Urša Pajk: Kdo najbolj kulturen v deželi je tej!? (Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012)

Fotografije z razstave Nedokončane modernizacije UGM, Maribor (Foto vse: Ivan Leskošek)

Fotografije z razstave Nedokončane modernizacije UGM, Maribor (Foto vse: Ivan Leskošek)

Maribor – štajerska prestolnica vedno sprejme popotnika oziroma obiskovalca z odprtimi rokami. Prav tako vselej ponudi obilo kulture, zabave, prireditev, presenečenj, pa če je evropska prestolnica kulture, ali ne. Spomnimo se samo odličnih opernih in ostalih gledaliških predstav, pestrih razstav, razgibanih festivalov. Njeni prebivalci so topli, zgovorni, sončni, temperamentni in pripravljeni na pogovor. To šarmantno mesto na bregovih Drave z romantičnim Lentom, simpatičnimi mostovi, slikovitim starim mestnim jedrom je letošnja Evropska prestolnica kulture. Poleg mesta pod zelenim Pohorjem so v projekt vključena še partnerska mesta: Ptuj, Velenje, Murska Sobota, Slovenj Gradec in Novo mesto.

Pobudniki in gostitelji obljubljajo nepozabna doživetja in bučne spektakle skozi vse leto. Celoletni projekt Dvanajst bo zajel obiske dvanajstih posebnih osebnosti z različnih področij (Pulitzerjev nagrajenec Charles Simic, slavni šahist Garry Kasparov…), sledijo t. i. Kulturne ambasade –  velike razstave, rezidence – obiski likovnih umetnikov, ki bodo živeli in dihali z Mariborom in regijo, zanimiv je tudi sklop Heroes we love, ki bo prikazal »bisere« socrealizma nekdanje skupne nam države in vzhodnega bloka. V okviru EPK bodo zajeti tudi festivali –  Romanočhon z romsko glasbo, stari dobri Lent in Etnika s pestro zasedbo različnih narodnosti. Del programa pa je namenjen tudi otrokom in zlasti mladim, ki bodo še bolj v soju luči leta 2013, ko bo štajersko glavno mesto Evropska prestolnica mladih. Na ogled so se in se še bodo ponujali nastop Ruskega državnega orkestra Ossipov balalaika orchestra, rock opera Človek z bombami novomeškega Anton Podbevšek teatra, pevski zbor Carmina Slovenica, Pandurjeva predstava Vojna in mir. V okviru koprodukcijskega projekta Omnibus Maribor se predstavlja pet uveljavljenih režiserjev, med njimi Jan Cvitkovič.

img_3207-[resolucija-namizja]Kulturnimg_3202-[resolucija-namizja]i »jedilnik« je res bogat, ampak vseeno bi lahko Mariboru očitali, da EPK premalo živi na ulici, premalo utripa s prebivalci in veliko premalo »preži« na turista. Pričakovali bi, da boš, takoj ko izstopiš z vlaka, »napaden« s simboli kulturne prestolnice, plakati, informatorji, inštalacijami ipd. V bistvu pa se ne zgodi nič pretresljivega, dokler ne prideš pod okrilje muzeja, galerije, gledališča … Nalepke z grafično podobo sicer srečujemo skoraj na vsakem koraku – na vratih trgovin, frizerskih salonov, ograji mestnega drsališča, reklamnih panojih ipd, a nekako ne začutimo, da smo (oz. naj bi bili) sredi največjega evropskega  dogajanja. Precej drugačna je bila npr. Evropska prestolnica kulture 2003 v bližnjem Gradcu. Mesto premalo bije, brbota oziroma živi v tem smislu, tudi po mnenju njegovih prebivalcev, ki so vedno pripravljeni spregovoriti o tej temi. Pogrešali smo več dogajanja zunaj, čeprav smo srečali ulični strip, literarne postaje z besedami Draga Jančarja, ledeno skulpturo Zid objokovanja, ki je jokal pod »nasilnimi« sončnimi žarki.

Od muzejsko-galerijskih razstav smo tokrat v Mariboru izbrali: Nedokončane modernizacije/ Med utopijo in pragmatizmom v Umetnostni galeriji, Tuja snov »nadrealizem« v privlačni stvarnosti v Galeriji Muzeja narodne osvoboditve in Muzej spominov v okviru Muzeja narodne osvoboditve.

img_3215-[resolucija-namizja]Podnaslov razstave Nedokončane modernizacije/ Med utopijo in pragmatizmom v UGM se glasi Arhitektura in urbanizem v bivši Jugoslaviji in državah naslednicah. Ta razstava je bila produkt dvoletnega raziskovanja, ki je povezal več kot štirideset raziskovalcev in strokovnjakov s področja bivše države SFRJ. Očeta oziroma pobudnika tega projekta sta  teoretik, predavatelj in arhitekturni zgodovinar iz Beograda Vladimir Kulić in Maroje Mrduljaš, urednik revije za arhitekturo Oris in arhitekturni kritik iz Zagreba, poleg njiju pa je bilo vključenih še veliko drugih.

Razstava nam je odstrla modernistično arhitekturno zapuščino socialistične države (tudi nedokončane urbanistične načrte), ki jo dojemamo s časovne in tudi družbeno politične distance. Sprehajanje po razstavnih dvoranah, spremljanje napisov, fotografij, maket, glasovne in glasbene podlage, kratki filmi oz. odlomki dokumentarcev so obiskovalce odpeljali v daljni minuli čas, ko smo vsaj teoretično opevali bratstvo in enotnost med narodi. Ta projekt je bil tudi eksperiment, da bi podrobno odkrili okoliščine, v katerih oziroma zakaj so posamezne arhitekturne stavbe ugledale luč takrat socialističnega sveta. Vse po malem odsevajo obdobje komunizma oziroma socializma, ki je navzven skoraj po božansko častil narodnoosvobodilni boj, revolucijo in tudi vsenarodno ikono Josipa Broza Tita. Pomembna prelomnica našega socializma je bil razdor 1948 leta z rusko politično sceno, kar se je odražalo tudi na urbanistično arhitekturnem področju. Takrat je na oder stopil modernizem. Razstava je bila razdeljena na šest tematskih sklopov: priprave na prihodnost, prostori reprezentance, politike urbanega prostora, oblikovanje prostorskih praks, jugoslovanski arhitekturni prostor, prostori globalne izmenjave.

img_3200-[resolucija-namizja]Tako imenovani »special guest« razstave – fotograf Wolfgang Thaler je postavil na ogled svoje ujete »trenutke«, ki predstavljajo arhitekturne dosežke bivše Jugoslavije. Razstava je bila zanimiva za vse, ki so se kdaj oziroma se bodo (ne)posredno ukvarjali s tem zgodovinskim obdobjem in za ostale nostalgike in ljubitelje, ki jih pritegne tisto, kar »zadiši« po starih minulih časih tovariša Tita.

Pravi resnični Muzej spominov je izšel iz virtualnega Muzeja spominov, ki so ga od decembra 2008 krojili prebivalci Maribora in okolice s svojimi spomini. Po treh letih se je nabralo veliko zgodb, legend, anekdot in seveda tudi predmetov, zato so odprli razstavo z istoimenskim naslovom, ki je dovolj zgovoren in jedrnat. Avtorji spominskega projekta so izhajali iz ideje, da je vsaka, še tako neznatna drobtinica preteklosti, del naše skupne narodne dediščine. Spomine so razdelili v šest skupin: družabno življenje, vojna, vsakdanje življenje, otroštvo / mladost, osebnosti in izobraževanje / šola. Kuštravi medvedek, simbolna pionirska kapica, štafetna palica, velikokrat uporabljena kuhalnica, obledele fotografije, bleščeča plesna obleka, veliki reklamni pano, osebni dnevnik, ljubke otroške oblekice, tihi gramofon … in obiskovalcu se kar milo stori, ko stopa med predmeti. Če bi pobrskali najprej po svoji glavi, dalje po podstrehi, kleti, omari ali pod posteljo, bi verjetno vsak izmed nas našel veliko svojih spominskih predmetov, ki bi lahko dopolnili zgodovinsko sestavljanko ali bolšjak spominov. Mogoče bi se lahko odzvala še druga slovenska mesta in ustvarjala s svojimi meščani.

Razstava Tuja snov »Nadrealizem« v privlačni stvarnosti ima podnaslov Izbor iz umetniške zbirke Antal-Lusztig. Mogoče je bil prav naš zadnji izbor najbolj zanimiv, saj umetnostni zgodovinarji in ljubitelji (razen redkih izjem) premalo poznamo madžarsko kulturno srenjo. O zbirki, ki zajema sodobno madžarsko umetnost 20. stoletja pravijo, da je ena najpomembnejših tovrstnih zasebnih zbirk na Madžarskem. Z obilo ljubezni in potrpljenja je več družinskih rodov krojilo in dopolnjevalo umetniški fond, ki dandanašnji šteje več kot 3.500 umetniških eksponatov. Z zbirateljskim delom je leta 1920 začel Sámuel Lusztig, trgovec iz mesta Derecske (spada pod županijo Hajdú-Bihar, leži v regiji Severna velika nižina). Vihre druge svetovne vojne so povzročile, da se je umetniška zbirka za nekaj časa razgubila, a jo je po vojni vztrajni mož začel iskati in ponovno zbirati manjkajoče stvaritve. Svojemu dedu je sledil Péter Antal, ki je že pri sedemnajstih letih spremenil umetniški okus in pričel iskati napredne in sodobne umetniške »poslastice«. Umetniška dela je kupoval po umetniških galerijah, še več del pa so mu podarili umetniki sami, s katerimi je sklenil iskrena prijateljstva. Med deli so tako kipi, platna, ikone, različne vrste risb, kot tudi inštalacije. Med likovniki bi našteli vsaj nekaj imen: Károly Ferenczy, Imre Ámos, Károly Kernstock, Margit Anna, Lili Országh, Béla Kondor. Velik del zbirke se danes nahaja v neprofitnem Centru moderne in sodobne umetnosti (MODEM). Vsekakor razstava za vse navdušencem moderne umetnosti 20. stoletja, še prav posebej pa za poznavalce t. i. Evropske šole – odmevnega umetniškega gibanja v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja na Madžarskem.