Simona Zorko: Veselje v ustvarjanju

Veselje v ustvarjanju – fragment iz umestitve v zgodovinsko pozicijo skupnostnih praks – poročilo

Šolska stavba v Beli Cerkvi (foto: Primož Šmajdek http://spomeniki.blogspot.com/)

Šolska stavba v Beli Cerkvi (foto: Primož Šmajdek http://spomeniki.blogspot.com/)

Tandem Stara šola je že pred leti začel z delovanjem v prostorih nekdanjega šolskega poslopja v Šmarjeti. Lansko leto pa smo s pomočjo Vedomca,  zavoda za kulturo prostora iz Maribora  na temeljih nekdanje prakse in v okviru večmesečnega skupnostnega projekta želeli izpostaviti problematiko stare propadajoče šolske stavbe v Beli Cerkvi, ki je delovala dobrih sto let in je imela tako kot vse krajevne male šole velik vpliv na dogajanje in kulturno življenje v mikro prostoru današnje Občine Šmarješke Toplice. Šola je v Beli Cerkvi začela z delovanjem v letih 1860/1861. Tako smo ob jubileju (150 letnici) začetka delovanja skušali oživiti spomin na šolsko življenje, zbrati gradivo, ki ga še hranijo nekdanji učenci in učenke ter učiteljice in učitelji. Šolsko življenje je bilo temelj za kulturno delovanje v kraju in v številnih primerih tudi organizator in središče družabnega in družbenega udejstvovanja. Za Belo Cerkev je njeno zaprtje pomenilo zamrtje številnih dejavnosti, ki se postopno prebujajo šele v zadnjem času. Zato smo s skupnostnim projektom želeli predvsem problematizirati stanje v katerem se objekt nahaja danes, ko stavba propada. Strokovni javnosti, zlasti pa krajankam in krajanom ter političnim akterjem smo predstavili nekdanje življenje ter na ta način morda dosegli, da so se pojavile ideje in načrti za obnovo stavbe oziroma nadomestno gradnjo v prihodnosti. Tak objekt bi služil potrebam ljudi, ustvarjalnim posameznikom in društvom iz bližnje okolice. Po drugi strani pa smo z zavestjo o nujnosti ohranjanja naše skupne nematerialne dediščine želeli oživiti in dokumentirati ter popisati spomine in gradivo, ki so še dostopni v zasebni in javni lasti.

Projekt smo zastavili na treh nivojih kot etnološki, zgodovinski in umetnostni del. V etnološkem delu smo izvedli srečanja in pogovore z udeleženkami in udeleženci nekdanjega šolskega življenja, zaprosili smo jih tudi za šolske predmete, ki jih še hranijo in na ta način nam je uspelo ohraniti ljudsko izročilo, številne zgodbe, doživetja, dogodke in anekdote.  Etnološki del je koordinirala etnologinja in kulturna antropologinja Vera Jaćimović. V zgodovinskem delu smo zbirali predvsem zapisana dejstva iz zgodovine, arhivske dokumente in drugo kar je še hranjeno v javni lasti. Zgodovinar Matjaž Ravbar je raziskal in zbral ohranjene dokumente in na njihovi podlagi pripravil pregled dogajanja v šoli in kraju.  Umetnostni del je bil zastavljen kot oživljanje nekdanjega šolskega poslopja ter belocerkovškega trga.

Poleti smo prebujali zanimanje za šolsko stavbo ter skupaj z učenci OŠ Šmarjeta, krajankami in krajani ter drugimi ustvarjalkami in ustvarjalci naslikali velike slike na nosilcu iz mavca in z njimi zapolnili štiri prazna okna stare šole, ki so še vedno na ogled na šolskem pročelju. Likovna srečanja so vodile akademska slikarka Andreja Potočar, likovna pedagoginja Maja Mlakar in likovna učiteljica Vida Cizel. S svojo izvirno idejo za sliko se nam je pridružil še slikar in nekdanji učenec belocerkovške šole Marjan Maznik. Tako je od prvotno zastavljenih dveh slik severna šolska fasada v celoti zaživela v štirih novih barvitih motivih. Celoten proces je dokumentirala akademska slikarka Joanna Zając Slapničar. Na ta način je ohranjenih veliko spominov in le delček in izbor je bil predstavljen v videu na otvoritvi zaključne razstave v oktobru 2011. V videu so izbrani drobci iz intervjujev, ki so dopolnjevali etnološko razstavo panojev z zgodbami in fotografijami šolskih protagonistov. Z razstavo smo želeli predstaviti različne vidike šolskega življenja in v ta namen smo iz intervjujev izbrali drobce, ki morda niso bili najbolj pomembni za življenjsko zgodbo, so pa zelo zanimivi za predstavitev v kontekstu razstave. Sestavili smo skupni spomin – novo celoto, ki je seveda subjektiven pogled na nekdanje življenje, ima pa kljub temu prav poseben pomen za ohranjanje preteklih delovanj v Beli Cerkvi in tudi širše. Razstava je bila en mesec na ogled v prostorih Kulturnega doma v Beli Cerkvi. Ob koncu projekta se je pred nami izrisala podoba nekdanjega belocerkovškega življenja in predvsem slika šolskega bivanja na podeželju nekoč.

Veseli smo, da je smo, da je projekt tako lepo živel z in med ljudmi in vključil in izhajal iz intimnih delčkov preteklih skupnosti. Spomin na šolsko življenje je namreč spomin na otroštvo. Potapljanje v globine preteklosti nikoli ni enostavno, s sabo prinese številne drobce, lepe in težke trenutke pa vendarle je ponavadi zgodnje obdobje polno optimizma in veselja prihodnosti. Po drugi strani ga ni bolj povezovalnega člena, čeprav nikoli ni nevtralen, kot je za neko majhno skupnost šolsko življenje. Vsi otroci ne glede na vero, prepričanje staršev, gmotne zmožnosti in tako dalje so se vsaj v enem, morda čisto kratkem obdobju, udeleževali šolske skupnosti. Naš projekt v letu 2011 Veselje v ustvarjanju – fragment iz umestitve v zgodovinsko pozicijo skupnostnih praks je bil ljubiteljski. Njegovo osnovno izhodišče je bilo iskanje skupnih temeljev za prihodnja delovanja. Veseli smo njegove prebujevalne funkcije, vrednotenja vsakdanje izkušnje, antropologijo vsakdanjega življenja ter velikim pomenom, ki ga je pripisal skupnim zgodbam. To je v današnjem času prevladovanja ideologije individualnosti težko početje. Skupaj smo ugotovili, da je pomemben prostor oziroma možnost delovanja, ker v bistvu nikoli ne gre za stavbo, to je lahko stara šola, kulturni dom, trg, gostilna, gasilski dom, včasih tudi dnevna soba, travnik ali gozd … gre za področje, kjer se lahko razvijajo odnosi solidarnosti, medgeneracijske povezanosti, delovanje skozi skupne interese, razvijanje različnih idej na enakopravnih temeljih vseh sodelujočih. In morda je bilo to najpomembnejše izhodišče našega Veselja v ustvarjanju. Predvsem pa smo sledili zapisu Michaela Hardta in Antonia Negrija v delu Skupno, kjer pravita: »Naš smeh je tudi smeh ustvarjanja in radosti, trdno zasidran v sedanjosti. Naš prost in enak dostop do skupnega, skozi katerega skupaj proizvajamo nove in večje oblike skupnega, naša osvoboditev od podrejanja identitetam skozi pošastne procese samo-preoblikovanja, naš avtonomni nadzor nad krogotoki produkcije družbene subjektivitete in na splošno naša gradnja skupnih praks, skozi katere singularitete sestavljajo multitudo, so brezmejni cikel naše naraščajoče moči in radosti. Ko instituiramo srečo, je naš smeh čist kot solza.«[1]

[1] M. Hardt, A. Negri, Skupno : onkraj privatnega in javnega, Študentska založba, Ljubljana 2010, str. 346