Jiri Kočica

1. Najbrž je pri “odkritju” abstraktnega umetniškega izražanja tako kot pri vsakem odkritju in so najpomembnejša dela tista, ki so nastala iz nekega uvida. Po moje je ta uvid, da je lahko likovni izraz tudi brez tradicionalne podobe bil podoben uvidu v fiziki, da lahko atom (za katerega so predpostavljali, da je nedeljiv), razbiješ in dobiš v tem procesu strašansko energijo. Tudi v likovnem procesu abstrahiranja (odmišljanja podobe) je prišlo do strahovite energije, ki se je manifestirala predvsem v tem, da se je likovna govorica pretočila v teorijo. Malevičeva teoretska razlaga tega procesa je tudi ena prvih, ki jasno pove, da naj umetnost ne bi služila več ideologiji in da je s sestopom v abstrakcijo umetnost izključila ideologijo iz svoje pomenske strukture. Likovni jezik se je s tem organiziral v strukturiran sistem znakovne in simbolne “abecede” ter omogočil večje ideološko izkoriščanje “podobotvorja” kot je bilo mogoče kadarkoli prej – podobno kot je razbitje atoma prineslo orožje, ki je močnejše od vseh prejšnjih …

2. Zelo podoben preskok, kot se je zgodil v renesansi (še bolj natančno v razsvetljenski utopiji, da lahko z razumom upravljamo s svetom in da smo pri tem neodvisni od kulta, boga, svetega in podobnih, skozi tisočletja izoblikovanih socialnih struktur, ki so neke vrste lepilo družbe), se dogaja danes z nadaljevanjem projektov, ki omogočajo vstop in spreminjanje genetskih struktur. Te so namreč bile oblikovane v naravi kot odziv na situacije, ki so jih preživeli milijoni generacij neke rastlinske ali živalske vrste.

Nadaljevanje projekta, v katerem si človek domišlja, da lahko premisli vse situacije in se izogne vsem pastem Naključja v ustvarjanju novih integriranih oblik življenja, se lahko spremeni v vsaj tako veliko katastrofo, kot nas je doletela s stotinami milijoni mrtvih po velikem poku družbenih sprememb, ki so ga sprožile utopije razuma.

3. Današnja distinkcija med realnim in abstraktnim ni več mogoča v takem smislu, kot je bilo to mogoče pred stotimi leti, saj smo na koncu obdobja utopičnih projektov, v katerih se je naivna predstava o možnosti poljubnih eksperimentov proti realnosti končala v krvavem klanju dvajsetega stoletja. Vsak, še tako abstraktni znak, ima danes tako referenčno polje, da nam to polje onemogoča videti ga kot neko radikalno odcepitev od realnosti. V tem smislu je danes čas streznitve.