Jiri Kočica

Znanost je nastala v evropskem kulturnem polju na podlagi antične (Sokratove in Aristotelove) zahteve po logiki in dokazljivem premišljevanju, kasneje, z Baconom in z renesančnim odprtjem polja razuma, logike in preverljivosti pa se je do konca 19. stol. oblikovala znanost, kot jo poznamo danes. S kopernikanskim obratom, z vpogledi Keplerja, Bruna in Galileja, je znanost začela krhati dogmatične, z religiozno tradicijo in togo hierarhijo predpisane predstave ureditve sveta. Namesto svete knjige in njenih zapovedi je odprla vpogled v naravo in človeka ter si upala zastaviti vprašanja po resnici tudi tam, kjer so bili odgovori že predvideni… S tem se je evropska kultura začela poslavljati celo od starodavnih oblik etnično-verske organizacije družbe, kar je korenita in verjetno usodna prekinitev s starimi tradicijami, saj je (bila) etno in versko-centrična organizacija vedno osnovna kohezivna sila širše organizacije ljudi.

Toda stvar ni tako preprosta. Namreč krščanska osnova, združena s starogrško logiko, filozofsko tradicijo in Pavlovim univerzalizmom je tista, ki je, (paradoksalno z vidika kritikov krščanstva), omogočala in spodbujala znanstven pogled na svet (na to je vplival že Sv. Avguštin s svojo razlago svetega pisma, ki se naj ne bi jemalo dobesedno, če nasprotuje razumu in znanosti).

Zelo prepletena zgodovina neštetih medsebojnih »trkov«, iskanj, zapletov in bojev pri razlaganju sveta, je po svoje pomagala k večjemu številu idej, preverjanj in iskanj najboljših možnih poti pri dokazovanju te ali one razlage posameznega fenomena ali iskanju najboljših modelov za opisovanje sveta.

Po drugi strani se je s krhanjem prepričljivosti duhovnega razodevanja sveta vedno bolj utrjevala umetniška interpretacija sveta z njenim iskanjem transcendence na mestu, kjer je bila včasih kohezivna sila vere. Moč podobe, glasbe, moč besede in nenehno napredovanje tehnologije ob napredovanju znanja, je le redko (bolj v tehnologiji kot v vsebinskih zadevah) prihajalo do skupnega jezika z napredujočo znanostjo. Namesto tega se je umetnost umaknila najprej v območje filozofije z larpurlartističnim izmikom iz območja religije, kasneje, z vdorom marksistične retorike in posledične poenostavitve etičnih vprašanj, pa je velik del umetnosti svoje torišče začel iskati v političnem polju.

Utopična naravnanost umetnosti, njeni »darvinistični nameni«, ki jih odlično dekodira D. Dutton v knjigi »Art Instinct«, se vsekakor skladajo z naravo utopij kot bodočih možnosti… Kajti po Duttonu je možna naloga umetnost tudi, da preigrava naključja, išče poti, ki jih še ni, predvideva situacije, ki so komaj verjetne, išče vpoglede na stvari iz zornih kotov, ki bodo morda, a le morda kdaj ustrezni…

Ob koncu 20. stoletja je v zatonu ideoloških sil, izhajajočih večinoma iz marksističnih vej ter ob hkratnem zatišju religioznih idej, znanost ponudila kar nekaj nedoločljivih bodočih scenarijev, v katerih se še danes sprašujemo morda po istih vprašanjih kot v začetkih našega človeštva, ob rojstvu same umetnosti: od kod izviramo? Zakaj sploh smo? Kam gremo in kakšna je naša usoda? Je nedvomno res, da po smrti ne ostane nič od tega, kar smo? Zakaj nekaj je, če pa lahko tudi ne bi bilo?…