Borko Tepina: O nepredvidljivem v umetnosti

Hefajstov tempelj, Atene

 

Ko sem si en dan pred obiskom atenske Akropole ogledoval Hefajstov tempelj pod njo, sem z navdušenjem opazil, da so stebri templja nagnjeni malenkost proti zgradbi. Njihovi kapiteli so bili kot na risbi, nerealni in prečudoviti – bil sem prevzet. Še bolj pa naslednjega dne, ko sem skupaj z razlago ta detajl kot del rekonstrukcije videl na filmu v Muzeju Akropola. Razlaga potrdi to, kar lahko vidiš – besede so na nek način le postranska zadeva. Pa vendar, ko pogled umakneš, besede ostanejo in pričajo o nečem, kar bi se ti lahko le zdelo, pa se očitno ni.

Takšno spoznanje nudi dovolj dobre temelje za raziskovanje in uveljavljanje bazičnih kreativnih praks, kar posledično tudi omogoča prvinsko likovno izkušnjo, na kateri sloni kakršenkoli vizualni oziroma likovni izraz, ali katera koli izpovedna praksa ali tehnika, ne glede na vrsto izbranega medija, od najstarejšega in klasičnega do novih ter najsodobnejših.

 

 

Muzej Akropole, Atene

Če že govorimo o lepoti, diskurz ne poteka le na nivoju izpovedi notranjih vzgibov v nas samih, ampak je govora tudi o prostorski in časovni orientaciji, ki zasluži vso pozornost kot ena najbolj temeljnih čutnih, čustvenih in mentalnih aktivnosti človeka, ki se začne že z njegovim rojstvom. In ravno s tem v zvezi se postavi prvo vprašanje: Kako lahko dobra prostorska in časovna orientacija ugodno vplivata na človeka? Kdaj se lahko reče, da je nekaj lepo?

»Lepota« nekega pojava v času in prostoru je lahko definirana le kot stanje, lahko začasno, ko se v danem trenutku vidimo v harmoničnem zlitju z dogajanjem zunaj nas. In čim težje je to doseči, tem več ugodja lahko občutimo ob takšnem zlitju. Pogosto lahko slišimo, da je nogomet lep. Ampak, kaj je lahko tisto, kar nekemu športnemu dogodku podeli razsežnost lepote? To, da je nepredvidljiv. To, da je tako nemogoče predvideti, da se bo na športnem terenu nekaj zagotovo zgodilo. Ali je bilo mogoče tudi v najbolj meglenih obrisih predvideti, da bo Brazilija na Svetovnem prvenstvu v nogometu 2014 na svojem terenu izgubila proti Nemčiji z 1:7? V tem je tudi »lepota« slike.

 

 

V nepredvidljivosti. V umetnosti je težko nekaj v resnici predvideti. A tudi nepredvidljivost postane v očeh kreativne sile manj nepredvidljiva. Če parafraziram Aleksandra Ponomarjeva, kreativnost je početje, katerega rezultat ima zelo nizko stopnjo verjetnosti: le ustvarjalna sila lahko sproži življenjsko energijo, ki je sposobna ustvarjanja manj verjetnih struktur, kot protiutež bolj verjetnim.

Muzej Akropole, Atene

Tudi stopnja človeške ustvarjalnosti je zelo težko določljiva. Lahko je povezana z materialnimi danostmi, kot predlaga ameriški raziskovalec človeške ustvarjalnosti Joy Paul Guilford, in jo lahko merimo s seštevkom možnih načinov rabe običajnega predmeta, kot je recimo opeka, s številom njegovih potencialnosti v predstavah posameznika.

 

Muzej Akropole, Atene

 

V svetu materialnega in nežive narave, ima fizična oblika predmetov določene lastnosti, ki lahko v okvirih verjetnosti napovedujejo prihodnost. Kamenje, ki leži na ravni površini, ima veliko več možnosti, da se s pomočjo kakšne naravne ali umetno povzročene sile odkotali dlje, če je okroglo. V očeh pozornega opazovalca je lahko to tudi do neke mere predvidljivo. Vendar ta pojav tudi ni del nekega dogovora, okroglost na tem mestu niti ni stvar predstav, marveč je gola fizična prisotnost, oblika fizične pojavnosti, ki se dogaja neodvisno od kakršnihkoli konvencij. Je stvar oblike, je odvisnost od oblike, je materialni del verjetnosti nekega dogodka.

 

 

Vendar na področju likovne umetnosti nimamo opravka z opekami in okroglimi kamni. V času najbolj rigoroznega modernizma je bilo sicer res tako in na prvi pogled lahko rečemo, da med Brancusijevim in kokošjim jajcem ni veliko razlike. In ugotavljanje razlik med njima ne moremo prepustiti umetni inteligenci, ki po novem na sliki že razlikuje posamezne predmete, recimo podobo zajca od kure. Zelo težko pa bi natančno določil razliko med povsem pokončnim in rahlo nagnjenim stebrom atenske Akropole, natančno izračunal zlati rez ali Ludolfovo število pi. Če so modernisti stali na stališču, da je vse v materialni resničnosti tukaj in zdaj, jih torej potencialne možnosti te resničnosti niso zanimale?

Vračati stvarem podobo, amorfni razmazljivi barvni masi, pomeni dajanje biti, bivanje na entropijo obsojenega sveta. Dajati smisel neobvladljivim in neustavljivim naravnim procesom, ki se jim na daljši rok ne izmakne nobena živa ali mrtva stvar. Podobno tistim najstarejšim mitološkim predstavam o blatu, ki naj bi mu božanstvo podarilo podobo človeka. S takšnim blatom se v bistvu ukvarja tudi likovna umetnost, ki proučuje tudi rigidne predmete, vendar jih ne more prepuščati zgolj naključju.

Vsa ta iskanja, razlike med aktualnim in potencialnim, so dodobra premešala karte vsem mogočim »izmom« umetnostnega sveta. Predlagam ponovno premisliti temeljne strategije.

Muzej Akropole, Atene (foto vse: Andreja Peklar, Borko Tepina)

 

Za Leonarda je bilo že velikokrat zapisano, da se je na vse kriplje boril, da bi slikarstvu priboril status svobodnih umetnosti, kot ga je imela na primer poezija in se je v svojem času do blaznosti ukvarjal ravno s tem! Začel je s točko kot mentalno kategorijo in končal s tem, da je slikarstvo imenitnejše od poezije, ker povezuje vse svoje dele naenkrat in na enem mestu, ne pa kot poezija, ki sestavlja dele drugega za drugim. Tudi sodobni teoretiki, na primer Lev Manovich[1] slike ni prepuščal le materialnim danostim, ni nikdar zavrnil obstoja medijev, kot to z določenimi miselnimi akrobacijami počnejo teoretiki sodobne umetnosti.

 

 

Slikarstvo je tekmovalo z medijem fotografije od njenega nastanka do časa, ki ga je Jean Claire opredelil kot gibanje idej in oblik (torej ne samo oblik!), do leta 1918 … in danes umetniki niso več sposobni tekmovati z novimi tehnologijami. Raje so si izmislili termin postmedijska umetnost, ker se to sliši tako »globalno«, v nasprotju s smešnim ročnim delom »manualcev«, ki je tako zelo »lokalno«. S tem pa so izgubili stik. Rezultat tega iskanja bo tako ali tako vedno ostal nepredvidljiv.

 

[1] https://autoriaemrede.files.wordpress.com/2014/11/manovich_lev_the_language_of_new_media.pdf