Simon Jugovic Fink

Na začetku vojn človeške vrste postanem stroj za ubijanje in inteligenca raste! Ko dominantna človek-opica prepozna predmet v svojih rokah kot orožje in z njim tolče po skeletu, se lahko začne evolucija človeštva. Navdahnilo me je tuje znamenje, spoznanje ob novem tehnološkem odkritju, ki predstavlja moč za dosego varnosti. Strah je temeljno pra-čustvo za razlikovanje med akcijo in reakcijo, umetnost tukaj nima vloge. Umetnost v družbi zgolj imenujemo, prava umetnost ne pozna strahu, je brezčasno nad zakoni. Umetnost je večja od religij sveta, saj je spoznanje človeške vrste, njena zgodovina. S privilegiji intimnih razodetij predstavlja razkošje idej o pomenu resničnega dojemanja in ne pristaja na preproste verzije konformizma.

Podoba je lahko ustvarjena ali posneta. Ustvarjanje je prazgodovina, posnemanje je post-produkcija. Če pristanek na Luni pogledamo iz drugačne perspektive, lahko ugotovimo, da pri tej stvari ne gre za drugega kot za izjemen umetniški projekt, proizveden s pomočjo davkoplačevalskega denarja ob podpori mecenstva ameriške vlade. Skupina umetnikov z imenom NASA se je odločila, da bo svetovni javnosti prikazala podobo njihovih največjih sanj tistega časa – potovanje na Luno. Uprizorila je spektakel po vzoru človeških želja, fantazij, literarnih in filmskih predlog, fikcije iz množične kulture, zgodovine, ali scenarija Orsona Wellesa, ki je z radijsko igro Vojna svetov v vlogi Marsovca napadel svet in številne Američane tako pretresel, da so fikcijo zamenjali z resnico. Film Odiseja 2001 je bil le eno leto pred podvigom na Luni in je zagotovo vplival na projekt, govori se celo, da je Kubrick posodil svoj studijo za snemanje prizorov sestopa na Luno in hoje po njej. Danes obstaja vrsta sumov, da je pristanek na Luni, kot ga je prikazala NASA, nemogoč, da je bilo vse skupaj zrežirano … pa tudi mnogih zakonitosti likovnega sveta se ne da preglasiti.

Kubrickov monolit je simbolična reprezentacija črnega ekrana. Če ga zasukamo za devetdeset stopinj in postavimo v horizontalno lego, dobimo skoraj identično razmerje s panoramsko sliko filmskega platna. Pred samim začetkom filma imamo ob spremljavi glasbe pred seboj črno praznino, a v resnici ne gledamo črnega zaslona, temveč se soočamo s površino monolita, v katerem se razpre vesolje in kjer se zavrti projekcija filma. Monolit je projekcijski nosilec, ki neposredno komunicira z gledalcem, v katerem zagledamo odsev lastne podobe, podobe sveta, vesolja, človeškega spektakla …. Monolit je prazen, črn ekran, v katerem se na nezavedni ravni zgodi spoznanje o zavedanju resnice, monolit je film sam, nosilec, ki je nujno potreben za ustvarjanje podob, objekt, ki misli objektivno z manifestacijo subjektivnih idej. Monolit je umetniško delo kot táko, je slika, likovno delo z vsemi zakonitostmi, ki ustvarja nove pomene v razumevanju definicij prostora, posameznika, okolice in časa. Monolit je slikarski nosilec, naseljen s prispodobami likovnih pomenov. Monolitna slika govori pomene abstraktnih, intimno odprtih zaključkov nedokončanosti. Tako kot je Kubrick zvrnil format panoramskega ekrana od ležečega v falični položaj in ustvaril monolit za videnje podob, tako se rad igram s kompozicijo pri svojih slikah. Črn ekran zamenja prazen prostor, ki proseva nosilec. Praznine so znanilke vsebin … V današnjih zmedenih časih, imenovanih post-modernizem, ni toliko na preizkušnji umetnost, kakor je na preizkušnji podoba človeštva, njegovo zavedanje samega sebe. Morda bo potrebna še kaka vojna, preden se izoblikuje prava misel, pa saj živimo v dobi sprememb …

Z uporabo najnovejših tehnoloških odkritij smo bliže propadu sveta, spremembi svetovne kulture in na pragu novega verovanja. Morda bomo v bližnji prihodnosti deležni spektakla vsesplošnih hologramskih slik napadov vesoljskih bitij, ki naj bi zavzeli naš planet in na koncu naj bi se človeštvo v strahu pred tujo nezemljansko hordo združilo v nov, skupen red pod vrhovno dominanco enega mišljenja, enega reda in ene oblasti. Če bomo verjeli, da nas napadajo tuje vrste nezemeljskih bitji in želijo zavzeti naš planet, bomo postali globalno enotnejši in lažje sledili zakonom naših »odrešiteljev«.

Danes ni podoba nič drugačna od starodobnih časov, vedno bolj se približuje k temu zaključku, da je umetnik zgolj obrtnik, ki predstavlja vizije svojega gospodarja. Obdobje dvajsetega stoletja je bilo navidezno osvobojeno spon »pogojevalcev«, a v resnici ni nič vredno, kar nima svojega plačnika. Umetnik, pa naj bo Picasso, je odvisen od naročnikov, vedno je treba nekaj delati za denar, tudi birokracijo in ta je v družbi vredna več, kot umetniško delo. Umetniško delo je farsa prestiža ljudi na položaju in njihovih lastnih fikcij. Vedno bolj spoznavam, da nisem vreden nič, če se ne pokorim družbenim zahtevam zloglasnega sistema. Hladnega, robotskega, Kafkovskega sistema birokracije, in pred tem se nima smisla boriti. Kar je zapisano, je zapisano in temu moram slediti, posameznik je ustroj družbe ali odpadnik. Umetnik in z njim umetnost ne obstaja, je le kaprica drugače mislečih. Umetnost je v družbi le imenovana. Kdor me imenuje »umetnik«, me žali, in tako je bilo od zmeraj …