Nena Škerlj

Na številnih umetniških delih je prisotno prepletanje abstraktnega in ne-abstraktnega, vdiranje abstraktnega v figuralno, figuralnega v abstraktno oziroma mešanje obeh na realnem, metaforičnem, tematskem, simboličnem, idejnem in še kakšnem nivoju. Primer za to je lahko delo Francisa Bacona Glava VI, 1949 (https://en.wikipedia.org/wiki/Head_VI). Če se pustijo ob strani vse druge interpretacije, bo abstraktno v prostem padu odplaknilo in spralo figuro kot dež, ki pada z neba. Figura zgineva in pri tem baconovsko kriči ujeta v pravokotno obliko in se je ne sliši. Najbolj so zanimiva dogajanja na robovih mešanja abstraktnega in figuralnega. V omenjeni Baconovi sliki je to v glavi, v možganih – kako priročno – ki se razblinjajo in izginjajo v svetu idej, v abstraktnem, ki je postalo za nekaj časa realno. Ta nejasna robna gibanja v mejnem polju med ne-abstraktnim in povsem abstraktnim so prisotna tudi na mnogih  umetninah, nastalih še krepko pred dvajsetim stoletjem in prav zanimivo je opazovati dogajanje na robovih prepletanja in  mešanja abstraktnega in ne-abstraktnega.