Pika Škerlj: O razstavi Ornitologove sanje

Max Ernst: Ornitologove sanje, Galerija Mednarodnega kulturnega centra, Krakov, 29. 5.–28. 8. 2016

Razstava del Maxa Ernsta je bila na ogled v Galeriji Mednarodnega kulturnega centra (Galeria Międzynarodowe Centrum Kultury) v starejši stavbi, poimenovani po krokarjih (Pod Kruki, Ravens House) na glavnem trgu v Krakovu od 30. maja do 28. avgusta 2016. Obeležila je petindvajseto obletnico poljsko-nemškega sporazuma o dobrem sosedstvu in prijateljskem sodelovanju. Poljska in Nemčija, sosednji državi, ki ju povezuje težavna zgodovina 20. stoletja, sta vzpostavili edinstven dialog skozi umetnost. Ob razstavi je izšel katalog na 229 straneh v poljščini, angleščini in nemščini. Jacek Purchla, Jürgen Wilhelm, Achim Sommer, Monika Rydiger in Jürgen Pech so napisali spremna besedila k bogatemu slikovnemu gradivu.

Rdeča nit razstave, ključna za razumevanje osebne ikonografije in umetniškega opusa Maxa Ernsta, je bila motiv ptice. Trdil je, da se je izvalil iz jajca, ki ga je znesla mati, pogosto je  žvižgal, sukal glavo kot ptica, gledal z enim očesom in nasploh z obrazno mimiko oponašal ptice. Ko je bil star petnajst let, je izvedel za rojstvo sestre Loni ravno v trenutku, ko je poginil njegov kakadu Hornebom. Dogodka sta se povezala v mentalno krizo in depresijo. Izraz prepleta med ptico in človekom v čarovniji dogodka, o katerem je leta kasneje pisal kot o globoko travmatičnem, je realiziral v umetnosti.

Ernst je poleg umetnostne zgodovine, jezika in literature študiral tudi filozofijo in psihologijo. Bil je eden prvih dadaistov in leta 1920 se je pri sodelovanju s Hansom Arpom pojavil njegov prvi hibridni človek-ptič v kolažu Physiomythologisches Diluvialbild. Od leta 1929, ko je kot heraldični emblem naslikal ptico Loplopa – osebnega fantoma, vezanega na njegovo osebnost, je ta postal stalnica. Enigmatični moški lik je včasih bolj podoben človeku, včasih ptici in ni vedno krilat. V vseh svojih pojavnih oblikah je postal umetnikov psevdonim in njegov alter ego. Upodobil je številne metamorfoze človeka in ptice, preobrazbe pa so lahko delne ali popolne.

Letalne in ptičje pojavnosti v Ernstovih delih so povezane z osebnimi spomini, a jih je hkrati treba razumeti tudi v družbenem kontekstu: pogosta je metafora »svoboden kot ptica«, v nemščini pa Vogelfrei lahko pomeni tudi upornika. Ker je bral Nietzscheja, nekateri interpreti povezujejo alter ego s teksti Lieder des Prinzen Vogelfrei in Also Sprach Zarathustra, kjer so obravnavani motivi popotnika, večnih vračanj in osvoboditve družbenih omejitev. Zelo verjetno je Max Ernst poznal delo Wandlungen und Symbole der Libido Carla Gustava Junga in interpretiral motiv ptice-duše, ki ga je razširil tako, da je vključil pomen simbola poželenja in libida. V nemščini iz korena besede Vogel izhaja beseda vögeln – kavsanje v smislu spolnega akta.

Ptica je v umetnikovem opusu prisotna od zgodnjih dadaističnih del do konca njegovega življenja in je motiv, ki prevladuje na kolažih, oljih, grafikah in kipih. Umetnik skozi ptico lahko postane nekdo drug, se skrije, razkrije, poleti in opazuje s ptičje perspektive. Ernst je razkril, da so ciljna publika njegove umetnosti pesniki, čarovniki in nepismeni. Zanimale so ga skulpture in izrazje duševnih bolnikov. Fascinirala ga je izraznost, ki je ne kontrolira razum, okus ali morala. Skulptura L´imbecile vsebuje zanimivo dvojnost, čeprav naj bi predstavljala nekoga brez pameti, okrogel ovratnik izdaja, da je upodobljen pastor. Na glavi ima dve ptici, predano in prosto dušo. Če skulpturo obravnavamo kot celoto in ne kot skupek treh figur, jo lahko interpretiramo kot rogatega hudiča. Dela Max Ernst ne slika več in ilustracije Uwe M. Schneede so zanimive zaradi uporabe jasnih barv in kontrastov, katerih osebne pomene razlaga v tekstu Vom Werden der Farbe leta 1917 v Der Sturm (na primer kontrast svetlo modre in rumene je Ernst razlagal kot gibanje in zavest, rdečo kot simbol kreativnega življenja, razvoj zavednosti in spiritualnosti).[1]

Ernst se je podobno kot dadaisti in literarni nadrealisti osvobodil zavestnega nadzora nad podobami. Tudi ime Loplop spominja na dvozložne ritme dade in dadaistov (na kar opozarja že samo ime – dada). Brisal je mejo med zavednim in nezavednim, notranjim in zunanjim svetom, akcijo in meditacijo. Kot grafik se je posluževal frotaža in zavrnil staro idejo talenta. Umetnik je pri izdelavi frotaža pasiven, grafično prenaša realnost in jo hkrati paradoksalno popači.[2]

Značilne linije, ki jih je v svojih grafikah uporabljal za obrobe ptic so abstrahirane na minimum, ki dosega maksimalno izraznost. Slike in grafike kažejo poenostavljene figure ptic, ki jih pogosto spremljajo simboli prehoda, jajce, okno, luna, kletka ali maska. Simboliko prehoda ima tudi Janus, bog začetkov, prehodov, časa in dvojnosti. Rimljani so njegovo dvojno naravo poudarili tako, da je imel na zadnji strani glave še en obraz, Ernst pa je kot ovratnik figuri namenil dve školjki. Ptice imajo bogato simboliko. Fascinacijo nad njimi je nedvomno navdihnila sposobnost, da lahko letijo s pomočjo nečesa tako krhkega, a hkrati tako močnega, kot so peresa. Tako pero kot jajce imata vlogo talismana, jajce je starodaven simbol plodnosti in novega rojstva, uporabljali so ga kot talisman proti zlu. Velike ujede ali drobne ptice pevke očarajo s sposobnostjo letenja in opominjajo, da se lahko dvignemo nad situacije, v katerih se nahajamo in so ultimativni simboli transcendence.

Ernst je razum nadomestil z »logiko« sanj, kar je André Breton označil za psihični avtomatizem v najčistejšem stanju. V dimu in ruševinah povojne Evrope se je Ernst norčeval iz sodobnih idej o napredku. Nadrealistični svet, ki ga je ustvaril, še vedno ostaja aktualen. Loplop živi nad svetom Ernstovih nezavednih simbolov. Skozi superiornega ptiča – vrhovno ptičje bitje Ernst sam kuka iz skritih kotičkov slik, se sprehaja skozi zgodbe ali zavzema glavno mesto grafik in kolažev. Na naslovnici kataloga in plakatih za razstavo je bil bronast kip z zlato patino, nastal v letih 1934/1935, in naslovljen Ptičja glava. Gre za enega od številnih Ernstovih slikarskih stojal na močnih nogah s ptičjo glavo. Ta stojala so kot slike v slikah, vzbujajo antropomorfne asociacije in imajo pogosto tudi roke, ki kažejo na avtorjevo ustvarjalnost. Razumevanje 20. stoletja skozi osebnost in opus Maxa Ernsta, ki je bil svoboden kot ptica, eden največjih posameznikov evropske avantgarde, simbolizira mnogoplastnost moderne umetnosti in hkrati sanje o svobodi in ustvarjalnosti. Razstava prehaja iz omejenega sveta v svet horizontov, kjer tudi mi postanemo svobodne ptice, ali pa vsaj ornitologi.

Plakata Razstave Ornitologove sanje in Galerije Mednarodnega kulturnega centra v Krakovu (Foto: Pika Škerlj)

[1] Pech, Jürgen: Birds as Signs, v: Max Ernst: Sny ornitologa = An Ornithologist’s Dreams = Der Traumornithologe, International Culture Centre, Krakow 2016, str. 168

[2] Ernst, Max: What is Surrealism? 1934, v: Art in Theory 1900–2000, an Anthology of Changing Ideas, New Edition, ur. Harrison, Charles in Wood, Paul, Blackwell Publishing, Oxford 2003, str. 491–493