Mateja Šmid Hribar: Pahernikova smreka – drevo s spomenikom

 

krosnja[1]korenine[1]V zavetju stoletnih Pahernikovih gozdov na severnih pobočjih Pohorja med Vuhredom in vrhom Velika Kopa raste nekaj zelo debelih smrek, najdebelejša med njimi pa je Pahernikova smreka – ljubljenka gozdarskega strokovnjaka inženirja Franja Pahernika.  Ime so ji podelili gozdarji nekdanjega Gozdnega obrata Radlje (po letu 1990 se je obrat preoblikoval v Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec), a v Registru naravnih vrednot jo boste pod tem imenom zaman iskali, tam je zabeležena le kot »Hudi kot – smreka«. Inženir gozdarstva Maks Sušek se spominja, da so jo spoštovali vsi, ne glede na spremembo režima in kadrov, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni. Ob tem še doda, da nikomur ni prišlo na pamet, da bi posekal tako lepo drevo. 48,2 metra visoko drevo je leta 2005 na višini 1,3 metra v premeru merilo 134 cm. Starost je ocenjena na 270 let.[1]

skulptura[1]Vendar pa orjaška debelina ni pritegnila moje pozornosti, saj debelih dreves skritih globoko v gozdu niti ni tako malo. Najbolj nenavadno v zvezi s smreko je, da je verjetno edino drevo v Sloveniji, ki ima svoj spomenik. To je zares edinstveno, saj je navadno drevo tisto, ki ima lahko na simbolni ravni vlogo spomenika. To pa ne velja za Pahernikovo smreko. Ideja za postavitev spomenika se je porodila že omenjenemu Maksu Sušku, saj smreka predstavlja razvoj Pahernikovega gozda, obenem pa tudi naravni razvoj in potencial, ki ga smreke lahko dosežejo v tem delu Pohorja. Spomenik smreki ima pravzaprav celovitejši pomen, je hkrati tudi spomenik Pahernikovim gozdovom in Pahernikovi ustanovi. Pahernikova hči Vida Ribnikar je namreč leta 2005 ustanovila Pahernikovo fundacijo, ki je po njeni smrti prešla v Pahernikovo ustanovo. Izkupiček iz sonaravnega gospodarjenja s temi gozdovi je namenjen  štipendiranje študentov gozdarstva na Slovenskem. To dejanje skupaj s celotno zgodbo o Pahernikovih gozdovih in smreki je po mnenju Suška tako pomembno, da si je zaslužilo pomnik. Vendar pa pri tako globoko premišljeni in požrtvovalni zadevi postavitev spomenika ni bila prepuščena komurkoli. Sušek je želel, da ga postavi domačin in tako je čast postavitve spomenika pripadla akademskemu kiparju Jiriju Kočici, čigar mama izvira iz istega kraja kot Vida Ribnikar, torej iz Vuhreda.[2]

kipar_skorja[1]Spomenik oziroma kiparska kompozicija stoji na eni izmed učnih poti po Pahernikovem gozdu, ob gozdni cesti Bolfenk kapela – Samec in označuje stezico, ki vodi k Pahernikovi smreki. Skulpturo Z-namen-je je leta 2005 postavil Jiri Kočica. Sestavljajo jo trije v bron uliti pasovi, ki so odtisi skorje smreke. Postavljeni so v enakem obsegu kot ga ima smreka in sicer »od zgoraj navzdol« – torej je tisti del debla, ki se razširi v krošnjo, usmerjen v podlago. S tem je avtor na simbolni ravni nakazal »da gre pri umetniškem delu, za razliko od naravnih procesov, za popolnoma drugačen potek rasti in razvijanja.«[3] V skulpturi se srečujeta narava in kultura, ki sta si nasprotni, a ne nezdružljivi. Medtem ko pravo smreko lahko objamemo in s tem dojamemo njen obseg, nam kompozicija razkriva mogočen volumen drevesa. S praznim osrednjim prostorom nam omogoča in nas vabi vstopiti v samo središče v kiparsko drevo. In pogledati v nebo, kjer se »prepletajo krošnja in korenine«[4]. Z možnostjo vstopa v središče, kjer je običajno prostor za kip svetnika ali boga, kipar že drugič vzpostavlja obrat, ki ga pospremi z naslednjim pojasnilom: »Ta obrat je mišljen predvsem kot vzpostavitev drugačnega razmerja med naravo in človekom ter razmerja med močjo, odgovornostjo in človekovim vedenjem. In prav beseda »vedenje« v slovenskem jeziku zelo lepo opisuje jedro tega odnosa, saj pomeni hkrati znanje in ravnanje – oboje povezano v neločljivo celoto.«[5] Kiparsko drevo varujeta figuri moškega in ženske, izdelani iz pohorskega marmorja. Skulptura nas na spoštljiv način pripravlja na srečanje s Pahernikovo smreko, ki raste nedaleč stran v gozdu.

skorja_v_bronu[1][1] Maks Sušek, Pahernikovi gozdovi, biografija rodbine Pahernik, Radlje Pahernikov sklad, 2005.

[2] Maks Sušek, Pahernikova smreka (osebna korespondenca).

[3] Jiri Kočica, 2013: Z-namen-je (spremno pojasnilo v sklopu spomenika).

[4] Prav tam.

[5] Prav tam.