Nena Škerlj: Romani znotraj kratke zgodbe o prečiščeni abstrakciji in abstrakciji s šumom

RAZSTAVA BORKA TEPINE ČEZ ROB [SLIKE], GALERIJA KRESIJA, LJUBLJANA 24. 4. DO 26. 5. 2013

 

Borko Tepina, Part, olje, karton, 2013

Borko Tepina, Part, olje, karton, 2013

Borko Tepina, slikar, grafični oblikovalec in oblikovalec novih medijev, pedagog in didaktik, publicist s področja umetnosti in kreativnega snovanja, je od 24. 4. do 26. 5. 2013 razstavljal v Galeriji Kresija v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost je diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju in od leta 1979 dalje razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Poleg oblikovanja in snovanja v različnih medijih je avtor raznih didaktičnih pripomočkov, učbenikov, didaktičnih in miselnih iger, besedil s področja teorije, poznamo pa ga kot enega od ustanoviteljev revije Likovne besede, kjer je bil njen prvi urednik in urednik med leti 1985 in 1995. Od leta 1983 ima status samostojnega ustvarjalca v kulturi, zadnja leta pa poučuje predmet Medijska umetnost in grafično oblikovanje na Fakulteti za medije v Ljubljani in se ne samo teoretično, ampak tudi s svojim slikarstvom sooča z vprašanji medijev. Ob vprašanju »Kaj je v resnici medij slikarstva?« zavrača tisti medijski determinzem, ki v imenu progresizma vnaprej favorizira tehnološki razvoj in pri tem ne upošteva drugih slikovnih komponent, ki celo presegajo okvir slike in posegajo v območje tistega, kar poimenujemo z besedo kreativnost.

Na razstavi Čez rob [slike] smo se lahko srečali s tem, kar se je dejansko dogajalo na robu in znotraj roba njegovega slikarstva, čeprav so vanj vdirali impulzi z vseh področij, ki se jim je posvečal. Ker slikanja nikoli ni razumel enostavno kot samozadostnost, je od vsega začetka kritično preverjal čutne in spoznavne segmente tega ne le izraznega in izpovednega, ampak tudi zaznavnega in ustvarjalnega početja in vsega, kar od umetnika zahteva neke povsem specifične sposobnosti in refleksije, brez katerih si mukotrpnega in postopnega prebijanja skozi slikarsko materijo niti približno ni mogoče predstavljati.

Na razstavi Čez rob [slike] so bili na ogled novejši Parti in štiri starejše slike (Dovolj sem se trudil, naj se malo potrudi še Bog, Zaboga, v raju vse štima, Število ena je za osamljenega neskončno in Ptič, ki prileti na moj vrt, je moj ptič). Za prečiščenimi in dovršenimi potezami čopiča niso bili na ogled samo sledovi barv, ampak se je kazalo tudi tisto onkraj – okolica, ki sega čez rob poteze barve, sama zgodba pa se je potencirano nadaljevala s sliko –, dogajanje na njej je valovilo čez njene robove in prehajalo v resonance s preostalimi slikami, ki so nastale z bolj prožnimi pravili slikanja, ki so bile manj strogo obravnavane in bolj prepuščene dinamičnosti in naključnosti.

Štiri omenjene slike so prikazovale nekaj izbranih in izbornih potez s čopičem – strogih, zgoščenih in jedrnatega izraza, obdajala pa jih je belina: s kar največjo koncentracijo in natančnostjo izkristalizirane oblike dognane lepote, ki so se delno razraščale v večji ali manjši kaos potez, dele katerega so prikazovali Parti, oziroma so ga potencialno že vsebovali. To so bile štiri jasne in zapomnljive vizualne podobe, v katerih je bilo mogoče prebirati mnoštvo stvari, romane znotraj kratkih zgodb. Nekatere njihove značilnosti so prikazovali mnogovrstni in navidez manj urejeni Parti, ki so bili kot slikarska lava, polni vrvenja, mrgolenja in valovanja, moč pa je bilo nanje gledati tudi kot na gradnike štirih zgodnejših slik, saj so vsebovali možnosti zgostitev. Na Partih so se pojavljale poteze na obarvanem in posledično bolj dejanskem okolju, pa spet izginjale, švigale naokoli in se ritmično zavihtele druga proti drugi ali druga stran od druge. Slutiti jih je bilo prek roba pigmenta barve, poteze, slike, razstave in prostora razstave.

Borko Tepina, Čez rob slike, razstava, Galerija Kresija, 2013

Borko Tepina, Čez rob slike, razstava, Galerija Kresija, 2013

Na eni strani je tako nastopala breztežnost štirih slik, na drugi težnost in gostota Partov; na eni prečiščenost in natančnost, na drugi večja prepuščenost svobodi in naključju: šlo je za dve različni abstrakciji: prečiščena abstrakcija na eni strani in abstrakcija s šumom na drugi. Štiri slike so prikazovale silnice na polju, Parti pa polje silnic. Na več ravneh so se prepletali razumskost in izčiščenost idej, temperamentnost vrtincev, klobčičev in vozlovja, svet dejanskih nerazrešljivih zapletenosti in prepletenosti.

Vsaka poteza je lahko rob ali središče neke mreže mnogovrstnih odnosov – aktualnih in potencialnih, bogastva pomenov in bogastva možnih pomenov. Nerazrešljiva zapletenost in prepletenost je bila vsebovana že v štirih eksaktnih slikah z malo potezami. Štiri prečiščene slike so tako nastopale kot čista ideja oziroma so izstopale iz sveta idej, medtem ko je niz dinamičnih Partov zastopal udejanjanje idej, materializacijo v naravi, v dejanskem svetu reda in nereda, pravil in kršenja pravil, nejasnosti, šumov in motenj. Niz Partov je pokazal, da je mirovanje na štirih slikah zgolj navidezno in da vsebuje dinamičnost in bogastvo potencialnosti.

Razstava je prikazovala svet umetnikovih prečiščenih in minimalističnih potez na štirih slikah, ki je razširjen na kaotičen, neurejeno urejeni niz Partov. Slednji je pomenil pot proti neskončnosti brez najmanjše ovire. Posamezna poteza, obdana z belino, je lahko prikazovala potencialnost dogajanja na Partih, določen Part pa se je lahko skrčil v eno samo potezo; rob je lahko prenehal obstajati in postal most. Na razstavi so se okoli slik porajale nove podobe, oblikovala so se polja podobnosti, simetrij in nasprotij, Parti pa so še potencirano prikazovali tokove, vrtince, impulze in mnogoterosti, ki se ne morejo končati in tečejo proti neskončnosti. Razstava Čez rob [slike] se je izkazala kot posebne vrste prevozno sredstvo za potencialne razširitve čez določene robove in ne kot zgolj zaključen register umetnikovih slik, temveč je lahko tudi model za razmišljanje o delih, ki bi na razstavi lahko bila, a jih slikar ni razstavil ali pa jih še ni naslikal.