Nena Škerlj: Ob izidu dveh publikacij Narodne Galerije

Ob izidu dveh publikacij Narodne galerije Svetlane Slapšak in Jureta Mikuža

V Narodni galeriji so spomladi 2012 izdali in predstavili novi publikaciji Svetlane Slapšak Franc Kavčič in antika: pogled iz antropologije antičnih svetov in Jureta Mikuža Pogledati – gledati, videti – uvideti: zgodovinsko-antropološke študije. V obeh primerih gre za eruditske študije posameznih umetniških del, umetnikov in določenega obdobja z vidika kar najširše razumljene zgodovine, kulture, umetnosti, antropologije, filozofije …

naslovnica - slapšakSvetlana Slapšak je poudarila, da ostaja Kavčičevo delo zanjo hronospora, seme v času, ki čaka na ponovno branje. Franca Kavčiča je prepoznala kot inventivnega slikarja in lucidnega interpretatorja antičnega sveta, kot osebo, ki je mislila demokratično – zoper patriarhat in zoper izločenost žensk iz demokracije in kot enega izmed prvih slovenskih feministov oziroma zastopnikov ženskih pravic, verjetno celo prvega. Pokazala je na nove možnosti branja Kavčičevih slik, njegove upodobitve žensk pa je razložila kot upodobitve umirjenih in samozavestnih intelektualk. Ker je bil svet antike Kavčiču več kot vir navdiha, norma ali modna smer, je Slapšakova raziskovala, kako Kavčičevo dojemanje in pojmovanje antike odpira nove možnosti razumevanja antike in umetnikovih del: »V tem smislu odpiram vprašanje Kavčičeve recepcije antike: Ali ta recepcija morda ne skriva tudi kakega svetlega trenutka antropološke konkordance oziroma razumevanja vedênja, ki še vedno obstaja med ljudmi? Če ne opazujemo sveta okrog sebe, bomo morda šli mimo kakega dragocenega »razcepa«, prek katerega bi lahko videli – nepričakovano jasno – kak vidik človeškega življenja v antiki … Ne govorimo samo o spontanih prebliskih, temveč tudi o epistemološkem izzivu komparacije sodobne in antične antropologije.«

Za Slapšakovo Franc Kavčič ni nek provincialni imitator vélikih idej iz vélikih centrov, ampak ga predstavi kot nomadskega in sposobnega evropskega umetnika: »Kavčič je evropski državljan, odgovorno premišljuje o antiki in s tem ponuja tudi interpretativni aparat, ki ga lahko primerjamo z najnovejšimi pogledi na antiko: ali smo zreli za takšnega Kavčiča, je drugo vprašanje.«

Svetlana Slapšak na primer ob Kavčičevi sliki Sokrat z učencem in Diotimo ?, nastali pred 1810, pokaže na dominantnejši in aktivnejši položaj Diotime, ki se koplje v svetlobi, medtem ko Sokrat in njegov učenec (morda Fajdros) sedita in sta postavljena v senco, sploh učenec je skorajda v temi. Sokratova roka postavlja vprašanje, Diotimina suvereno odgovarja v lahkotni in sproščeni drži, učenčeva roka pa izraža začudenje in njegov obraz je presenečen, Sokratov izraz resen, edino Diotimin je vesel … »Njegova stališča do žensk v njegovem času in okolju delujejo kot radikalna, njegove podobe so, čeprav vizualno in kulturno kodificirane, zelo pogosto v pomenskem omrežju, ki nima ničesar skupnega s stereotipskimi interpretacijami.«

naslovnica - mikužJure Mikuž je v knjigi Pogledati – gledati, videti – uvideti s pomenljivo naslovnico z detajlom  Metzingerjevega dela Sveti Jernej in sveti Eligij ponovno objavil, delno dopolnil ali predelal in na enem mestu zbral svoje raznolike tekste o likovnih problemih iz novoveške umetnosti: Razvoj in dosežki zgodovinske antropologije likovnega; Novi štiftarji in duhovna praksa njihovega časa; Vloga Slovanov pri prenosu nazareške hišice v Loreto. Med legendo in zgodovino; Interpretativne možnosti slike. Rembrandt, Samsonova oslepitev; Mačji pogled. Muha kot reprezentacija, simbol in zaščitni znak; Odrteži. Ob Metzingerjevih slikah svetega Jerneja; Kje je bila betlehemska luč? Metzingerjev prispevek k diskusiji; Vloga kiparstva v zgodnjih filmih Fritza Langa. Prvo nemško obdobje, 1919–1933; Dix in Pilon. Ti teksti so zdaj zbrani na enem mestu, dodano je le eno še neobjavljeno besedilo – Knjige o knjižnici, ki je nastalo pod vplivom Mikuževih raziskovanj po različnih knjižnicah po svetu in je zgovoren avtorjev »poklon novi knjižnici, ki je v Ljubljani ni«:

»Besedilo je nastalo, ko sem natančno preučil načrte za NUK II Marka Mušiča. Kot redni uporabnik knjižnic po svetu lahko presodim, da bi dobili prepotrebno, funkcionalno in estetsko knjižnico, če ne bi gradnje preprečili ljubosumni arhitektovi kolegi in zares nekulturni politiki.«

Poleg opisa novele Viktorja Hugoja o požigalcu knjižnice, ki jo je mirno požgal, saj pač ni znal brati, Mikuž poda kratko zgodovino knjig in knjižnic: konkretnih in idealnih, od Asurbanipala prek knjig na verigah, renesančnih in sodobnih knjižnic do Borgesove neskončne knjižnice. »Knjige so preobložene z metaforičnimi pomeni, podobno kot so knjižnice preobremenjene s knjigami. In spet smo pri prispodobi knjižnice kot skladišča, ki skladišči skladišča metafor, torej pri Piranesijevih iluzijah požirajočih se notranjščin, Escherjevem breznu brez dna, Borgesovem neskončnem labirintu, Möbiusovem samem v sebi zaobrnjenem traku ali uroborosu.«

Navdihujoči interpretativno bogati knjigi Slapšakove in Mikuža ne želita podati trdnih odgovorov na številna vprašanja, teme in probleme v ožjem smislu v umetnostni zgodovini, pravzaprav pa v mnogo širšem in globlje zastavljenem pojmovanju kulture in (ne)civilizacije; ničesar ne poenostavljata, ampak določene kontekste na novo osvetljujeta, jih postavljata v spet nove in nove kontekste, spodbujata nedogmatičnost, nadaljnja razmišljanja in nove možnosti branj podob.