marku Pogačniku meditativni naravni prostori  ne zadoščajo sami po sebi, potrebna je njihova nadgradnja z umestitvijo neke vrste simbolnega objekta, ki nosi “odtis človeške prisotnosti”; gre za zaznavanje, recimo za  posebno ekološko zavest: njegovo zdravljenje zemlje je v bistvu poskus umetnika delovati na simbolni ravni in se umestiti v in med božanstva narave ter njene neizmerne moči. Umetnik kot mediator kozmičnih sil na neki način prevzame demiurgovo vlogo,-: v vlogi zdravilca tako na novo zastavlja človekove aktivnosti. Po drugi strani pa ga lahko razumemo v  značilnostih  šamanskih delovanj in njihovih obrednih funkcij v različnih staroselskih plemenih. Damjan svoje umetniško izražanje razume kot Dialog skozi nasprotja1, kjer gre za pogovore s kraji. Za razliko od Pogačnika njemu ne gre v prvi vrsti za zdravljenje s pomočjo kozmičnih sil temveč za estetsko, vizualno in materialno dopolnitev neke konkretne naravno/kulturne značilnosti v pokrajini. V svojih akcijah se iskrivo odzove na različne značilnosti v arhitekturi krajine. Tako prijazno obleče, objame  in zaščiti vrbe, iz zmešnjave in kaosa nametanega kamenja v vrtači (ki so jo krajani uporabljali za odlagališče) zgradi spiralo in osmisli dolgoletno človekovo odlaganje odvečnega materiala v posodo njenega naravnega dna, pripelje svetlobo v rudniški jašek itd. Damjan na naravne oblike odgovori z močnimi kulturnimi in zgodovinsko razvitimi civilizacijskimi simboli (piramida, spirala, vodnjak). V njih išče pradavne energije ter jih v sodobni interpretaciji ponovno oživi. V vseh njegovih projektih je zaznati tudi komponento  socialnega angažmaja, kjer poskuša animirati posamezno lokalno skupnost na področju, kamor se prostorska instalacija umešča.

Pleteni polž (Foto: Damjan Popelar)

Pleteni polž (Foto: Damjan Popelar)

Kaj imata skupnega zdravljenje Zemlje in znanstvene metode njenega raziskovanja Geomantija in geomatika sta le na prvi pogled podobna pojma, vendar označujeta popolnoma različne prakse človekovih dejavnosti.  Pomena obeh pojmov, lahko razumemo v bistveni razliki v smislu, da je geomantija prepoznavanje kozmičnih in zemeljskih sil, kjer gre za dojemanje “Zemlje kot živega in zavestnega bitja s katerim lahko komuniciramo in soustvarjamo življenje.2” Medtem, ko je geomatika raziskovalna in znanstvena metoda, ki se ukvarja z različnimi zemeljskimi značilnostmi in njenimi raznolikimi plastmi. Pogačnik, ki izhaja tudi iz geomantije, je v sedemdesetih letih del  skupine OHO, kjer lahko opažamo avantgardna izhodišča, ki se materializirajo v takratnih gibanjih (land art,  earth works, ecology art, nature art projects itd.) in hkrati pomenijo tudi izhodišče za sodobne konceptualne prakse v naravi. V land art projekte je delovanje Damjana Popelarja v svojem besedilu iz leta 2005 uvrstil Tomáš Valena, kjer v spremnem besedilu z naslovom Kamnita spirala na gori navaja korenine njegove dejavnosti v konceptualnih site specificity akcijah iz 60. let3. Tudi Damjanovo  delovanje nosi pečat geomantičnega življenjskega nazora.

Žive arhitekture Marcela Kalbererja in minljivost Damjanove skulpture Arhitekt Marcel Kalberer ustvarja tako imenovane žive arhitekture. S številnimi prostovoljci iz raznih koncev sveta skupaj zgradijo zapletene arhitekturne konstrukcije iz vrbovja. Opletanje in nadaljnje življenje vrbovih vej v novih arhitekturnih konstrukcijah se tu razlikuje od Damjanove prakse, kjer vrbovje uporabi kot gradbeni element, s katerim zgradi nov objekt, ki je lahko tudi varovalo nekemu živemu bitju (kot v projektu Opletene vrbe) ali pa je po določenem času enostavno namenjeno postopnemu propadu in vrnitvi v izvorno naravno stanje. (Mirnska dolina v polževi lupini).  Pri Kalbererju so namreč  vrbove veje  posajene v zemljo in arhitektura začne rasti. Tako je ustvarjeno živo zavetišče, kjer so dejansko prijazni naravni prostori za različne namembnosti, ki pa za svoje življenje potrebujejo nego in skrb bližnje skupnosti. Skupnost pa v svoje delovanje na različne načine vključi tudi Damjan Popelar, kot sodelujoče pri gradnji objektov in kot protagoniste na fotografijah polževih poti. V svojih projektih nadgradi življenjske zgodbe krajanov in jih umesti v prostor svoje umetniške izjave.

Tisočletni duhovi v pletenih košarah in iskri konji v polžjih lupinah Lepi primeri pletarske prakse so še dandanes prisotni v Venezueli. “Vsa staroselska ljudstva se ukvarjajo s pletarstvom in pletenje je njihov najpomembnejši način izražanja. Tropski pragozd jim vse leto nudi surovine za pletenje. (…) Pletenje košar in košev je v glavnem moško opravilo; tehnike pletenja so podedovali od mitoloških prednikov. Edini pripomoček, ki ga uporabljajo pri pletenju je nož ali pa samo zobje. Duhovi vodijo pletarjevo delo in varujejo rastline, ki jih uporabljajo za pletenje. Pletarji morajo vedeti, kdaj in kje nabirati surovine, da ne bi razjezili duhov. Če ne spoštujejo pravil, se košara lahko spremeni v ljudožersko pošast. (…). Dnevna uporaba košar je samo ena od njihovih funkcij; košare imajo namreč tudi skrite duhovne, čarne ali simbolične pomene.4

Izredno zanimiv je moment interpretacije pletenih prostorov kot nosilcev duhov. In prav na isti način  v notranjosti Damjanove polževe pletene lupine domuje “duh”  iskrega žrebeta, ki se po obrednem potovanju transformira v plemenitega konja. Tako se isti tisočletni moment “polnih posod” pletenih izdelkov, kot nosilcev različnih nematerialnih in materialnih vsebin, ponovno prebudi v Damjanovem besedilu in tematiki njegovega celotnega projekta. Zanimivo je, da pri Germanih, kot je navedeno v Slovarju simbolov, spirala, ki je značilna za polžjo hišico, obkroža oko konja, ki se vozi na sončnem vozu in simbolizira vir svetlobe.

Polžja spirala se odvija počasi “Spirala s pravilno razbrazdanimi zavoji pomeni gibanje človeškega življenja, menjavajoče se med dobrim in zlom. In analogno je polževa hišica, ki je tudi spiralasta in razbrazdana sestavina raznih zdravil in “zdravil” za dvojno rabo –  koristno in škodljivo. Spirala simbolizira tudi potovanje duše po smrti in po poteh, ki jih ne pozna, a s pravilnimi zavoji vodijo do centralnega žarišča večnega bitja. Prav tako spirala v vseh civilizacijah, kjer naletimo nanjo, od Severnega tečaja do Rta dobrega upanja, in v številnih civilizacijah Amerike, Azije in celo Polinezije predstavlja potovanje, ki ga izpolni pokojnikova duša, od smrti pa do končnega cilja. Najdemo jo v različnih  kulturah in je  stalen ter ponavljajoči se motiv , znamenje ravnotežja v neravnotežju in reda bitja v spreminjanju. Tako je spiralna oblika hišice morskega ali kopenskega polža univerzalen znak  časovnosti.”5

Ciklično vračanje v naravi in minevanje, statičnost in gibanje ter ponavljanje vedno enakega (ne istega) v različnih materializacijah ideje so morda najpomembnejši vidiki Popelarjevega dela, poetičnost ustvarjenih večmedijskih predstavitev pa njegova vsestranska vrlina. Domišljija na eni strani in domišljenost v realizaciji ideje na drugi  sta neizpodbitni kvaliteti vseh Damjanovih ustvarjalnih praks in izrazov ter iskrena umetnikova izpoved sodobne bivanjske izkušnje. Le-ta pa je umeščena in vraščena v konkreten prostor in le zato lahko hkrati tudi univerzalna in občečloveška.

  1. Damjan Popelar: Dialog skozi nasprotja, predavanje 4. 5. 2011 v okviru simpozija Architectur zwischen Landart und Konzeptkunst. Hochschule München, Fakultät für Architektur, München
  2. VITAAA; Društvo za sožitje človeka in narave, več na: www.vitaaa.net
  3. Prof. dr. Tomáš Valena v spremnem besedilu z naslovom Kamnita spirala na gori  v Damjan Popelar: Kamnita spirala, Samozaložba, Ljubljana, 2005.
  4. Orinoco, Indijanci amazonskega deževnega gozda, Vodnik po razstavi, Izdal in založil Slovenski etnografski muzej, avtorica spremnega besedila Leila Delgados, Fundacia Cisneros, Venezuela, Ljubljana, 2011.
  5. Chevalier-Gheerbrant: Slovar simbolov, str. 565, povzeto po geslu Spirala, Viba, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993.