Urša Pajk: Mednarodna potujoča razstava Leonardo da Vinci – Genij

 

Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, 15. FEBRUAR – 29. SEPTEMBER 2013

Razstava Leonardo da Vinci (Foto: Lukowski)

Razstava Leonardo da Vinci (Foto: Lukowski)

SREČANJE Z IZUMITELJEM, INŽENIRJEM IN VELIKIM RENESANČNIM UMOM

 

Vsekakor je bila to ena od najbolj pričakovanih razstav v zadnjem času, saj gre za eksponate, ki so povezani z velikim, nemirnim, dejavnim in neumornim Leonardom da Vincijem, slikarjem, izumiteljem, znanstvenikom, kiparjem, matematikom, anatomom, inženirjem, arhitektom, skratka z univerzalnim človekom (uomo universale). Posnetki njegovih izumov in eksperimentov so bili na ogled v kletnih prostorih bivše trgovine Slovenijales, danes dvorane Meduza. Ne moremo si kaj, da razstave ne bi primerjali z drugo – Leonardo da Vinci: znanstvenik, izumitelj, umetnik, ki jo je gostil Narodni muzej Slovenije od novembra 1999 do marca 2000. Obiskovalci so bili takrat navdušeni nad muzejsko arhitekturo, ki je dala vsemu skupaj svoj nespregledljivi pečat. Razstavljenim predmetom smo sledili po hodnikih, razstavnih dvoranah in neorenesančnem atriju, ki se je čudovito ujel z renesančnim duhom same razstave. Tukaj pa se adrenalin in navdušenje kar malo izgubita ter »ohladita«, ko stopamo po stopnicah do razstavnih prostorov. Naša čutila na stopniščnih stenah močno pogrešajo žive plakate ali stavke o umetnosti, ki bi bili lahko vzeti iz Vasarijevega dela Življenja umetnikov ali Leonardovega Traktata o slikarstvu, ki bi nas še vse pričakujoče in radožive vodili do »vstopnih vrat«. Drugo manjše razočaranje pa je bila trgovina, kjer bi pričakovali dosti več na temo umetnosti, tudi razglednic in majic, sestavljank ter ostalih predmetov in seveda več kvalitetnih monografij o enem od največjih umetnikov preteklega časa. Na sami razstavi, ki je vsekakor poživila kulturno Trnuljčico Ljubljano, pa smo zagotovo lahko bolj radostni in sproščeni. Na rdeči talni oblogi postavljeni posnetki Leonardovih del so zanimivi in vabeči. Med vsemi obiskovalci so bili najbolj navdušeni otroci, ki so spontani, nedlakocepski in radovedni. Njim z vsem navdušenjem sledijo tudi stari starši, ki hitijo za svojimi malimi vedeži, se prepustijo občutku in improvizaciji, kar je pri nas umetnostnih zgodovinarjih zaradi »strokovne deformacije« težje dosegljivo. Na splošno je bilo vse skupaj navdušujoče, razgibano in poučno predvsem za šolske skupine in laično javnost. Tukaj je Rok Trkaj posnel del videospota Dobro jutro. Razstava, ki si jo je od 12. februarja do sredine septembra ogledalo približno 60.000 obiskovalcev, bo konec septembra “poletela” v Stockholm.

Razstava Leonardo da Vinci (Foto: Lukowski)

Razstava Leonardo da Vinci (Foto: Lukowski)

Razstava obsega več kot dvesto eksponatov in je razdeljena na sedemnajst sklopov. Leonardo v prvi vrsti zaživi kot znanstvenik in izumitelj, kot človek, ki ga je privlačila človeška anatomija, inženirsko delo in inovacije, šele potem je umetnik. Vsi posnetki naprav delujejo precej pristno, saj so izdelani v renesančni maniri in iz materialov, ki so jih poznali v 15. stoletju. Za vse tiste obiskovalce, ki imajo radi pristen stik in dotik, naj povemo, da se lahko veliko primerkov tudi dotikamo. Med najbolj zanimivimi izdelki so: kolo, avtomobil, vojaški tank, podmornica, akvalunga … Na velikih zaslonih se srečamo z anatomskimi študijami, dalje z rekonstrukcijo Zadnje večerje, analizo kipa Sforzovega konja (Bitka pri Anghiariju), risbo Vitruvijevega človeka, skrivnostmi Mona Lise. Vsi teksti so v slovenskem in angleškem jeziku, pogrešali smo še italijanski jezik, saj bi se na ta način sigurno bolj približali Leonardovi deželi. Zgodba o geniju ali univerzalnem človeku pa vsekakor še ni zaključena in prav je tako.

Znanstvenik, umetnik, ali oboje!? Dokazal je, da je oboje, čeprav se je enkrat bolj posvečal izumom na naravoslovnem področju, drugič pa na likovno umetniškem. Zanimivo je njegovo pismo, ki ga je leta 1482 napisal Ludovicu Sforzi. V njem je ponujal svoje usluge in predstavil svoje spretnosti oziroma veščine. Kar trideset jih je bilo s tehničnega področja, samo šest s področja umetnosti, torej je hotel narediti predvsem vtis kot praktičen in vizionarski človek. Iztočnica za njegovo raziskovanje je bilo znanje oziroma poznavanje Arhimedovih izumov ter dela ostalih grških in arabskih fizikov. Rad je opazoval naravo, se od nje učil in jo posnemal ali kot opisuje Vasari, so potomci hvalili njegovo sposobnost opazovanja. Veliko je eksperimentiral, iz njegovih načrtov je razvidno, da je pri tem neznansko užival in bil radoveden in vedoželjen kot otrok. Zaradi tega so ga kot svetovalca imeli radi ob sebi vojaški poveljniki, voditelji držav, različni aristokrati in omikanci. Občeval je s cerkvenimi dostojanstveniki, filozofi, politiki, umetniki, različnimi ljudmi. Želel je ustvariti mehanske naprave, s katerimi bi postalo delo (življenje) lažje, natančnejše, učinkovitejše, hitrejše in bolj mobilno. Obvladal je tehnično risanje, gradbeništvo, artilerijo, človeško anatomijo, optiko, hidravliko, perspektivo. Poleg tega je igral na liro, lepo pel, ljubil konje, bil prijeten sogovornik, fizično močan, imel je odličen spomin, znal je zabavati prijatelje z različnimi poskusi ter norčijami in menda se je z vso zbranostjo, marljivostjo posvetil vsaki stvari. Vasari je zapisal: »Njegovi možgani niso nikoli mirovali[1]

Razstava Leonardo da Vinci, Rok Trkaj (Foto Katja Uran)

Razstava Leonardo da Vinci, Rok Trkaj (Foto Katja Uran)

Umetnost in znanost sta šli pri Leonardu vedno z roko v roki. Ob prebiranju njegovega Traktata o slikarstvu kaj hitro naletimo na misel »da se slikarstva ne da priučiti, a je znanost«[2]. To svojo izjavo je več kot potrdil z natančnim in analitičnim pristopom do te zvrsti likovne umetnosti. Proučeval je gibanje človeka, raztegovanje in krčenje mišic, mere telesa, linearno perspektivo, geometrijo, naredil študije o rastlinah, oblakih, obzorju, mešanju barv, odsevih … V svoji razpravi je napisal, kako naj bi slikali otroke, starce, ženske, bitke, nevihte in kako uredili figure v kompozicijo.

Mnoge Leonardove načrte so realizirali šele stoletja pozneje. Živel je v dobi geografskih odkritij, različnih izumov in poskusov, a zanj velja, da je bival pred svojim časom in postavil nova merila za umetnika. Vedno je imel veliko učencev, posnemovalcev, oboževalcev, proučevalcev in tudi sovražnikov – nevoščljivcev, kar se za eno od največjih osebnosti preteklega tisočletja tudi spodobi. Giorgio Vasari je z vsem občudovanjem in spoštovanjem strnil misli o umetniku in znanstveniku: »Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim.«[3]

 

 

[1] Giorgio Vasari, Življenja umetnikov, Studia humanitatis, Ljubljana 2006, str. 155.

[2] Leonardo da Vinci, Traktat o slikarstvu, Studia Humanitatis, Ljubljana 2005, str. 7.

[3] Giorgio Vasari, Življenja umetnikov, Studia humanitatis, Ljubljana 2006, str. 153.