Mojca Puncer: Sončne ure Ota Rimeleja

 

Z avantgardnim nastopom abstraktne umetnosti v zgodnjem prejšnjem stoletju se  slikarstvo osvobodi zahtev reprezentacije zunanje stvarnosti. Slika postane območje avtonomne likovne govorice, način »sublimiranja« podatkov iz stvarnega sveta. V tem korenini eksperimentalno raziskovalna linija, ki v sodobnem abstraktnem slikarstvu revitalizira težnjo k nematerialnemu razkrivanju ideje v notranjem zrenju, s katerim je osmišljeno likovno delo. Gonilo teh procesov je slikarjeva želja privesti sliko na skrajni rob njene izrazne zmožnosti. Pri tem se umetniško iskanje večkrat usmerja v poetiko svetlobe: umetniki raziskujejo odnos svetlobe do prostora in barve. Med njimi je tudi akademski slikar Oto Rimele (Maribor, 1962), ki svoje umetniško raziskavo v zadnjem desetletju gradi na vzajemnosti prostorsko svetlobnih danosti in slikovnih teles. Za vrhunec v njegovem opusu velja razstava Iluminacije.[1] Za ta razstavni projekt, ki je nastajal vse od leta 2001 in je bil leta 2003 realiziran v samostanski cerkvi razstavišča Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, je Rimele leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Oto Rimele: SO-LA 4c, 2010, 266 x 55 x 95 cm; pleksi steklo, barva (arhiv avtorja)

Oto Rimele: SO-LA 4c, 2010, 266 x 55 x 95 cm; pleksi steklo, barva (arhiv avtorja)

Odnos med sliko in prostorom umetnik raziskuje z razpenjanjem platen čez kompleksno sestavljene lesene nosilce, kar pomeni svojevrsten odmik od slike kot zaslona k sliki kot aktivnemu objektu v prostoru. S tem, ko Rimele ohranja belo slikovno površino, se približa »izničenju« slike, stik z obdajajočim prostorom dosega zlasti s pomočjo svetilnih lastnosti fluorescentne barve, subtilno nanešene na robove in hrbtno stran slikovnega polja. Postopna konstrukcija serije belih slik temelji na sočasnem odkrivanju notranje izraznosti barve z uporabo intenzivnih, žarečih barv, zlasti rdeče (v njeni bogati simboliki, tudi v analogiji z glasbo, ki je v svojem bistvu nepripovedna). Barva z robov in hrbtov kompleksnih slikarskih teles daje dematerializirano podobo skozi svetlobni odsev. Ta učinek stopnjujejo novejša dela, lamelni sestavi iz upogljivega pleksi stekla; prosojni, mestoma obarvani, trakasti slikovni nosilci lovijo naravno svetlobo, ki skozi barvni odsev prenaša sliko z nosilca na steno razstavnega prostora.

Na svoji zadnji razstavi v beneški Galeriji A + A februarja in marca 2011 se je Oto Rimele predstavil z novejšimi deli iz svoje večletne umetniške raziskave meja pojavnosti slike skozi prizmo svetlobnih fenomenov. Razstava je sledila osnovni zamisli, ki jo je slikar realiziral v okviru razstavnega projekta Slike[2] v lapidariju kostanjeviške Galerije Božidar Jakac jeseni 2010, hkrati pa je predstavil novo postavitev, prilagojeno drugačnemu prostoru. V koncept razstave, ki se je osredotočala na »transplantacijo« slikarske podobe, kakor je to poimenoval umetnik sam, je uvedel tudi videomedij. Umestitev videogradiva na Rimelejevih zadnjih razstavnih projektih je potekala v sodelovanju z videastom Markom Ornikom in fotografom Andrejem Cvetničem v sklopu produkcije Eksperimentalnega laboratorija (Exp_LAB) zavoda uho; oko.

Raziskovanje slikarskega medija, ki skozi svojo specifično materialno stvarnost statično podobo pretvarja v lovilca svetlobe ter tako napravi viden čas, pomenljivo podkrepi uporaba sodobne tehnike fotografiranja. Slednja uspešno lovi vizualne učinke izmuzljivih prehodnosti slike kot svojstvenega načina preseganja statične podobe tako, da z ustrezno obdelavo fotografij omogoča izdelavo zveznega posnetka. Na podlagi spremenljive pojavnosti slike lahko nastane nova kinematična podoba, ki odseva spreminjanje naravne svetlobe skozi čas. To zmuzljivo stvarnost je mogoče ujeti v podobo s sekvenčno fotografijo. Slika postane matrica pojavnosti vsebine, ki se manifestira v svetlobno-časovni dimenziji, njeni vizualizaciji; precizno vizualizacijo pojavnosti slike skozi čas pa omogoča zlasti fotografska tehnika časovnih intervalov (time lapse) v visoki ločljivosti. Tako je s posredovanjem tehnologije omogočeno preseganje naravnih zmožnosti človeške percepcije. Statična kamera je namesto gledalca opravila počasno raziskujoče ogledovanje prostorske slike, ki je trajalo od zore do mraka. Spremenljiva pojavnost slike je odsev spreminjanja naravne svetlobe, ki jo »lovi« slika. Ujeti fluidnost prostora slikarske podobe pomeni razpreti časovno dimenzijo podobe, napraviti čas viden. Tej dimenziji se lahko približamo s koncepcijo »podobe-časa«, ki jo v svoji razpravi o filmski podobi vpeljuje Gilles Deleuze.[3] Tovrstna podoba se odlikuje po tem, da v njej čas ne nastopa s posredno reprezentacijo, marveč kot razstavljena časovnost gibljive slike same, ki v različnih variantah odslikuje časovne kristale. Določeno videopodobo je mogoče razumeti kot časovni kristal, ki omogoča, da se čas v podobi osvobodi svoje usidranosti in se predstavi v čistem stanju.

Oto Rimele: SO-LA 4b (detajl), 2010, 297 x 143 x 9 cm; pleksi steklo, barva (arhiv avtorja)

Oto Rimele: SO-LA 4b (detajl), 2010, 297 x 143 x 9 cm; pleksi steklo, barva (arhiv avtorja)

Oto Rimele kontinuirano raziskuje fenomen slik, ki se razgrinja skozi različne podobe v času, s čimer se na nek način približa kinematični podobi. Slike nimajo statične osvetlitve, ampak takšno, kakršno prinaša dan in za katero slikar meni, da je najboljša osvetlitev. Vse bistvene slikarske raziskave so se odvijale ob naravni svetlobi. Ko se naravna svetloba spremeni, to ne pomeni, da nastane nova slika, marveč nova podoba iste slike. Čeprav pogled gledalca potuje po sliki sem in tja, je ta vselej doživeta kot celota. Slikarjeva osnovna ideja je bila prikazati metamorfoze podob posamezne slike, ki se spontano odvijajo od jutra do večera.

V Galeriji A + A je Rimele dosledno sledil tamkajšnjim specifičnim svetlobnim pogojem. S štirimi razstavljenini deli – lamelno slikovno kompozijo, dvema videoprojekcijama in prostorsko intervencijo z eno razširjeno lamelo – je dosegel celovito postavitev. Lamele so bile mestoma prekrite z nanosi akrilne rdeče barve, ki je žarela in odsevala v različnih tonalitetah, glede na intenzivnost spreminjajoče se naravne svetlobe. Velika steklena površina je povezovala galerijski prostor z zunanjščino in eno od razstavljenih del je nagovarjalo obiskovalce, še preden so vstopili. Intenziteta svetlobe v notranjosti pojenja z odmikanjem od velikega okna, čemur se je prilagajala tudi postavitev razstave. Na steno je bil projiciran video »So–la 4c+ ali Od noči do noči«.[4] Gledalec je vstopal v podobo, nagovorjen k intimnemu soočanju s svetlobo kot naravno danostjo in skozi slikarjevo interpretacijo. Za potrebe prenosa je delna podoba iz kostanjeviške postavitve ohranjena v enem samem pogledu. V projiciranem videu je bilo zgoščeno celodnevno potovanje svetlobe skozi prostorsko sliko. Intimna izkušnja prostorske slike je tako postala digitalizirana in javna. V manjši projekcijski dvorani v nadstropju je bilo predvajano videodelo GPSP – gibljivi prostori slikarske podobe (2007–2010). Na naravno osvetljenem balkonu pa je presenečala preprosta, a učinkovita prostorska intervencija v območje balkonskega dela arhitekture na način refleksije barvnega sevanja.

Izkoristek novih perspektiv in izkustev odstira nove pristope k temeljnim sredstvom slikarstva. O potovanju naravne svetlobe po sliki pričajo barvna žarenja, ki dinamizirajo podobo in nagovarjajo naše prvinske občutke za barvo in svetlobo. Primarno Rimelejeva slika komunicira z gledalcem skozi svojo formo in barvno žarenje; tako ustvarja določeno atmosfero, s katero okrepi moč vzgibanja čutov in emocij gledalca. Pri tem objekt slike (po Rimeleju »sveto«, sublimno, kozmično, Neskončno)[5] ostaja nerazložljiv. Oto Rimele za svoje slike pravi, da so kot nekakšne sončne ure, kot ustvarjalec pa stremi k temu, da postane del »fluida«, ki je večen. Seveda ima tudi krščanstvo opraviti s svetlobo, ampak to je zanj zgolj manjši pojav znotraj kozmičnega reda.

Oto Rimele: SO-LA 4b, 2010, 297 x 143 x 9 cm; pleksi steklo, barva (arhiv avtorja)

Oto Rimele: SO-LA 4b, 2010, 297 x 143 x 9 cm; pleksi steklo, barva (arhiv avtorja)

 

[1] V zvezi z naslovom te razstave, ki je obelodanila enega od vrhuncev Rimelejeve umetniške raziskave fenomenov svetlobe, je zanimiva koincidenca z ILLUMInations, naslovno temo letošnjega 54. beneškega bienala. ILUMInacije, ki poleg tega, da merijo na osvetljevanje nacionalnih identitet skozi umetnost, ne morejo mimo izvornega pomena, ki je luč, svetloba in prisotnost božjega oziroma svetega v svetlobi.

[2] Marjeta Ciglenečki (glej katalog k razstavi Oto Rimele. Slike, 24. 9. 2010 – 31. 10. 2010, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na krki 2010, nepaginirano) je v besedilu o Rimelejevi razstavi Slike zapisala, da »gledalce nagovarja h kontemplaciji in jih vabi, da ostanejo sami s svetlobo prostora. Motrenje podob, ki jim je avtor odvzel tako rekoč vso snovnost, razodene slike v njihovi prvinskosti – kot pojav čiste barve in kot željo po doseganju esence bivanja. Ko se prostor utaplja v večerni mrak, se stopnjuje tudi barvni žar in razkriva ‘zakrito lepoto sámo na sebi,’ kakor je zapisal mistik iz 5./6. stoletja. Nato se barvni sij utopi v temo. ‘Izginiti kot svetloba,’ se glasi slikarjev lastni komentar.«

[3] Gilles Deleuze, Cinema 2: The Time-Image, Continuum, London in New York 2005, str. 260: »Podoba-gibanje je bistveno povezana s posredno reprezentacijo časa in nam ne daje nobene predstavitve, namreč podobe-časa. Nasprotno pa v moderni kinematografiji podoba ni ne empirična ne metafizična, temveč ‘transcendentalna’ v Kantovem pomenu: čas se osvobodi svoje usidranosti in se predstavi v čistem stanju.«

[4] »So–la 4c« se je imenovala prostorska podoba v enem izmed štirih prostorov lapidarija kostanjeviškega razstavišča na razstavi Slike leta 2010.

[5] Glej Oto Rimele, Marko Ornik, »Zgodba o svetlobi, tišini in hrepenenju« [pogovor s slikarjem Otom Rimelejem in videastom Markom Ornikom], Likovne besede, 2009, št. 8788, str. 124130.