Polona Hafner Ferlan: O abstraktnem na slikah Emerika Bernarda v GPN v Kranju

Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju je v slovenskem likovnem prostoru samosvoja. Razstavlja dela Prešernovih nagrajencev in Nagrajencev Prešernovega sklada. Program je zakoličen, že vnaprej določen, jasen, nespremenljiv in nedvoumen. Predstavljena je likovna umetnost, ki jo na valovih aktualnih dogodkov, likovne kritike in zgodovine naplavi na obrežje slovenskega umetniškega trga. GPN kaže podobo aktualne politike umetniške kritike, ki je velikokrat nestalna, zmuzljiva, nerazumljiva, pa tudi jasna in zelo glasna. Razstavlja šampione izoblikovanega stila v slovenski likovni umetnosti vse od prve podeljene nagrade leta 1947, ki jo je prejel Božidar Jakac. Nekatere likovne podobe so hipne, druge so vseprisotne, vse pa so fragmenti tem, ki sestavljajo en sam motiv, portret slovenskega umetniškega ustvarjanja.

Vse od prve razstave leta 2000 se fizično in pomensko oblikuje kulturna in osebna celovitost zbirke. Sestavljajo jo likovna dela nagrajencev, ki jo vsak s svojo likovno problematiko izjavljajo na svoj način – od modernističnih avantgard, socrealizma do sodobnih postmodernističnih izrazov. Kar je podlaga, temelj posameznega obdobja, način pristopanja od modernističnega prehajanja strahu in konca junaških zgodb k absolutnemu viru samozavedanja, je vase vračajoča pot, v izvir, k izviru umetniškega ustvarjanja. Politika nagrajevanja se kaže kot proces brez reda, podoba naglih in silovitih preoblikovanj v krču umetniškega ustvarjanja, ko spet zori na polju etike stila in estetike ustvarjanja.

Emerik Bernard: V prostorskem ležišču I, 2004, akril na platnu, 150 x 330 cm (foto: Marko Tušek)

Emerik Bernard: V prostorskem ležišču I, 2004, akril na platnu, 150 x 330 cm (foto: Marko Tušek)

Emerik Bernard slika abstraktne, bežne odseve. Če s pogledom sežem v sliko V prostorskem ležišču iz leta 2004, sežem v zmes pokrajine, ki je ni; zmes zemlje, trave in hiš, ki jih ni; imam liste, trave, veter, pesek, vlažno blago; v istrski pejsaž ujeto podobo na dlani – bela Istra, modra Istra, zelena Istra, rdeča Istra, siva Istra. Brlenje svetlobe, barv v odsevu. Zračna krajina, napolnjena z zrakom. Na sliki ni izmišljenega iluzionističnega prostora, prostor podobe je pred sliko. Podoba je abstraktna.

Kaj je abstraktno?

Abstraktna je mnogobarvna ploska tvorba, ki nakazuje obstoj nadrejenega lika ali podob, ki jih je Bernard potlačil. Je rekonstrukcija videza, ki do neke meje kaže vidno predstavljen predmet. Barvne ploskve so ujete v mreže in pripete na vertikale, ki jih presekajo diagonalne geste na sredini platna, zgoraj in spodaj, desno do sredine in se na koncu pogleda preoblikujejo v središče slike. Bernardove abstraktne vreče ne napolnjuje kritika socialno družbenega dogajanja ampak je prenapolnjena z refleksijami iskanja praslike, slike vseh slik. Bernard rekonstruira videz, ki do določene meje kaže predmet, ki je vidno predstavljen. Abstraktno pa pomeni misliti stvar, ki je ni; druge stvari, pobrane iz pozabe –  neberljivi dokumenti, ki pripadajo neznanemu tebi. Skrite in zakopane na sliki postanejo potlačeni zemljevidi, črte izza katerih vre nezadržna želja, da bi se jih gledalo, ker bi jih videli. Bernard slika stvari kot jih občuti v njihovi pojavnosti: breztežno težnost, brezoblično obliko, brezbarvno barvnost, prostorsko brezprostorskost, prostor, ki ga stresa lajež brez psa. Slika, česar ne morem slišati, kar ne morem videti, česar ne morem zaznati in občutiti, pa vendarle je. Globoko potopljena krajina.

Objekt, ki izžareva na sliki, se manifestira kot paradoksalna dvojnost. Je navzočnost votline, praznine, ki je ni, ker jo zapolni katerikoli objekt (barva, vertikala, horizontala, mreža, ploskev, ekspresivna, divja gesta): istrski pejsaž, pregrinjalo, girlanda, paravan, opletnica, nezavedno. To so objekti, ki sestavljajo Bernardov abstraktni slovar, ki zapolnijo praznino. Paradoks je v dejanju, da dokler ne vidiš, ne veš kaj je, za kaj gre. Razumska refleksija je napačna pot do predstave. Na Bernardovih platnih ni take podobe. Podoba je zanikanje slikanja vsake vsebine, ki je potlačena. Da je potlačeno upodobljeno moram misliti abstraktno. Nič več zazrta v prostranost, neskončno razsežnost vesolja. Pogledati v stvarnost stvari. Iz makrokozmosa v mikrokozmos. Bernardovo abstraktno slikarstvo je refleksija urejenosti mikrokozmosa v preprostem vzorcu, ki je ujet v geometrično kompozicijo.

BIOGRAFIJA

Emerik Bernard se je rodil 22. septembra 1937 v Celju. Med letoma 1955 in 1960 je obiskoval Šolo za oblikovanje v Ljubljani, v letih od 1960 do 1964 pa je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1965. Leta 1968 je končal specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici.

Več let je bil svobodni umetnik, leta 1985 pa je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil vrsto let redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana. Emerik Bernard je leta 1986 prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1989 Jakopičevo nagrado. Leta 1997 je prejel Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.