Urša Pajk: Intervju s Tamaro Vodopivec

 

Tamara Vodopivec je bila rojena leta 1972 v Mariboru. Zaradi študija umetnostne zgodovine se je leta 1991 preselila iz štajerske prestolnice v naše glavno mesto. Po končanem študiju je nekaj let delovala na področju varovanja kulturne dediščine. S fotografijo se intenzivno ukvarja od leta 1997. Doslej je sodelovala na več skupinskih in treh samostojnih razstavah. Poletje 2005 je prineslo veliko spremembo, saj je odpotovala v živahno Moskvo, kjer še vedno živi, dela in ustvarja. V tem času je počela oziroma počne zanimive stvari, kot so pisanje člankov, fotografiranje, snemanje in montiranje prispevkov za RTV Slovenija. Ob vsem tem veliko potuje, bere, spoznava nove dežele in ljudi. Lahko bi rekli, da njeno življenje nikakor ni ujeto med sivino in štiri stene nekega povprečja. (http://www.tamaravodopivec.com/)

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Moskva ne verjame solzam, 2008

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Moskva ne verjame solzam, 2008

UP: Zanimivo je, da si po izobrazbi umetnostna zgodovinarka, po duši pa oboje – zgodovinarka in fotografinja oziroma umetnica. Dobro je poznati tako teorijo kot prakso, obe plati kovanca. Kako sama gledaš na to? Ti je beseda umetnica blizu ali raje uporabljaš besedo fotografinja?

TV: Mislim, da eno drugega ne moti. Oboje se dopolnjuje in bogati. Nikoli nisem razmišljala o tem, ali sem umetnica ali fotografinja ali kaj tretjega. Umetnost ljubim in prežema vse plati mojega življenja, fotografija pa me spremlja na vsakem koraku. Povsod vidim lepe fotografije, lahko bi rekla, da sem že kar nezavedno ves čas na preži za dobrim posnetkom. Gre za način življenja, ne za izbor poklica. Neki prijatelj mi je nekoč z občudovanjem rekel, kako lepo je moje življenje, če okrog sebe ves čas opažam toliko lepih stvari. In to je res, estetske prizore najdem povsod, tudi v grdem okolju.

UP: Vsak ima svoje idole, vzornike, ideale… Bi lahko naštela nekaj svojih? V otroštvu vsi sanjamo in zidamo gradove v oblakih… Kakšne barve so bili tvoji gradovi?

TV: Resničnih idolov in vzornikov nimam. Ko človek odraste, se spremenijo v spoštovane in občudovane osebe. Med fotografi so to zagotovo legendarni Kertesz, Moholy-Nagy, Man Ray, Helmut Newton, Avedon, Annie Leibovitz, Mapplethorpe, Bill Brandt, Rodčenko… Nemogoče je našteti vse, poleg tega se seznam ves čas dopolnjuje, spreminja, odvisno pač od okoliščin in notranjega stanja. Nikoli nisem marala vprašanj v stilu »katera je tvoja najljubša knjiga«. Odgovoriti nanj enoznačno je nemogoče. Otroštvo je čas za sanjarjenje, gradov in oblakov je bilo veliko, vendar so leta spomine precej zabrisala. Zelo dobro pa vem, da sem zmeraj želela veliko potovati in to se je kasneje tudi uresničilo.

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Druga stvarnost, 2008

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Druga stvarnost, 2008

UP: Vem, da so ti zelo blizu ženski akti, čeprav imaš v svojem opusu tudi detajle krajine, računalniško predelane fotografije, industrijske objekte, abstrakcijo… Bi lahko iz velike svetovne zakladnice umetnosti izpostavila nekaj najbolj vidnih aktov? Mogoče Manetova Olimpija ali raje kaj bolj drznega – na primer Courbet in njegovi akti?

TV: Človeško telo je bilo v umetnosti zmeraj privlačen motiv, lahko bi celo rekli, da je bilo na prvem mestu. Težko je izbrati nekaj najljubših, omenila si že Maneta in Courbeta, dodam lahko na primer še Rodina, Davida, Canovo, Ingresa, Modiglianija in še bi lahko naštevali. Rada bi izpostavila, da besedo akt vse preveč pogosto asociiramo z ženskim telesom, pri tem pa moški akti prav nič ne zaostajajo, spomnimo se samo Rodinovega Misleca, Michelangelovega Davida ali Mironovega Metalca diska.

UP: Si imela kdaj probleme z iskanjem primernih modelov? Si zadovoljna oziroma zadovoljena s svojim izborom? So tvoje muze ves čas na preži?

TV: Model ni prava beseda, bi rekla, da na mojih fotografijah živijo protagonisti, junaki trenutka, včasih tudi soustvarjalci. Ko gre za to zadnje, je zelo pomembno, da se z osebo, ki jo fotografiram na nek način ujemam in imam z njo poseben stik. Ne morem fotografirati kogar koli, preskočiti mora iskra. V tem primeru nastanejo najboljše fotografije, takrat sem zadovoljna in zadovoljena. Zato »modelov« ne iščem, jih pa od časa do časa najdem.

UP: Bi lahko rekla, da te pri tvojem ustvarjanju v prvi vrsti vodi estetika, šele za njo neka zgodba, opozarjanje na na primer izginjanje starih industrijskih objektov, na določene vidike spolnosti oziroma golote ali preprosto ne premišljuješ o tem in je fotografija tvoj spontani jezik in izražanje?

TV: Ja, estetika je tisto prvo, kar privleče mojo pozornost, takoj zatem pa pride vse ostalo. Mora pa za podobo zmeraj obstajati neka zgodba, nekaj več, kar da presežek oziroma nek določen učinek. Ljubim večplastnost, odprtost različnim interpretacijam, tudi provokativnost, ki sili v razmišljanje. Fotografija je vsekakor moj spontani način izražanja, veliko stvari počnem instinktivno.

UP: “Izvirna umetnost ne potrebuje proklamacij; svoje delo izvršuje v tišini.” Bi se strinjala z mislijo Marcela Prousta?

TV: Le delno. Če hoče umetnik s svojimi stvaritvami nekaj povedati drugim, potrebuje občinstvo, če pa ustvarja v osami in tišini, gre za njegovo izpovedno terapijo. Če pa se preveč prepusti občinstvu in trgu ter neha slediti svojim notranjim potrebam, navdihu, lastni domišljiji, potem se lahko hitro izprazni, postane plitek in skomercializiran.

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Mrtva tovarna, 2002

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Mrtva tovarna, 2002

UP: Se vidiš tudi v vlogi reportažne fotografinje ali celo modne? Podobno kot guru iz sveta modne fotografije Helmut Newton ali na drugi strani drzni vojni fotoreporter Robert Capa? Ali raje ostajaš kar v vodah umetniške fotografije, ki ti daje veliko svobode, prostora in se seveda posredno lahko dotika ali spogleduje z vsemi ostalimi vrstami fotografije?

TV: Svet modne fotografije me ne privlači, pa tudi komercialna fotografija pušča premalo svobode, čeprav so nekateri redki posamezniki, kot na primer Newton, ki ga omenjaš, uspeli prikazati mnogo več kot le eno dimenzijo. Reportažna fotografija mi je bliže, čeprav me vojna tematika v tem okviru nikakor ne zanima. Kot si že sama povedala, so dandanes meje med vsemi temi področji precej zabrisane. Je pa umetniška fotografija tista, v kateri vidim največji izziv, saj zajema največ širine obenem pa tudi globine.

UP: Kje je tvoj atelje? Tam, kamor zapičiš fotografsko stojalo, naj bo to na primer suho dno Cerkniškega jezera ali obala Sredozemskega morja? Vem namreč, da dejanskega fotografskega ateljeja nimaš, pa ga sploh potrebuješ!?

TV: Fotografskega ateljeja nimam in ga ne potrebujem. Studijska fotografija se mi zdi sterilna in neživljenjska, mrtva. Zanimive motive najdem v živem okolju, v svetu, ki me dejansko obdaja in navdihuje, protagoniste svojih zgodb pa tudi zmeraj postavljam v okolico, ki že sama po sebi nosi določeno sporočilo in se vklaplja v celostni prizor.

UP: Že od leta 2005 živiš in ustvarjaš v šarmantni ruski prestolnici Moskvi. Kako bi primerjala našo po velikosti majhno prestolnico z njihovo? Kako gledaš z distance na Slovence, našo kulturo in umetnost? Kako je poskrbljeno za mlade neuveljavljene umetnike pri nas in kako v Rusiji? Se ti zdi, da smo mi preveč stisnjeni na enem koščku Zemlje in se preveč vrtimo v krogu oziroma, da so v glavnem favorizirani vedno eno in isti umetniki?

TV: Rusija je dežela, ki te preseneti. Stereotipi se že po nekaj tednih spremenijo v prah. Nihče, ki pride s to deželo v stik, ne ostane ravnodušen. Ko sem prišla v Moskvo, se mi je odprl drugačen svet. Ritem življenja in vzorci mišljenja so drugačni od naših. Veliko stvari ti ni všeč, jih obsojaš ali pa ti preprosto gredo na živce, po drugi strani pa je tudi veliko lepega in očarljivega, ki te navdihuje in bogati. Številne in zelo raznolike občutke, ki jih to mesto vzbuja, je zelo težko opisati. Ljubljano in Moskvo je nemogoče primerjati, mesti sta si preprosto preveč različni, ne glede na to, da ju obe naseljujemo Slovani. Življenje v popolnoma drugačnem okolju te seveda spremeni, distanca od doma pa ti omogoči drugačen, morda na nek način bolj trezen, pogled na domače okolje. Seveda smo majhna družba, imamo določene težave z utesnjenostjo, že kar pregovorne značajske lastnosti naroda se pokažejo v jasnejši luči. Po drugi strani imamo prekrasno naravo, lepa mesteca, bogato kulturo, kvalitetno umetnost, v primerjavi z Rusi neprimerno višje razvito kulturo bivanja. Skratka, življenje v Sloveniji je veliko lepše in lagodnejše. Če bi bilo še malo manj zavisti in zlobe, pa bi bil sploh raj na Zemlji. Kar se tiče mladih neuveljavljenih umetnikov, je v Rusiji vsak prepuščen sebi in lastni iznajdljivosti. Država za njih ne skrbi, obstaja pa ogromno galerij in bogatih sponzorjev, pri katerih lahko poskusijo srečo. Seveda je pri tem konkurenca veliko večja in boj veliko bolj neizprosen kot pri nas. Zanimivo je, da se tudi v Rusiji vrtijo v krogu, favorizirana je majhna peščica umetnikov, ki se pojavljajo zmeraj in povsod, ne glede na to, da premore država 140 milijonov prebivalcev.

UP: Imaš svoje ljubljence med ruskimi fotografi, slikarji, kiparji? Vem, da se v Moskvi veliko dogaja, skoraj preveč za enega človeka z eno glavo in enim parom oči. Ljubljanska kulturna scena je za obiskovalca prireditev obvladljiva, ruska po mojem mnenju sploh ne.

TV: Kulturna ponudba je izredno bogata in raznovrstna. Moskva ima okoli šeststo galerij in muzejev, več kot sto glasbenih in dramskih gledališč. Dogodkov je toliko, da vsemu sploh ni mogoče slediti. Izredno rada hodim na številne dobre gledališke predstave, veliko je tudi zmeraj novih poslastic odlične sodobne ruske literature. Med sodobnimi likovnimi umetniki bi lahko izpostavila na primer Skupino AES+F in Modri nosovi (Синие Носы ), pa Konstantina Batinkova, Viktorja Pivovarova, Vitalija Komarja in Aleksandra Melamida, Erika Bulatova, Aleksandra Ponomarjova, Andreja Bartenjeva, Alekseja Kostromo, Nikolaja Polisskega, Alekseja Beljajeva, Borisa Orlova in še mnoge druge. Skupino Modri nosovi sestavljata sibirska umetnika Vjačeslav Mizin in Aleksander Šaburov, ki že dobrih deset let z veliko dozo samoironije in grobega humorja napadata tako temeljne družbene norme kot sodobno umetnost, posmehljivo sta predelala že vse stile »visoke« umetnosti dvajsetega stoletja, še posebej pa sta se lotila masovne kulture. Pravita, da »predelujeta aktualno vizualnost do absurda«. V svojih performansih, instalacijah, videih in fotografijah sta se lotila tudi skrajno nezaželenih tem, kot so politika, religija in nacionalizem. Tudi Skupina AES+F, ki združuje štiri umetnike Tatjano Arzamasovo, Leva Jevzoviča, Jevgenija Svjatskega in Vladimirja Fridkesa, s svojimi projekti zmeraj znova prestopajo mejo politične korektnosti. Gre za celostne umetnine, ki zajemajo fotografijo, video, kiparstvo, računalniško grafiko itd., tematsko pa obravnavajo fobije masovne kulture, vojno in smrt, erotiko in otroštvo, kulturne razlike in razkol med civilizacijami. Že dolgo pred 11. septembrom je po svetu romala njihova odmevna razstava Islamski projekt, v katerem so prikazali prihodnost Amerike in Evrope pod islamsko nadvlado. Slovenska javnost jih je imela priložnost spoznati leta 2006 v Kibli v Mariboru.

UP: Se ti zdi, da je tudi v Moskvi neko kaotično stanje v umetnosti? Polno slogov brez rdeče niti? Ali je to le zavajajoč občutek, ker o sedanjosti oziroma sodobnosti zelo težko sodimo tukaj in zdaj? Bodo o tem nepristransko sodili naši zanamci?

TV: Menim, da so podoben kaos čutili v vseh preteklih obdobjih; jasno sliko lahko uvidimo šele z določene časovne distance, ko se vse postavi na svoje mesto, nekvalitetno in nepotrebno odpade in utone v pozabo, v ospredje pa stopi tisto najboljše in najpomembnejše za nadaljnji razvoj. Kam nas bo vse to pripeljalo, ne moremo vedeti, je pa verjetno zelo zanimivo doživeti globoko starost in pogledati nazaj, kaj vse se je dogajalo in spreminjalo v času našega življenja.

UP: Imela si že kar nekaj razstav, samostojnih in skupinskih. Na katero izmed njih imaš še prav posebne spomine? Kje bi najraje razstavljala oziroma kateri je tvoj sanjski razstavni prostor? Si predstavljaš svoje umetnine na neobičajnih mestih – govorila si na primer o predoru, zapuščeni tovarni, vlaku?

TV: Vsaka razstava je bila nekaj posebnega. Mojo prvo razstavo Zgodbe na koži sem postavila na ogled leta 2002 v Okroglem stolpu Loškega gradu v Škofji Loki. Zanimiv prostor se je izvrstno prilegal fotografijam, otvoritveni zimski noči pa je poseben čar pridal gospod Lado Jakša, ki je posebej za to priložnost pripravil izvirno ambientalno glasbo. Razstava Joharijevo okno se je rodila v okviru festivala Ex Ponto v letu 2004 in se je s svojo nekoliko bolj provokativno vsebino odlično vklopila v okolje KUD France Prešeren ter vzbudila marsikatero zanimivo razpravo na temo odnosov med spoloma. Leta 2008 sem v Moskvi predstavila Slovenijo na poseben način: klasične fotografije naravne in kulturne krajine sem združila v kalejdoskop podob, ki dajejo popolnoma novo vsebino oziroma novo podobo iste vsebine. Na zadnji samostojni razstavi z naslovom Moskva ne verjame solzam sem z dvajsetimi fotomontažami večjega formata na nekoliko nadrealističen način pokazala svoje osebno videnje oziroma občutenje sodobne Moskve. Še posebej mi je bilo prijetno, da se je otvoritve udeležilo veliko število Slovencev, ki so nekoč živeli in delali v Moskvi ali pa so z njo na nek način povezani.

Z razstavnimi prostori sem imela doslej srečo; zelo je namreč pomembno, da na nek način ustrezajo temi razstave. Neobičajna mesta me zelo privlačijo, obstaja veliko nerealiziranih zamisli; na primer o nekdanjem železniškem predoru med Portorožem in Strunjanom. Transportna sredstva so se mi v tem smislu že od nekdaj zdela izredno zanimiva zaradi velikega pretoka najrazličnejšega občinstva. Zapuščene tovarne pa so zame sploh kraj posebnega navdiha. Seveda so taki neobičajni razstavni prostori v smislu organizacije in realizacije silno težavni.

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Zgodbe na koži, 2001

Tamara Vodopivec: Fotografija iz cikla Zgodbe na koži, 2001

UP: Za konec mogoče še to….. Se ti zdi, da si s svojimi deli provokativna, impulzivna, zgovorna? Ali si boš raje sama izbrala pridevnike, ki te lahko opišejo, kadar si v »službi« umetnosti?

TV: Včasih provokativna, včasih melanholična, včasih igriva, včasih razmišljujoča … Stanj je veliko. Koliko pa sem pri vsem tem zgovorna, pa naj povedo drugi.