Urša Pajk: Ob razstavi Ivana Meštrovića Telesnost in erotika v kiparstvu, Galerija CD, Cankarjev dom, Ljubljana, od 13. februarja do 20. maja 2018

V Galeriji Cankarjevega doma je razstavljenih okrog petdeset Meštrovićevih stvaritev (skulptur in risb), nastalih med letoma 1903 in 1946; izbor iz javnih in zasebnih hrvaških zbirk. Med umetninami se lahko sprehodimo sami ali pa se prepustimo javnemu vodstvu. Ne smemo prezreti niti precej obsežnega kataloga[1] z bogatimi ilustracijami in besedili treh kustosov (Dalibor Prančević, Barbara Vujanović, Zorana Jurić Šabić), ki so se v zadnjih letih raziskovalno poglobili v veličasten in mogočen umetnikov opus. Poleg razstave so organizatorji pripravili tudi cikel predavanj Svetlane Slapšak na temo telesnosti in erotike. Razstava ponuja še eno prijetno presenečenje: posebno in menjajočo se osvetlitev skulptur in podnapisov, ki v gledalcu vzbuja nekoliko misteriozen in obenem boemski pridih. Atmosfera je odlična podlaga za našo občutenje umetnikovega dela. Kot nam da slutiti že sam naslov, so glavne note razstave mesenost, poltenost, senzualnost, nagota. Golota nikakor ni samo lepa, kipeča, mlada, ampak je tudi stara, iztrošena, propadajoča, grda, sramežljiva in večplastna. Pred našimi očmi so kipi popolnoma razgaljeni in kipijo v svoji utripajoči tuzemskosti. S svojimi stvaritvami se je ustvarjalec dotaknil tudi istospolnega razmerja (Vdovi, 1909) in starosti, ki jo še vedno preveva sla po mladih telesih (Starec in dekle, 1906-1907). Pri ženski erotičnosti je izpostavil tudi njeno materinsko oziroma reproduktivno vlogo. Nasploh lahko rečemo, da je še dandanašnji kdo izmed gledalcev šokiran nad energijo, živostjo in strastjo, ki jo v razstavni prostor izžarevajo skulpture in vprašamo se lahko, kako je bila šokirana šele javnost prve polovice 20. stoletja.

Ivan Meštrović se je rodil 15. avgusta 1883 v Vrpolju na Hrvaškem (Slavonija), a je odraščal v Otavicah blizu Drniša (Dalmatinska zagora), v rodni gorati vasici svojih staršev. Njegovo zgodnje življenje v siromašni družini in s pašo ovac delno spominja na Giottovo. Že v otroštvu so ga privlačile ljudske pesmi, kar se je v odrasli dobi izrazilo kot izredno domoljubje in narodna zavednost. Od malega je rad ustvarjal in rezljal podobice iz lesa. Prvo razstavo je imel leta 1899 v otaviški gostilni, kjer je na ogled postavil svoje risbe narodnih junakov in verze. S pomočjo pomembnih ljudi iz bližnje okolice je pričel s šolanjem in pri sedemnajstih letih prišel v splitsko delavnico klesarja in kiparja Pavla Bilinića, ki je bil sicer samouk in brez strokovne izobrazbe. Na mladega Ivana je vplivala tudi mojstrova soproga Regina, učiteljica na visoki šoli, ki ga je seznanjala z risarskimi spretnostmi. V tistem času je pri profesorju Anteju Beziću obiskoval še vajeniški tečaj na splitski realki. Split ga je očaral z antično dediščino in šarmom ter utripom pristaniškega mesta. Na nadaljnji izobraževalni poti mu je (spet s posredovanjem dobrotnikov iz Drniša) pomagal premožni Alexander König, industrialec in lastnik več rudnikov. Preden je položil sprejemni izpit na dunajski Akademiji za likovno umetnost, ga je uvajal in nanj pripravljal upokojeni profesor Otto König.

Leta 1901 je postal študent in začel je spoznavati akademsko ter konservativno okolje dunajske izobraževalne ustanove. Čez eno leto je spoznal Augusta Rodina, ki je bil nad mlajšim in manj izkušenim kolegom ganljivo navdušen. Veliki mojster je imel na Meštrovića večji vpliv kot nekoliko »zatohlo« akademsko ozračje, saj v njegovih umetninah takoj začutimo Rodinov slog – odmev realizma, naturalizma, impresionizma, secesije in simbolizma. Čez tri leta je zaključeval študij kiparstva in se istočasno vpisal na študij arhitekture. V tem obdobju je spoznal tudi svojo bodočo soprogo Ružo Klein, ki je izhajala iz Hrvaškega Zagorja. Kot beremo v njegovih spominih, je v letih med 1907 in 1908 bival v Parizu in ustvarjal na Montparnassu. Za njegovo umetniško kariero je verjetno usodna letnica 1911, ko je v Rimu na mednarodni razstavi za Kosovski cikel prejel prvo nagrado. Leta 1914 se je srečal s češko umetnico Ruženo Zatkovo, ki ga je usodno zaznamovala za celo življenje, stkala sta poseben medsebojni odnos. Čez pet let se je preselil v Zagreb, izšli sta tudi prvi monografiji o njegovih umetninah. Leta 1920 je spoznal Olgo Kesterčanek, ki je kmalu postala njegova druga žena in s katero je osnoval tudi družino. Leta 1922 so ga povabili kot profesorja na Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu. Umetnosti kiparjenja je učil tudi več slovenskih kiparjev, na primer Frančiška Smerduja, Franceta Goršeta in Borisa Kalina. Čez dve leti je prečkal lužo in se predstavil na samostojni razstavi v New Yorku; sledile so tudi druge razstave po ameriških mestih. Omenimo njegov odmevni Spomenik Indijancem, ki so ga leta 1928 postavili tik pred vhod v Grant Park v Chicagu. Leta 1939 je dokončal markantno družinsko palačo na Mejah v Splitu, kjer je danes Galerija Meštrović. Leta 1941 je izbruhnila druga svetovna vojna, italijanski agresor je zasedel Split in Meštroviću so prijatelji namignili, naj se umakne in preselil se je v Zagreb. Tam so mu svobodo vzeli ustaši, a kljub napovedani usmrtitvi, mu je s pomočjo vplivnih znancev uspelo preživeti in leta 1942 se je prek Italije umaknil v Švico. Kmalu po koncu vojne vihre se je leta 1947 preselil v Syracuse (ZDA), kjer je pričel učiti na tamkajšnji Umetniški šoli, od leta 1955 pa na Univerzi Notre Dame v South Bendu (ZDA). Leta 1953 so pričeli nastajati njegovi spomini oziroma avtobiografski roman Ogenj in opekline (Vatra i opekline). Naslednje leto je postal uradni državljan Združenih držav Amerike, šele leta 1959 je prvič ponovno obiskal Jugoslavijo. 16. januarja 1962 je preminil, verjetno za posledicami kapi, daleč od doma v South Bendu (Indiana), a pokopali so ga v družinski grobnici (cerkev presvetega Odrešenika) v Otavicah.

Ivan Meštrović je zaznamoval »kulturno areno« 20. stoletja; nekateri ga označujejo za najboljšega jugoslovanskega (hrvaškega) umetnika in enega vidnejših kiparjev v svetovnem merilu. Nanj so imela močan vpliv antična (predvsem obdobje grškega klasicizma), renesančna (Michelangelo Buonarotti) in Rodinova dela. Pozorno oko zazna v njegovi umetnosti tudi primesi Klimtove umetnosti in maniro starih dalmatinskih mojstrov – na primer Juraja Dalmatinca. Med prvo svetovno vojno je naredil nekaj izrazito ekspresivnih del z religiozno tematiko (na primer Razpelo, 1916). Na splošno so njegova dela mistična, epska, lirična, religiozna, v njih so stkane antična ter južnoslovanska mitologija in Freudove filozofske težnje. Zaznamovali so ga kraji in ljudje, kjer je živel in delal, odmev zahoda in vzhoda, ter ljubljene ženske. Ustvarjal je v kamnu, bronu, lesu, glini, naredil je veliko risb in tudi nekaj oljnih slik.

Bil je kipar, risar, snovalec arhitekturnih spomenikov in prav tako vešč pisec.[2] Pečat je pustil v svoji domovini in na različnih koncih zemeljske oble. Živel je v Zagrebu, Splitu, Beogradu, Parizu, Rimu, Cannesu, Ženevi, Lozani, na Dunaju in v ZDA. Razstavljal je vsepovsod, po evropskih in svetovnih metropolah, v eminentnih kulturnih hramih. Za časa svojega življenja je bil večkrat nagrajen in strokovnjaki s področja umetnosti so mu bili precej naklonjeni, čeprav je znal tudi šokirati javnost in je imel nasprotnike. S svojimi razstavami ni promoviral le svojega imena, ampak je tujino posredno seznanjal s folkloro, kulturo in zgodovino južnih Slovanov. Navkljub svojemu svetovljanstvu se je zavedal svojih korenin in porekla; domovini je zapustil veliko javnih in zasebnih spomenikov. Bil je član različnih združenj – na primer Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, Akademije za likovno umetnost na Dunaju, Ameriške akademije umetnosti in književnosti. Za konec kratkega sprehoda med umetnikovimi postajami – njegovimi življenjskimi prelomnicami – pa naštejmo še nekaj stvaritev: Vodnjak življenja (1905), Nedolžnost (1907), Portret Ružene Zatkove (1912), Vestalka (1917), spomenik Marku Maruliću (1924), mavzolej družine Meštrović (1925-31), spomenik Grgurju Ninskemu (1927), spomenik Ruđerju Boškoviću (1937), Slepi Homer (1956). Zapišimo le še: bil je veličasten umetnik in veličastna so njegova likovna dela, ki jih lahko vedno znova srečujemo na razstavah, kot je na primer ljubljanska, na popotovanjih in tudi med listanjem monografij z obsežnejšim pregledom zgodovine likovne umetnosti.

[1] Ivan Meštrović, telesnost in erotika v kiparstvu, corporeality and eroticism in sculpture, ur. Nina Pirnat Spahić, Dalibor Prančević, Cankarjev dom, Ljubljana, 13. 2.–20.5.2018, Ljubljana : Cankarjev dom, 2018.

[2] Meštrović, Ivan: Spomini, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1971.