Jiri Kočica: Intervju z Ellen Levy, umetnico in znanstvenico

stealing_attention_overlay_low_resEllen Levy je umetnica in doktorica znanosti, ki je s svojim delom ves čas odpirala teme meja med znanostjo in umetnostjo. Njen življenjepis je impresiven in njena dela so izjemno zanimiva in pozornost vzbujajoča. Živi in dela kot umetnica v New Yorku in kot predava na Inštitutu za doktorske študije vizualnih umetnosti (IDSVA).

Ellen Levy sem spoznal v kleti zanimivega lokala v Sohu, kjer gostijo znanstvenike in umetnike s predavanji o svojem delu. Kletni prostor je popolnoma običajen, morda celo malo “šlampasto” urejen, vendar je bilo že na vhodu jasno, da nas bo preveč. Ker sem za predavanje izvedel od prijateljev, ameriških umetnikov (Don Porcaro, Leslie Wayne), ki sta se lansko leto predstavila v Sloveniji,  sem na srečo rezerviral prostor …

Ellen Levy je predstavila svoj pogled na kompleksne sisteme skozi zelo zanimive primere, med katerimi je bil tudi njen kratki video, v katerem se ukvarja z “nenamerno slepoto”. Video namreč prikazuje police bagdadskega muzeja z različnimi umetninami in pred njimi rokohitrske trike s kartami, ob katerih ne opaziš izginjanja umetnin s polic: na koncu videa so police prazne in tega velika večina niti ne opazi … Primeri kot je ta, nam dajo evidentni dokaz o tem, kako smo ljudje ranljivi v vizualnem svetu: zaradi manipulacij s posnetki, v oglaševanju, v medijih, v političnih in drugih javnih nastopih nam popolnoma krivijo sliko sveta.

Ellen Levy se v svojem delu ukvarja z mnogimi vprašanji, ki se tičejo znanosti, njenega vpliva na vsakdanje življenje in njenih političnih implikacij, hkrati pa se ukvarja z raziskovanjem kompleksnosti teh medsebojnih odnosov in raziskovanjem možnih rešitev pri boljšem uvidevanju v stvarnost.

V njenem velikem ateljeju blizu Union Squarea, v katerem sva se dobila, je potekal dolg, zanimiv pogovor, v katerem sva se dotaknila mnogih tem – od zelo specifično umetniških do političnih. Njen samozavesten, umirjen glas me je presenetil, saj ni bil nič drugačen kot na njenem predavanju …

levy_this_image_is_unavailable_1_lowresJK: Bili ste gostujoča urednica časnika Art Journal – Genetic Code, ko Projekt Človeški genom še ni bil zaključen. Prosim, povejte našim bralcem, zakaj ste želeli povezati dve tako različni področji (znanost in umetnost) in zakaj je bila za vas tema genetike tako pomembna.

EL: Pravzaprav sem leta 1993 sprva predlagala, da bi se osredotočili na temo umetnosti in kompleksnih sistemov in ne na umetnost in genetski kod. Vodstvo revije Art Journal je predlog zavrnilo, ker naj bi bila tema premalo znana. (To je bilo res: Santa Fe Institute, ki ga je vodil Murray Gel-Man, ni stekel do leta 1985.) Zato sem potem predlagala temo umetnosti in genetskega koda. Vedela sem, da ko bodo oznanili rezultate Projekta Genom, bo to nedvomno izjemno pomemben dogodek, tako s kulturnega kot z znanstvenega vidika. Gledano z osebnega vidika pa je mnogo prijateljev iz sveta umetnosti umiralo zaradi sindroma pridobljene imunske pomanjkljivosti in so upali, da bo genomika morda odkrila možnosti za zdravljenje. Za te umetnike je genetika postala vir metaforike in proces umetniškega ustvarjanja. Dober primer je bil Frank Moore. Bil je aktivist, ki je pomagal ustvariti rdečo pentljo, ki je postala mednarodni simbol boja proti AIDSu.

JK: Kako je znanost povezana z umetnostjo in kje so meje najbolj vidne?

EL: Po mojem mnenju povezave med umetnostjo in znanostjo najdemo predvsem v vzporednicah med miselnim in ustvarjalnim procesom. V preteklih letih sem veliko razmišljala o tem vprašanju in sem zato na to temo tudi ogromno prebrala, med drugim dela Thomasa Kuhna in Georgea Kublerja. Kuhn in Kubler se strinjata, da sta umetnost in znanost dejavnosti, ki rešujeta probleme, vendar pa oba dojemata umetnost in znanost kot dve popolnoma različni vrsti prizadevanja oz. stremenja k temu. Kubler je skušal razumeti periodičnost v kulturi, zato je moral opazovati ne le stalne skupine lastnosti, ampak tudi skupine lastnosti, ki se lahko skozi čas spreminjajo, da bi lahko določil stopnje podobnosti in različnosti v dinamičnih okoliščinah. Z današnjimi zmožnostmi umetnikov, da lahko uporabljajo predstavnostne metode, da imajo vpogled globoko v žive celice, da simulirajo biološke procese in lahko celo izdelajo nove življenjske oblike je postala biologija zelo relevantna v zgodovini umetnosti.

JK: Čeprav v svoji razpravi Contemporary Art and the Genetic Code (»Sodobna umetnost in genetski kod«) citirate filozofa Stephena Toulmina1, bi vam naslednje vprašanje rad postavil predvsem zaradi tako velikega števila razlik med umetnostjo in znanostjo (še posebej, če na umetnost gledamo tradicionalno kot na nekaj povezano s čustvi, čuti in enkratnostjo, po drugi strani pa znanost dojemamo kot povezano z logiko, argumentacijo, preverljivostjo in ponovljivostjo …).

EL: Toulminov odlomek je najbolj smiseln, če termin ‘predstavljanje’ razumemo zelo široko. Skušal je povedati, da lahko gledanje pojavov s svežimi tehnikami vodi k novim opažanjem. Podobno so estetski in tehnološki faktorji neločljivi pri umetniškem ustvarjanju. Pa vendar gre za dve različni dejavnosti, prav zaradi razlogov, ki ste jih navedli.

JK: Na vaših slikah se pojavlja zanimiva medigra med, recimo, »tradicionalnimi« modernističnimi deli slik in tudi med postmodernističnimi, med konceptualnimi in sodobnimi »deli«. Celo vaša odločitev, da slikate »klasične« slike (Načeloma uporabljamo izraz »slikanje na platno/plošče«, nisem pa prepričan, če je to pravi izraz) je skorajda nenavadna, če upoštevamo, da je vsebina močno povezana s kompleksnimi, znanstvenimi in političnimi temami, ki so zelo dinamične. Kako izbirate različne »medije« (slike, video, predavanja, pisano besedo)?

EL: Zanima me komunikacija s publiko, z javnostjo. Zato ohranjam besedišče, ki mi je znano, poleg tega pa se poslužujem še »konceptualnih in sodobnih delov«.

levy_this_image_is_unavailable_3_lowresJK: Zdi se mi, da svoje slike gradite kot neke vrste kolaž barv, oblik in močnih podob. Včasih so podobe rahlo zabrisane ali skrite »zadaj«; nekateri izmed teh »elementov« so močno povezani s političnimi ali znanstvenimi temami in nekateri izmed teh elementov so skoraj abstraktna vizualna občutja. Kakšno je vaše mnenje o abstrakciji in njeni povezavi s figuro, ko govorimo o znanosti in umetnosti? In prav tako kaj mislite o abstrakciji in figuralni umetnosti, ko govorimo o politiki?

EL: Mislim, da je tematika abstrakcije v nasprotju s figuro danes nepomembna. Način ustvarjanja je tisto, kar je v ospredju. Moje mnenje je, da so oblike v umetnosti običajno bistveno bolj poglavitne kot v znanosti, zaradi načina kako umetniki postavijo politične in čustvene namige in omembe v svoje delo.

JK: Ogledal sem si vaš video, ki raziskuje »nenamerno slepoto« in se navezuje na problem zavajanja ali preusmerjanja naše pozornosti. Vaše raziskovalno delo na tem področju je edinstveno in precej novo, v tem videu pa se dotaknete tudi politične tematike. Prosim, povejte nam več o problematiki nenamerne slepote – po mojem mnenju ima namreč zelo zanimivo mesto v zgodovini slikarstva, ker lahko slike razkrijejo tudi nekatere slepe pege v družbi. (Ruski slikarji ikon so svoje barve imenovali »razkrizke«, kar lahko prevedemo kot »raz-krivalnice«, ker so svoje delo dojemali kot delo, ki razkriva nekaj, kar ne more biti vidno z normalnim (golim) očesom …)

EL: Strinjam se, da je umetnost pogosto uspela v prikazati vsebino, ki je sicer nevidna. Izziv moje inštalacije Stealing AttentionKraja pozornosti«) je bil ustvariti situacijo, v kateri bi se gledalec/opazovalec nenadoma zavedel, da ni videl nečesa, kar je neposredno pred njegovimi očmi. V tem primeru je bila težava v tem, da so bile podobe starin odstranjene iz »muzejskih« polic, medtem ko je sleparska igra s kartami zmotila pozornost opazovalcev. Zato sem morala poskrbeti za ravno pravšnjo mero namigov, da bi preprečila takojšnje razumevanje s strani opazovalca, hkrati pa sem morala zagotoviti, da bo do zavedanja tatvine le prišlo. Mesto dvoma je zato postala gledalčeva lastna percepcija.

JK: Prav tako me zanima ali so politične teme na začetku vašega procesa ustvarjanja ali je proces na začetku bolj povezan s temami iz znanosti?

EL: Nikoli se ne namenim ponazarjati niti politične niti znanstvene teme. Običajno začnem s podobami, ki se me dotaknejo in jih skušam konkretizirati. Med procesom potem analiziram, kaj se dogaja na vizualni ravni in določene vidike poudarim.

JK: So umetniki prava skupina ljudi, da nam predstavljajo, kako naj doživljamo znanstvena odkritja in moralne razsežnosti le-teh?

EL: O tej tematiki razpravljam v poglavju v delu Ethics and the Visual ArtsEtika in vizualne umetnosti«), G. Levin in E. King (ur.), izdanem leta 2006. Danes »amaterski znanstveniki« proizvajajo umetniška dela, ki uporabljajo nekatere metodologije iz znanosti, a izven laboratorijskega okolja, da bi na ta način izzvali znanstveno nadvlado. Ti umetniki verjamejo, da je škodljiv potencial znanosti tako velik, da ne bi smelo biti prepuščeno znanstvenikom in vladam, da sprejemajo kritične odločitve o politiki znanosti. Istočasno pa so se znanstveniki začeli vključevati v aktivnosti v nevro-znanstvenih taborih, da bi razvili odprtokodne primarne znanstvene raziskave in s tem bi znanstvene raziskave postale bolj dostopne. Mislim, da bi morali tovrsten razvoj pozdraviti. Leta 1975 je v veljavo stopil prostovoljni moratorij na genetske raziskave zaradi znanstvenikov na konferenci Asilomar Conference, da bi pridobili na času in premislili etične posledice genetskih raziskav in sprejeli primerne varovalne mehanizme. Čeprav je bila to dobra ideja, je bila hkrati upravičeno kritizirana, ker v proces ni bilo vključenih več ne-znanstvenikov.

Postaja vse bolj očitno, da so umetniki, ki so del akademskega sveta, v precej dobrem položaju, kar se tiče dostopa do znanstvenikov, laboratorijev in strokovnega znanja. Verjetno je, da se bo sčasoma ne-specialističen dostop do genetskega inženiringa razširil. Mnogi umetniki, ki se ukvarjajo s tehnologijo rekombinantne DNK načeloma verjamejo, da je to, da lahko nestrokovnjaki sodelujejo pri odločitvah v zvezi z biotehnologijo in spoznajo tehnike, dobro.

JK: Kaj lahko pričakujemo, ko znanstveniki postanejo umetniki; imajo namreč globok vpogled v znanstveni način dela in razmišljanja in če to uspejo nadgraditi z umetniškim vpogledom, bi lahko postali še bolj natančni? In ali lahko postavimo meje med umetnostjo in znanostjo (ali bi morali preprosto preseči ločnico med njima in zanju uporabljati enako ime)?

EL: Mnogi posamezniki so danes izučeni tako na področju vizualne umetnosti kot tudi znanosti, zato postopoma videvamo vedno več tovrstnih hibridov. Kritiki umetnikov, ki se lotevajo znanstvenega raziskovanja, radi trdijo, da so umetniški pristopi zasnovani naključno. Cilji obeh skupin so vsekakor različni; znanstveniki načeloma težijo k ponovljivosti ugotovitev, medtem ko je umetnost bolj svobodomiselna in želi izpostaviti element provokacije.

JK: Znanost se lahko okorišča s tehnologijo, umetnost pa nima konotacije uporabnosti: kakšne je vaše mnenje v zvezi s tem?

EL: Obstajajo umetniki, katerih izraz izvira iz razvoja kod in ustvarjanja vmesnikov (npr. Golan Levin). Tovrstna umetnost vsekakor ima uporabno vrednost.

JK: Katere umetnike (ali morda znanstvenike) bi navedli za primer uspešne kombinacije umetnosti in znanosti (in zakaj)? Kdo izmed njih (če sploh kdo) je vplival na vaše delo?

EL: Kot sem že omenila, so umetniki kot so Mel Chin (inštalacije, ki vključujejo genetsko spremenjene rastline imenovane hiperakumulatorji), Gail Wight (raziskave glivične plesni), Rachel Berwick (raziskave jezikovnega prenosa med ptiči) in Christa Sommers in Laurent Mignonneau (interaktivno delo, ki vključuje genetske algoritme) doprinesli pronicljiv umetniški vpogled v znanstvene študije kompleksnih sistemov. Izjemno veliko jim dolgujem in sem jim zelo hvaležna za modele, ki so jih predstavili.

Vljudno vabljeni / Kindly invited
Predstavitev umetniškega procesa  »Znamenja znanja« Jirija Kočice / Presentation of the art project »Signs of Science« of the artist Jiri Kočica, Torek / Tuesday, 26. 11. 2013, ob / at 17h, Velika predavalnica na Kemijskem inštitutu / Lecture Hall at the National Institute of Chemistry, Hajdrihova 19, Ljubljana
17.00: Invited lecture: Dr. Ellen Levy
17.45: Tatjana Pregl Kobe: Predstavitev dela Jirija Kočice / Presentation of the artist’s work of Jiri Kočica
18:00: Druženje s pogostitvijo in ogledom Preglovega raziskovalnega centra Kemijskega inštituta / Gathering and visit of the Pregl research centre

(Prevod: Anja Ambrož Bizjak)

  1. 1953 Stephen Toulmin, The Philosophy of Science (London, Hutchinson, 1953), str. 34: The heart of all major discoveries in the physical sciences is the discovery of novel methods of representation, and so of fresh techniques by which inferences can be drawn- and drawn in ways which fit the phenomena under investigation.