Urša Pajk: Razstava Magnum prvič: Obraz časa

Razstava Magnum prvič: Obraz časa, Galerija Jakopič, Ljubljani (Foto vse: Matevž Paternoster/MGML)

Razstava Magnum prvič: Obraz časa, Galerija Jakopič, Ljubljani (Foto vse: Matevž Paternoster/MGML)

Od 29. maja do 2. septembra 2012 je bila v Galeriji Jakopič v Ljubljani na ogled razstava z naslovom Magnum prvič: Obraz časa. Odlične in dragocene fotografije so bile prvikrat predstavljene slovenski javnosti kot del Festivala Fotonični trenutki – Mesec fotografije 2012. V petdesetih letih 20. stoletja so bile na ogled v Avstriji – v Innsbrucku, na Dunaju, v Bregenzu, Gradcu in Linzu. Od tam je šla zbirka nazaj v Innsbruck, bolj natančno na Francoski kulturni inštitut, kjer je ostala pozabljena in zaprašena vse do leta 2006, ko so jo ponovno »obudili«, restavrirali, zaščitili ter razstavili na Dunaju.

Na ogled je bilo 83 fotografij slavnih fotografov iz agencije Magnum. Predstavljeni so bili Henri Cartier-Bresson, Robert Capa, Werner Bischof, Ernst Haas, Erich Lessing, Marc Riboud, Inge Morath in Jean Marquis, od katerih so živi še trije: Lessing, ki se je na razstavi predstavil z zgodbami otrok (deček s skirojem, deklici, ki se sklanjata nad vodnjakom …) v od zaveznikov »zasedeni« avstrijski prestolnici, Riboud z utripi z Dalmacije in Marquis z madžarskimi vedutami. Nekateri poznavalci najbolj cenijo Cartier-Bressona in Capo – prvi je ujel poslednje dneve življenja indijskega voditelja in misleca Mohandasa Gandija ter množično žalovanje, drugi pa vtise vaškega praznika v baskovski pokrajini. Spregledali naj ne bi niti Bischofovih fotografij iz daljnih krajev Japonske, Peruja in Čila, Haasovih slik o snemanju epa Dežela faraonov (Howard Hawks) in ne vpogledov v hitečo (po vsakodnevni opravkih) londonsko družbo petdesetih let fotografinje Inge Morath. Vsa umetniška dela so bila predstavljena kot dobro ohranjena, tehnično dovršena in vsebinsko zelo bogata, zato je bila razstava res prava popestritev in osvežitev sicer zadržane slovenske galerijsko-muzejske ponudbe.

MGML_MAGNUM_PRVIC_MP_15Magnum, legendarno, nesmrtno in veličastno fotografsko agencijo, ki še danes predstavlja presežek v fotografiji, so ustanovili pomladi leta 1947 v restavraciji newyorškega muzeja Moderne umetnosti (MOMA), dve leti po koncu druge svetovne vojne. Zbralo se je pet predanih fotografov: Henri Cartier-Bresson (1908-2004), Robert Capa (1913-1954), William Vandivert (1912-1989), David Seymour (1911-1956) in George Rodger (1908-1995), ki so bili prepričani, da lahko mediji, zlasti pa fotografija, odločilno vplivajo na življenje in mišljenje ljudi. Niso zagovarjali teze, da zgodovino lahko pišejo le veliki možje, ampak so poudarjali, da ima vsak od nas svojo osebno zgodbo in svoj pogled na svet, ki sta ravno tako pomembna za dokumentiranje določenega časa. Na vprašanje, ali je ravno druga velika vojna vplivala na ustanovitev Magnuma, še danes ne poznamo odgovora, je pa res, da so bili vsi očetje fotografskega združenja povezani z njo. Vsi so bili raziskovalnega duha, čeprav so se slogovno razlikovali. Carter-Bressona so označili kot prijatelja ulične fotografije in »odločilnega trenutka«, W. E. Smith je oboževal delo v temnici, odmaknjeno od zunanjega vrvenja, R. Capa pa je bil legenda fotoreportaž. Nobeden od njih pa pri svojem beleženju dogajanja okoli sebe ni bil odporen na žalost, krogle ali mine – Capi in Seymourju je vojna oziroma fotografiranje v vojnem žarišču vzela življenje.

Na začetku je imela agencija le deset članov, danes jih šteje petdeset polnopravnih članov in poleg tega še ostale številne sodelujoče fotografe. Magnum se je odlikoval s tem, da so imeli umetniki popolno svobodo pri svojem fotografiranju, obdržali pa so tudi pravice nad svojimi avtorskimi deli ter negativi. V okviru tega legendarnega, mitskega in enkratnega združenja je nastalo veliko odmevnih, nespregledljivih in tudi apokaliptičnih fotografij, ki so znane po celem svetu: Capov umirajoči vojak, ki ga je zadela krogla v španski državljanski vojni, Burrijeva fotografija Che Guevare, ko z užitkom kadi cigaro, Smithovi posnetki jazz glasbenikov, Griffithsovi ganljivi prizori iz krvave vojne v Vietnamu, Franklinov protestnik, ki se je postavil pred tanke med demonstracijami na Trgu nebeškega miru na Kitajskem, fotografija Marilyn Monroe izpod fotografskega objektiva Eve Arnold, Koudelkovi posnetki sovjetske okupacije Češkoslovaške, afganistanska deklica z nepozabnim zeleno sivim pogledom, ki jo je posnel McCurry v begunskem taborišču v Pakistanu med sovjetsko invazijo v Afganistanu. Vse se spreminja, tehnologija napreduje, minevajo revolucije, končujejo in začenjajo se vojne, rojevajo se veliki in mali dogodki in vsak dan sveže fotografije, a vodilo Magnuma –  lastno iskanje zgodb – ostaja trajno. V petinšestdesetih letih obstoja agencije s sedežem v Parizu in New Yorku je nastalo malo morje fotografij, ki so nekakšen svetovni zaklad oziroma arhiv zgodovine oziroma preteklosti. Različna trupla, blatni vojaški škornji, objokani otroci, bežeče ženske, starci s težkimi kovčki, stopinje v snegu, porušeni cerkveni zvoniki, meglice in dim, zbledele zastave, ujeti ulični trenutki preprostih ljudi, beda in blišč zvezdnikov, zaprašeni spomeniki zmag, odpete revolucionarne pesmi, razbita okna, potujoče karavane, okrvavljene obleke, poljubi poslavljajočih se ljubimcev, dvignjene pesti, prihajajoči in odhajajoči vlaki, zapuščene tovarne, izžeti delavci, rute plapolajoče v vetru in še in še. Vsi barvni in črno-beli drobci zgodovine ostajajo z nami in so v poduk vedno novim rodovom, da ne morejo pozabiti na določene zablode, katastrofe, premike, vihre in popotovanja človeštva.