Nena Škerlj: Štiri knjižne novosti pri Maski

maska1Teorija video iger

Alexander R. Galloway: Teorija video iger : eseji o algoritemski kulturi (Zbirka Mediakcije) v prevodu Andraža Golca, Jonathan Burrows: Koreografov priročnik (Zbirka TRANSformacije) v prevodu Polone Glavan (soizdajatelj je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), Marc Augé: Nekraji : uvod v antropologijo nadmodernosti (Zbirka Mediakcije) v prevodu Sonje Dular in Zid objokovanja (The wailing wall) avtorjev Blaža Lukana, Barbare Orel in Marine Gržinić, katerih prispevki so prevedeni tudi v angleščino  (soizdajatelj je Anton Podbevšek teater) so štiri novo izšle publikacije, ki jih je založba Maska predstavila spomladi 2012.

»Igrati igro pomeni igrati kodo igre. Zmagati pomeni poznati sistem. In razložiti igro potemtakem pomeni razložiti njen algoritem (se pravi, odkriti njen paralelni »algoritem«),«1 med drugim pojasnjuje v svojem delu Teorija video iger Alexander R. Galloway, pisec, računalniški programer in prejemnik nagrade Golden Nica 2002 na Ars Electronici v Linzu. Ukvarja se predvsem z vprašanji filozofije, tehnologije in teorij medijev, z video igrami pa zlasti z estetskega in političnega vidika, kot pomemben del izkustva video iger pa razloži tudi ambientalni akt, ko je igranje igre začasno zaustavljeno. Pravi, da video igre uvajajo tretjo od pojavnih oblik realizma – prvi dve sta realizem v naraciji (literatura) in realizem v podobah (slikarstvo, fotografija, film) – pri video igrah pa gre za realizem v akciji; vizualne umetnosti navajajo gledalca k aktu gledanja, video igre pa k izvajanju akcij: »Igre kot Final Fantasy X in Grand Theft Auto III so znanilke prihoda nove zlate dobe. Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da video igre v sodobni družbi zasedajo izrazito trivialno mesto in potemtakem še čakajo na trenutek, ko bodo povzdignjene v umetnost, enakovredno vrhuncem kulturne proizvodnje. To se mi zdi še posebej privlačno, kajti danes k video igram lahko pristopamo kot k vrsti čudovito nedotaknjenega procesiranja sodobnega življenja, zaenkrat še neobremenjenega z malomeščanskimi interpretacijami njegovega formata.«2

V knjigi poleg igranja kot aktivnega delovanja (strelska igra ni nadomestilo za aktivnost, strelska igra je aktivnost; igra ni nadomestilo za informatiko, igra je informatika …), spreminjanja računalniškega programa v performerja, še posebej poudarja pomen alternativnih algoritmov, modifikacij video iger in protiigranja (countergaming) kot neke nove avantgarde – gibanja »protiiger« (tandem Jodi, Anne-Marie Schleiner, Brody Condon, retroYou, Cory Archangel, Tom Betts …) in pokaže, da kot so fotografije podobe in filmi gibljive podobe, potem so video igre – akcije oziroma na akciji osnovani medij (akcije stroja in akcije upravljavca, ki pa so med igranjem večinoma poenoten fenomen). V zvezi s protiigranjem Galloway poudari, da se veliko iger izda skupaj z urejevalniki stopenj in drugimi orodji za izdelovanje modifikacij. Ustvarjanje modifikacij iger je skoraj tako naravno kot to, da jih igramo. Razloži značilnosti in pravila protiiger, poda nekaj primerov in zaključi, da so protiigre vsekakor (še) nerealiziran projekt, ki se pojavlja in naj se pojavlja v neskončnem številu oblik. Avtor spremne besede Vstop v svet algoritemske kulture Janez Strehovec svoj prispevek zaključi z besedami: »Igrajmo in protiigrajmo sta zato imperativa, ki sledita duhu te knjige.«3 Na ta način lahko nastajajo ne odvečni ampak »čudoviti hrošči« (izraz Anne-Marie Schleiner).

Maska > Alexander R. Galloway: Teorija video iger. Eseji o algoritemski kulturi

zad.maska_koreografovprirocnik_naslovka---kopijaKoreografov priročnik

Koreografov priročnik vsebuje izbor zapiskov, ki si jih je Jonathan Burrows delal na  delavnicah, na katerih so se pogovarjali o plesu in postopkih koreografiranja. Zapiski se nanašajo predvsem na teme in probleme navdiha, navad, pravil in kršenja pravil, ponavljanja, improvizacije, poučevanja, vadbe, virtuoznosti. Številna so razmišljanja o občinstvu, naročilih in trgu, glasbi, estetiki, naključjih, paradoksih … Primer načina razmišljanja, ki bralca ves čas drži bralca v napetosti in poteka čez celo besedilo, ponazarjata na primer izjavi: »Celo najboljše ideje včasih spodletijo. Celo najslabše ideje včasih uspejo.«4

Poleg plesalcev in koreografov (Merce Cunningham, Martin del Amo, Meg Stuart, Rosemary Butcher, Xavier Le Roy, Neil Greenberg …) navaja tudi skladatelje (Morton Feldman, Kevin Volans, John Cage), znanstvenike (Francis Crick), filozofe (Ludwig Wittgenstein, Susanne K. Langer) in številne umetnike (Gerhard Richter, Barnett Newman, Philip Guston), pisatelje (William Burroughs, Peter Handke, Andre Lepecki), glasbenike (Lee Scratch Perry) … »Saj je le trapast ples,« je izjava ki nas med branjem ves čas spremlja in se pojavlja od začetka do konca knjige, izjava, ki je venomer enaka, a se glede na kontekste njen pomen spreminja, kot misel in ugotovitev, rahlja resnost razmišljanja, vznemirja, sprošča, zabava in daje misliti.

Koreografov priročnik se lahko bere tudi kot »Umetnikov priročnik«, smisel koreografiranja pa ni »zgolj« koreografiranje: »Preden skušate svoje delo prodati, si lahko zastavite naslednja vprašanja: kaj bi osebno rad pridobil s tem delom? Čigava mnenja upoštevam? Kdo so umetniki, s katerimi se poistovetim, in kako se preživljajo? Kakšen je trg videti od tam, kjer stojim? Kako potrebujem to delo in s katerimi drugimi načini bi si lahko pomagal, da ga naredim? Kaj bom, če to, kar delam, ne bo nikogar zanimalo? Kaj drugega me še zanima? Nič hudega ni, če očitno nihče ne razume, kaj počnete; kar koli vas je že gnalo v koreografijo, se bo nekje na koncu izkazalo za koristno, pa če koreografirate ali ne.«5

Maska > Jonathan Burrows: Koreografov priročnik

maska3Nekraji

Francoski antropolog Marc Augé je med leti 1985 in 1995 predsedoval na École des hautes études en sciences sociales v Parizu, že dlje časa pa se posveča antropološkemu raziskovanju sodobne družbe v svoji neposredni bližini – v Franciji in Parizu. V svojem delu Nekraji : uvod v antropologijo nadmodernosti pojasni stanje nadmodernosti z »logiko ekscesa«, kjer so na delu tri vrste ekscesa: »eksces časa« (zaznamuje ga preobilje dogodkov in informacij), »eksces prostora« (zaznamuje ga vtis, da se je fizični prostor zmanjšal, v resnici pa se je promet pospešil in vse hitrejši je dostop do vseh kotičkov na Zemlji) in »eksces individualnosti« (zaznamuje ga intenzifikacija potrebe po samostojnosti in poveličevanje individuuma).

Nadmodernost proizvaja nekraje (za razliko od antropoloških krajev, ki so nosilci identitete, razmerij in zgodovine), ki so na primer čakalnice, supermarketi, železniške postaje, avtomobili, vlaki, letala, zabaviščni parki, razni virtualni prostori kablov, žic, podatkovnih mrež … »To je svet, v katerem se rodimo na kliniki in umremo v bolnišnici, v katerem narašča število razkošnih in nečloveških tranzitnih mest ter začasnih zasedb prostorov (hotelske verige in bivališča v zapuščenih tovarnah, počitniška naselja, begunska taborišča, bedna barakarska naselja, ki jim je sojeno, da bodo porušena ali pa bodo propadala v nedogled) […] Kraj in nekraj sta nestalni polariteti: prvi nikoli ni povsem izbrisan in drugi nikoli povsem dokončan – kot palimpsesti, v katere se nenehno vpisuje nejasna igra identitete in razmerij.«6 »To je paradoks nekraja: tujec, izgubljen v deželi, ki je ne pozna (»prehodni« tujec), se znajde »doma in na varnem« ravno v anonimnosti  avtocest, bencinskih servisov, trgovskih središč ali hotelskih verig.«7 Skratka, kar je za mimoidočega nekraj (na primer letališče, čakalnica, nakupovalni center …), je lahko za tam zaposlenega kraj, saj ima vanj vložen simbolni kapital – sodelavce, prijatelje in posledično razne družbene stike: »V konkretni resničnosti današnjega sveta se kraji in nekraji med seboj povezujejo in prepletajo. Na vsakem kraju zmeraj lahko najdemo nekraj. Kdor obiskuje nekraje (in sanja, na primer, o vikendu nekje globoko na rodnem podeželju), se zmeraj lahko zateče v kraj. Kraji in nekraji si stojijo nasproti (ali drug drugega vabijo) kot besede in pojmi, ki jih opisujejo.«8

V spremni besedi Matjaža Uršiča Tako blizu, pa tako daleč – bivanje med kraji in nekraji Marca Augéja med drugim beremo, kako Marc Augé namerno prestopa meje posameznih disciplin, uporablja njihove značilnosti in jih združuje v novo smer, ki jo poimenuje »antropologija sočasnih svetov«9, predvsem pa, da je Augé glede vprašanja prihodnosti antropologije optimističen in napoveduje, da bo 21. stoletje pravzaprav stoletje antropologije.10

Maska > Marc Augé: Nekraji. Uvod v antropologijo

maska-4Zid objokovanja

Knjigo Zid objokovanja sta uredila Janez Janša in Maja Murnik, besedila pa so prispevali Blaž Lukan, Barbara Orel in Marina Gržinić. Knjiga opisuje, kako je umetnik kot Emil Hrvatin leta 1998 ustvaril Kabinet spominov, solzedajalsko akcijo, ki se je dogajala v treh prostorih (prvi in najpomembnejši je prostor individualnega spomina, z zrcalom, v katerem se posameznik poskuša razjokati na osnovi osebnega spomina; drugi je prostor kolektivnega spomina, v katerem gledalec izbira med dokumentarnimi posnetki in odlomki iz filmov, ki ga lahko pripravijo do joka; zadnji na lestvici joka pa je prostor fiziološkega spomina, kjer se obiskovalec razjoče ob pomoči rezin čebule) in se nato leta 2011 kot Janez Janša (kar je »postal« že leta 2007) spet ukvarjal s fenomenom joka in Kabinet spominov  se je nadaljeval kot Zid objokovanja, devettonske skulpture iz ledenih blokov. Namesto sodelovanja na krvodajalski akciji je bilo možno sodelovati v solzedajalski akciji, umetnik pa je jeruzalemski Zid objokovanja preinterpretiral v novomeški Zid objokovanja, ki je bil narejen iz ledu in se je počasi topil zaradi toplote, morda tudi jokal ali se celo razjokal, s prisotnostjo jokajočega ali nejokajočega, želečega ali neželečega (z lističi z napisanimi željami, ki so se lahko zataknili v zid). Solzedajalec je lahko postal ustvarjalec, izvajalec in/ali gledalec. »Preprosto, a slikovito in učinkovito,« je med drugim zapisal Blaž Lukan11.

Maska > ZID OBJOKOVANJA

 

  1. Alexander R. Galloway, Teorija video iger : eseji o algoritemski kulturi, Maska, Ljubljana 2011, str. 183.
  2. Prav tam, str. 174.
  3. Prav tam, str. 264.
  4. Jonathan Burrows, Koreografov priročnik, Maska in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Ljubljana 2011, str. 48.
  5. Prav tam, str. 141.
  6. Marc Augé: Nekraji : uvod v antropologijo nadmodernosti, Maska, Ljubljana 2011, str. 79-80.
  7. Prav tam, str. 107.
  8. Prav tam, str. 108.
  9. Matjaž Uršič, Tako blizu, pa tako daleč – bivanje med kraji in nekraji Marca Augéja, v: Marc Augé: Nekraji : uvod v antropologijo nadmodernosti, Maska, Ljubljana 2011, str. 135.
  10. Prav tam, str. 136.
  11. Blaž Lukan, Ko zid joče z(a) nami, v: Zid objokovanja, Maska in APT, Ljubljana 2011, str. 10.