Urša Pajk: Vonj po daljnem Tibetu v koroškem Hüttenbergu

Notranjost vhodne stupe, Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg (Foto: Urša Pajk)

Notranjost vhodne stupe, Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg (Foto: Urša Pajk)

V Hüttenbergu (po naše Železni hrib) se boste prepričali, da nenavadni muzeji niso vedno “na koncu sveta”.

Mala hribovita vasica na Koroškem, približno 50 kilometrov iz Celovca, nam ponuja muzej Heinricha Harrerja in z njim “vonj” po daljnem Tibetu. Na splošno je Hüttenberg zelo čist z urejenimi fasadami, cvetličnimi nasadi in zadržanimi ljudmi. Tu je tudi poznogotska cerkev svetega Nikolaja in zanimiv manjši gradič imenovan Süssenstein.

Velika thanka, romarska pot, Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Velika thanka, romarska pot, Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Hüttenberški domačin Heinrich Harrer (1912-2006), ki ga je usoda pripeljala v daljne kraje, je bil poseben človek. Geograf, alpinist, romar, sanjač, učitelj in prijatelj Dalajlame, pisec, zbiralec nenavadnih predmetov, poleg tega pa še državni prvak v golfu, olimpijski tekmovalec v smuku in trener državne smučarske reprezentance. Kot pravi sam v svoji znameniti knjigi Sedem let v Tibetu (1952):

“Vse sanje našega življenja se začnejo v mladosti … Veliko bolj kot vsa šolska modrost so me že kot otroka navduševala dejanja junakov našega časa – mož, ki so odšli v neznane dežele, da bi jih raziskali, ali tistih, ki so si postavili za nalogo, da bi pomerili svoje sile v športnih tekmovanjih, vsemu trudu in odrekanju navkljub …” Knjiga je postala še posebej slavna, ko so leta 1997 posneli istoimenski film, v katerem je Heinricha Harrerja upodobil hollywoodski zapeljivec Brad Pitt. Od ostalih del bi omenili še: IzgubljenaLhasa, Beli pajek, Vrnitev v Tibet.

Vhodna stupa ali začetek romarske poti, Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Vhodna stupa ali začetek romarske poti, Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Obiskal je Tibet, Afriko, Južno Ameriko, Borneo, Andamski otok … Svojo bogato in dragoceno zbirko je v celoti poklonil občini v Hütenbergu. Na njegovo osebnost “meče” senco dejstvo, da je pristopil k Nacionalsocialistični stranki, ampak njegovo življenje se je kasneje zasukalo v popolnoma drugo smer. Leta 1938 je postal član nemške alpinistične odprave na Nanga Parbat, z namenom, da po neuspelih poskusih končno najdejo boljšo pot do gorskega velikana. Nalogo so uspešno opravili, zato so čakali v Karačiju ladjo za vrnitev v domovino, a so alpinistično četverico zajeli in odpeljali v angleško internacijsko taborišče v Indiji. Od tam je skupaj z alpinističnimi kolegi pobegnil. Pot jih je vodila prek Himalaje v Tibet. V glavno mesto Lhaso sta po dveh letih prišla sama s prijateljem Petrom Aufschnaiterjem. Imela sta kup težav s tibetanskimi oblastmi, saj so sprejemali ljudi le po diplomatskem dogovoru. Prvi del knjige je torej potopis njune poti, ki nam ponuja pustolovsko in napeto branje. V drugem delu pa se delno spremeni v etnografsko študijo ter opisuje navade in življenje različnih slojev tibetanske družbe, njihov odnos do tujcev, pomen dalajlame oziroma verskega in duhovnega vodje budistov. V Lhasi sta lahko ostala, ker sta jim s svojo izobrazbo in iznajdljivostjo koristila. Harrer je pomagal pri kartografiji, ureditvi vrtov, namakalnih napravah, za dalajlamo je celo posnel nekaj filmov. Ko se je prvič srečal z budističnim vodjem, je imel ta komaj enajst let. Neokrnjena narava, ljudje s svojo preprostostjo, folklora, drugačna religija so postali Harrerjeva velika ljubezen. Vse to začuti obiskovalec, ko spozna Harrerjev muzej, ki ponuja kar 4.000 eksponatov na tisoč kvadratnih metrih.

Molilni mlinček pred muzejem Heinricha Harrerja

Molilni mlinček pred muzejem Heinricha Harrerja

Ogledamo si lahko maske, molilne mlinčke, strupene puščice, oblačila, nakit … V prvem nadstropju spoznamo njegovo življenjsko pot in utrip Afrike, drugo pa je posvečeno privlačni, a tudi tragični deželi Tibetu – Harrerjevi drugi domovini. Predmeti se nanašajo na tibetansko religijo in kulturo. Tam je tudi molilna dvorana (“rdeča” soba), ki jo je posvetil dalajlama in velika peščena mandala. Naleteli bomo na več predmetov, ki so povezani s tem duhovnim očetom – oblačila in tudi njegov prestol, na katerem lahko sedi le on. V tretjem nadstropju se srečamo z Butanom. Nazadnje pa se spustimo še v klet, ki je v tem primeru “pekel”, saj nam približa krutosti, ki so jih morali pretrpeti Tibetanci pod zavojevalci Kitajci. Mogoče je prav, da se ob odhodu ustavimo še v čajnici in si v muzejski trgovini kupimo kakšen predmet za domov – katalog, knjigo, afriško masko, nakit, razglednico ali skodelico. Obiskovalcev je ravno pravo število, ne preveč in ne premalo. Vzdušje je sproščeno in nekako intimno. Pred muzejem posedajo obiskovalci, nekateri zatopljeni v premišljevanje, drugi vadijo jogo, tretji berejo o Tibetu, četrti fotografirajo …V knjigi gostov najdemo podpise ljudi iz različnih koncev sveta, največ iz Evrope. Zunaj nas čaka še eno presenečenje – romarska pot – Lingkor, ki so jo poimenovali po romarski poti okoli Lhase. Začnemo pri stupi – budističnem spomeniku (simbol Bude in budizma), ki po obliki spominja na vstopna vrata v Lhaso in nadaljujemo po mrežastih kovinskih stopnicah proti vrhu. Na poti se srečujemo s skalnimi poslikavami, molilnimi mlinčki, mani kamni, v katere so vklesane črke sanskrta, molilnimi zastavicami, thankami (upodobitve božanstev v tradicionalni tibetanski verski umetnosti), mandalami … Doživimo tudi nekakšno duhovno popotovanje in se v višavah zazremo vase in poskusimo čutiti z daljno kulturo. Poleg tega pa imamo v višavah čudovit razgled na muzej in vas, ki je rezerviran za ljudi brez vrtoglavice. Središče romarske poti pa sigurno predstavlja 140 kvadratnih metrov velika thanka s sliko utemeljitelja tibetanskega budizma Rinpočeja, ki je posvečena svetniškemu pesniku Milarepi.

Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

V Hüttenbergu lahko obiščemo še muzej igrač oziroma zbirko lutk Helge Riedels, rudnik ter mineralno, rudarsko in železarsko zbirko, ki se nahaja v bližnjem Knappenbergu. Rudarski muzej nas seznani s 2.500-letno rudarsko zgodovino. Železovo rudo, srebro in baker so tukaj kopali že v keltskih časih. Ta del Koroške, skupaj z nekaterimi kraji na Štajerskem, imenujejo tudi Noriški okraj, saj je pripadal rimski provinci Norik. Na Koroškem se lahko tudi naučimo, kako združiti dve kulturi na enem koščku sveta, saj smo v Sloveniji pri turistični ponudbi še vedno nekoliko neiznajdljivi in dolgočasni. Poleg Hüttenberga je zanimiv še obisk Štentvida na Glini (Sankt Veit an der Glan) in Brež (Friesach), sploh slednji kraj je prava poslastica za vse ljubitelje zgodovine in umetnosti.

Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Muzej Heinricha Harrerja, Hüttenberg

Cerkev svetega Nikolaja, Hüttenberg

Gradič Süssenstein, Hüttenberg