Urša Pajk: Razrezano, vrinjeno, izrezano, Umetnost Williama S. Burrougsa

razstava v MGLC, 19. FEBRUAR – 7, APRIL 2013

Zanimiva razstava, ki je začinila in prevetrila ljubljansko umetniško ponudbo. Prav tako je inovativen naslov, ki ima izvor v Burroughsovih besedah, da je življenje sestavljeno iz izsečkov. V Sloveniji smo lahko prvič videli tovrstne izdelke razvpitega, delikventnega in nič manj privlačnega vsestranskega umetnika. Njegove fotografije, kolaže, zvočne cut-upe, abstraktne slike narejene s puško šibrovko (Shotgun Paintings), knjige, filme, članke …

Cut-up tehniko so uporabljali že dadaisti, na primer Tristan Tzar, in tudi naši umetniki –  Avgust Černigoj in Srečko Kosovel. Roman, pesem ali črtico napišeš, razrežeš in ga/jo poljubno, naključno sestaviš. Preprosto in učinkovito; enako lahko narediš s sliko, kolažem, fotografijo, zvočnim ali vizualnim zapisom. Vsak od nas pa to nezavedno počne s računalnikom, ko kopira, dodaja, briše ali reže besedila za svoj članek. Vse razstavljeno ima svojevrsten učinek na gledalca, nasploh pa je bila razstava posebej priporočljiva za vse ljubiteljem beat generacije in beatniškega duha ali kot o njih pravi Majda Stanovnik – to je bila »skupina literarnih ustvarjalcev, ki se je imela za glasnike svojega časa…«[1] Za posladek je bil na ogled še Sallersov film Na cesti (leto 2012), kar je še dodatno zaokrožilo beatniške občutke.

Kontraverzni W. S. Burroughs in beat generacija

William Seward Burroughs (1914–1997) velja za provokativno, kontroverzno, posebno in temno osebnost literarne zgodovine. Pripadal je zloglasni in tudi popularni beat generaciji. Nekateri ga primerjajo z mlajšim Charlesom Bukowskim (1920–1994), ki je začel svojo ustvarjalno pot v času rojevanja hipijevskega gibanja. Oba namreč veljata za umetnika, ki sta pisala o »asocialnih« in marginalnih navadah in ljudeh. Privlačila ju je prostitucija, alkoholizem, narkomanija, ljudje z dna družbene lestvice. Burroughs je izhajal iz pomembne in premožne družine, ki je »kraljevala« v St. Louisu, a ga denar in materialne dobrine nikoli niso posebej zanimale ali privlačile. Dočakal je častitljivo starost 83 let, kar je za človeka, ki je veliko pil, bil že leta 1944 odvisen od težkih drog in vse do smrti jemal metadon, precej veliko. Navkljub vsem tem »negosposkim« navadam (razvadam), pa je bil vedno galanten gospod v obleki z obveznim spremljevalcem – klobukom. Med njegova bolj znana dela spadata Džanki in Goli obed. Po eni strani so mu pridajali pridevnike pesimističen, morbiden, ciničen, po drugi strani pa tudi grotesken, satiričen, absurden in burlesken. Poleg vsega drugega so ga pritegnili še psihoanaliza, orožje in rad se je potepal po svetu. Kljub beatniški etiketi o ne-vezanju, je bil dvakrat vezan (poročen), sicer pa menda homoseksualno usmerjen.

Beat gibanje naj bi se razvilo že v drugi polovici štiridesetih letih 20. stoletja okoli Times Squara v New Yorku, kjer so se družili  beat akterji. Kljub vsemu pa v enciklopedijah pod geslom beat gibanje večinoma zasledimo letnici 1950 – 1965, saj so v teh letih izšla glavna dela t. i. »antiesteblišment« ustvarjalcev, ki so se srečali na univerzi Columbia v New Yorku. Velika beat trojica so bili William S. Burroughs s svojim znamenitim delom Goli obed (Naked lunch, 1959), Jack Kerouack (1922-1969) z road romanom Na cesti (On the Road, 1957) in Alen Ginsberg (1926-1997) z odmevno pesnitvijo Tuljenje (Howl, 1956). Vznemirljiv je tudi podatek, da je v ZDA največkrat ukradena knjiga Biblija, takoj za njo pa Na cesti, zato ni presenetljivo, da jo imenujejo »beat biblija«. Ravno ta generacija je imela močan vpliv na glasbo, filme, stripe, družbeno politična gibanja in predvsem na mlado najstniško populacijo. Že v času njihovega delovanja so bili zelo opaženi, imeli so močno publiciteto, kar jim je na nek način tudi škodovalo. Petdeseta leta 20. stoletja so si bila v ZDA zelo nasprotujoča – konformistična, uporniška, idealistična, ironična. »Beatniki« ali »Beati« naj bi odklanjali konvencionalnost, ameriške ideale, ujetost, umirjenost. Slavili so gibanje, potovanja, jazz glasbo, spolnost, droge, pijačo in vse kar je bilo povezano z impulzivnostjo, svobodo, hitrostjo, improvizacijo in pozneje z zen budizmom. Ne smemo pa pozabiti, da so postavili tudi most med višjimi in nižjimi družbenimi sloji; lahko bi rekli med »reveži« in intelektualno elito. Imenovali so jih tudi skeptična generacija oziroma skeptični boemi in premagana generacija, ki je detabuizirala tabuje in svoja dela gradila na avtobiografskih izkušnjah (dogodkih). Poleg glavnih treh omenimo vsaj še naslednje: John Clellon Holmes, Gregory Corso, Neal Cassady in njegova žena Carolyn, Lew Welch. Bili so pisana druščina –  izobraženci, družbeni odpadniki, uporniki, samouki, mladostni prestopniki, sirote, tatovi, avanturisti, posebneži… Izhajali so iz različnih družin in krajev, nekateri so bili verniki, drugi simpatizerji komunistov, a vsi so imeli (ne)posreden stik z revščino, podzemljem in nenazadnje z akademskim svetom. Nikoli niso spreminjali družbene ureditve, ampak so bili njen odklon, za nekatere tudi družbeni »izvržek« ali celo »izmeček«. Burroughs je bil precejšnja posebnost, saj je izhajal iz ugledne družine in imel visoko izobrazbo. Študiral je antropologijo, angleščino, literaturo, medicino. Sledilo jim je veliko sopotnikov, somišljenikov in naslednikov; v določenem smislu jih imajo še danes, tudi zato, ker so bili nekateri živi še po letu 2000. Vsekakor nam dajo tovrstne razstave ali beatniške knjige misliti … Nehote se nam postavi vprašanje, kakšen bi bil svet, in posledično tudi mi, brez generacije beatnikov? Bolj polikan in bolj egoističen? Bodo v prihodnosti še drugačne, uporniške skupine ali so umetniški uporniški duhovi odšli drugam?

[1] Majda Stanovnik, Angloameriške smeri v 20. stoletju, Literarni leksikon, 8. zvezek, Ljubljana, 1980, str. 52.