Borko Tepina

Cilj znanosti je odkrivanje dejstev, ki potem, ko so odkrita, postanejo predmet vseh nadaljnjih raziskav in so na voljo vsem raziskovalcem, ki odkritja po potrebi preizkušajo, ponavljajo izsledke in jih tako ali drugače ali teoretično ali empirično preizkušajo. Izsledek je potrjen, ko nadaljnji preizkuševalci dobijo povsem enak rezultat prvemu, ki je nastal ob njegovem odkritju. Umetnost pa je v tem smislu vselej neponovljiva, če ni, je temu težko reči umetnost. Ker se vse vrti okrog predstavnosti, čeprav s pomočjo zelo različnih materialnih danosti in medijev (znakovnih nosilcev).

Danes se zdi, da je umetnost z novimi mediji veliko bolj v stiku z znanostjo kot kdajkoli prej, da gre za “simbiozo tradicionalno nezdružljivih področij znanosti in umetnosti”, kot sem nekje bral. A je prej obratno. Vprašanje pa je, kako razumemo izraz “tradicionalna umetnost” in kaj je “klasična umetnost”? Če v okvir “tradicionalne umetnosti” lahko prištejemo tudi Leonarda, potem ta teza, v primerjavi s sodobnimi umetniki, sploh ne vzdrži. Je pa takšno stališče še nekako sprejemljivo, če imamo v mislih dobo zadnjih sto, morda stopetdeset let. Pa tudi v tem primeru gre v prvi vrsti za stereotip, kadar imamo v mislih le tiste umetnike, ki so se umaknili v bohemski (romantični) svet “nerazumljenih čudakov”. Vendar to ni niti tradicionalno, niti klasično. Mislim, da je od izuma kamere naprej v resnici razkol vse večji in da je umetniku ob približnem razumevanju najnovejših tehnologij, ki so mu na voljo, težko slediti znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, ki z vsakim korakom dosega vse bolj fantastične, skoraj nedoumljive rezultate.

Umetnost je vendarle predstavna kategorija. Če Dragan Živadinov reče: “Nove tehnologije so. Čez petdeset let bomo zagotovo, mogoče sto, že vsak smrtnik bo lahko stopil v orbito. Potovanje iz recimo Evrope bo lahko opravljeno v pol ure: šel boš na 100 km gor, počakal da se zemlja obrne in se spustil dol.” (video “Namesto militarizacije”, http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/foto-v-vitanju-se-je-zacela-kulturalizacija-vesolja/290895 , Dnevnik, TV Slovenija 1) je to zraslo v predstavah umetnika. Če je pa to res, je že drugo vprašanje. Čez petdeset, sto let se bo zemlja verjetno vrtela z enako hitrostjo in v isti smeri kot danes in bo potovanje na takšen način, ob še tako razviti tehnologiji, nesmiselno in tudi nemogoče (razen če bo “bingljal v zraku” in počakal kakšno miljardo let). Je pa možno v predstavah umetnika. No, tudi Leonardov helikopter ni nikoli poletel, pa čeprav mu je na koncu po mnogih izboljšavah začetne ideje, to vendarle uspelo.

Po mojih predstavah bi lahko umetnike razdelil na dva dela: na tiste, ki posnemajo življenje in tiste, ki ustvarjajo dramo življenja. Likovna in vizualna sredstva so lahko prav tako razumljena kot “tehnična sredstva” za prezentacijo drame (resničnega življenja?). Mislim, da kdor življenje le posnema, lahko to danes počne na tisoč in milijon raznoraznih (tudi precej nezapletenih) načinov, z uporabo tistega, kar mu ponujajo sodobne tehnike in tehnologije.