Robert Lozar

Umetnost?

Robert Lozar, Ali boš, 2013, 60 x 70 cm, olje na platnu (Foto: Robert Lozar)

Robert Lozar, Ali boš, 2013, 60 x 70 cm, olje na platnu (Foto vse: Robert Lozar)

Živimo v času, ko je znanstveni pogled prepredel vse pore naših življenj. Znanost je postala tako ultimativno neizbežna, da zaseda podobno pozicijo – tako velja vsaj za zahodni svet – kot jo je včasih imela religija. O čemerkoli se pogovarjamo, karkoli dokazujemo, znanstvena formulacija argumenta zveni podobno kot včasih sklicevanje na biblijo. Danilo Kiš je že pred nekaj desetletji lucidno zapisal, da je znanost s svojimi slepečimi čudesi prevzela cel svet. A čeprav ljudje o znanosti vedo ravno tako malo kot o umetnosti, pa v čudesa znanosti verjamejo tako, kot verjamejo v Kristusa. Človeku je postalo vse jasno, nobenih neznank ni pred njim, nobenih bistvenih problemov.

Pri tem pa pozabljamo, tako Kiš, da ob optimističnih napovedih futurologov ostajamo v mraku pred bistvenimi človekovimi eksistencialnimi vprašanji: kdo smo, kam gremo in od kod smo prišli v mraku kozmičnih prostranstev. Ugibamo in si skušamo pomagati s teorijami, z znanostjo, a nam vse to nič ne pomaga. Niti biologija, niti astronomija, niti genetika, nobena veja znanosti nas ne reši. Namesto v zvezde strmimo v astrološke koledarje, kljub famozni seksualni revoluciji se še vedno razdiramo zaradi ljubosumja.

Z besedami drugega pisatelja, Saula Bellowa, lahko dodamo, da se nam sicer zdi, da s pomočjo znanstvenih spoznanj razumemo svet okoli sebe in tudi same sebe. A če bi dosledno živeli po teh »racionalnih« pravilih in spoznanjih, bi bilo življenje še bolj absurdno kot sicer. Na srečo delujemo po globljih motivih, ki jih med drugim ne dosega niti psihoanaliza. Notranja struktura človeka je mnogo kompleksnejša kot katerikoli sistem, ki si ga lahko zamislimo. In, ne nazadnje, človek ni le nekaj evrov vreden kupček mineralov in plinov, ki končajo v tisoč evrov vredni krsti. Te misli so zame merodajni okvir, s pomočjo katerega lahko razmišljam o razmerju med umetnostjo in znanostjo.

Umetniki so vedno sledili razvoju znanosti, praktično uporabljali njene dosežke ali pa je bil ta pretok celo nasproten. Domišljija umetnikov je pogosto pomembno vplivala na razvoj novih znanstvenih poti. A v zadnjih desetletjih se zdi, da se je ta vzajemnost izgubila. Povprečnemu znanstveniku je sodobna umetnost španska vas, umetnik pa se vse bolj obupano vrti okrog znanosti, ki jo, kot vsak povprečen zemljan, vse težje dojema. Kot srednjeveški vitez okrog nabrite punce, ki sedi v ekstravagantnem športnem avtomobilu. Njegovo kljuse je nikakor ne more ujeti, kajti njena ključna značilnost je, da napreduje, da drvi v srečno prihodnost. Umetniki so takrat, ko operirajo z »najnovejšimi« tehničnimi dosežki znanosti skoraj brez izjeme donkihotske figure. Ko denimo izrabljajo »zadnje« dosežke robotike, njihovi dosežki v primerjavi z robotiko v astronavtiki zbledijo kot lanski plakati. Pri tem ne mislim le na tehnično raven. Robot, ki ga pošljejo na Mars ali na oddaljeno luno v Jupitrovi orbiti, ni le neprimerljivo kompleksnejši v tehničnem smislu, ampak tudi konceptualno in duhovno. Odpira in tematizira kompleksna vprašanja naše identitete in našega položaja v celotnem univerzumu.

Robert Lozar, Your Head, 2012, 20 x 30 cm, olje na platnu

Robert Lozar, Your Head, 2012, 20 x 30 cm, olje na platnu

A umetniki se ne dajo. Uporabljajo podobno, lahko rečemo psevdoznanstveno terminologijo. Načrtujejo, raziskujejo, se gredo multidisciplinarnost, koordinirajo in seveda, prijavljajo svoje projekte na različne naslove, kjer si lahko, kot njihovi vzorniki znanstveniki, priborijo sredstva za realizacijo teh projektov. V skladu z zahtevami birokratov morajo definirati izhodiščno situacijo, sredstva in načine realizacije in predvideti cilje oziroma rezultate, do katerih naj jih ga njegova dejavnost pripeljala, ter napovedati učinke na gledalce ali celo medijsko odmevnost. Vse lepo in prav, a v to bruseljsko birokratsko »čolobodro« umetnost in vse tisto najžlahtnejše, kar se giblje v teh okvirjih, zaide bolj poredko ali še pomembneje, po naključju.

Einstein je izjavil, da če bi vedeli, kaj počnemo, temu ne bi rekli raziskovanje. Tudi sodobni umetnik pri definiciji svoje dejavnosti poleg pogosto uporablja besedo raziskovanje, a jo ne razume tako, kot jo je veliki znanstvenik. Bliže mu je tehnično – racionalni vidik tega pojma. Analizira, preizprašuje, tematizira objekte svoje pozornosti, kontekst in podtekst, mikro in makro nivo. Zdi se, kot bi bili svetlobna leta daleč od tradicionalnega razumevanja umetnika, ki je bil še z božansko iskro navdihnjeni ustvarjalec: v transu ali omami lastnega kreativnega dejanja je vstopal v neznano polje, v katerem mu je bila racionalnost zgolj opora, ne pa ključno vodilo. Sodobni umetnik se takšne dediščine sramuje, njegov besednjak izraža skepso in omalovaževanje tradicionalnega koncepta umetnika. Z vsemi silami se skuša dokopati do prestižnega statusa, ki ga uživa sodobni znanstvenik. V svojem delu združuje multidisciplinarne strategije, načrtuje, rešuje probleme … Pa se res tako približa znanstveniku? Psevdoznanstveni besednjak, ki ga uporablja, je le mašilo, poskus pozabe izvorne pozicije umetnika ustvarjalca, ki se je nenehno soočal z neznanskim poljem neznanega, ki ni nujno imel nobene posebne teme, naloge, načrta: zgolj lasten pogum pred prepadom, temo neznanega.

Kreativnost je seveda univerzalna kategorija, lastna vsakemu poklicu ali človeški dejavnosti. Pa vendar se zdi, da je umetnik bolj kreativec, kot je to denimo znanstvenik. Je to predsodek, anahronistična zabloda neo- in post-romantikov? Le deloma. Tudi znanstvenik je ustvarjalen, včasih je v stiku z »božansko« iskro, kot bi temu rekli pred stoletji, a ga kljub temu bolj določa projektna usmerjenost, reševanje problemov in sledenje začetni ideji. Pri umetniku pa gre dejansko za različno strategijo, ki je veliko bliže kreativnosti kot taki. Umetnik sicer res ne ustvarja iz nič, a so njegove rešitve, a se njegovi rezultati temu približajo. Sledi svoji viziji, začetnemu impetusu, ustvarjalni proces pa ga vedno zapelje drugam, v prostore, ki jih ni predvidel v začetni ideji. To odstopanje od začetne ideje je pravzaprav ključno za sam umetniški proces. Zato je umetniški proces znanstvenemu mišljenju zastrt. Je bolj v sferi magičnega in transcendentnega, kot v sferi predvidljivega, načrtovanega. V umetniškemu procesu so stranpoti pravilo, v znanstvenem izjeme. Seveda posplošujem, a je problematično izpostavljati se z znanstveno-podjetniško logiko realiziranja ideje, kajti umetnik ravno s popolno transformacijo ali celo opustitvijo izhodiščne ideje pride v prostore, v katere je »nameraval«. Mora se izgubiti, mora pozabiti na prvotni načrt, plan dela, analizo potrebnih sredstev. Če bi se znanstvenik obnašal enako, bi recimo ostal brez vsake finančne podpore. Si predstavljate uglednega znanstvenika, ki bi svojim donatorjem razlagal, da bo v svojem znanstvenem raziskovanju šel po določeni poti, sledil predpostavkam, potem pa bi ob prvi priliki prekršil to pravilo in šel drugam. Namesto da bi sledil na primer lastnostim določenih osnovnih fizikalnih delcev, bi se začel ukvarjati s silami, ki nastajajo pri vrenju vina ali piva? Zelo težko. Seveda lahko citiramo razvpito Picassovo misel, da je začetna zamisel skozi proces destrukcije in transformacije v končni verziji ohranjena, vendar gre tu po mojem mnenju bolj za metaforo, kot pa za dejansko nedotaknjenost prve zamisli. A Picasso je dodal še mnogokrat prezrto misel, ki seže v samo jedro teh razprav: »Jaz ne iščem, ampak najdem!« Torej ne raziskujem, ampak preprosto najdem. Kdor išče, raziskuje, v umetnosti ne najde! Lahko dodamo še famozno nezavedno in zaključimo, da se umetnik svoje ideje pač še ni zavedal in se je, ko je delo končal, pred njim materializirala v vsem svojem sijaju. Lahko da je to res, a tudi tako se umetnik loči od znanstvenika. Ni mogoče pričakovati, da bi se znanstvenik tako obnašal: »Ne vem še čisto, v kateri smeri bom raziskoval, se pač še ne zavedam področja, ki me bo obiskalo!«

Med obema poljema je velika sorodnost, in mogoče substancialne razlike med obema kreativnima procesoma ni, gotovo pa je razlika v kvantiteti. Umetnik se preprosto mora prepustiti toku neznanega, ko se le-ta pojavi, pa ga seveda s svojo senzibilnostjo ureja in pri tem uporablja tudi racionalne, »znanstveno preverljive« sodbe.

Zanimivo in paradoksalno primerjavo med znanostjo in umetnostjo je podal I. B. Singer. Medtem ko so se v znanosti v zadnjih sto in več letih ničkolikokrat spremenile hipoteze in modeli razumevanja sveta, ničkolikokrat so se sprva povsem prepričljive in splošno sprejete teze izkazale za neresnične, pa je Madame Bovary še vedno resnična in živa. Tako kot v času, ko jo je ustvaril veliki Flaubert.

Pa zaključimo spet z Bellowom. Nekje je zapisal, da je umetnost vedno poskušala najti mejo med tukaj in onstran, med vidnim in nevidnim. In si jo je vedno prizadevala prestopiti. Danes pa zaradi domnevno objektivnega, racionalnega vedenja, ki nam ga ponuja znanost oziroma znanstveni pogled na svet, ne zmoremo ali niti ne poskušamo več prestopiti te meje. Toda če so ti ultimativni standardi vedenja resnični, če je znanost absolutni, neovrgljivi fundament, lahko kar pozabimo na umetnost.

Si to res želimo?