Urša Pajk: Razstava Neorealizem, nova podoba v Italiji, 1932–1960, od 31. januarja do  31. marca 2018, Narodna galerija, Ljubljana

Razstava v Narodni galeriji v Ljubljani je del razstavnega projekta, ki zaobjema dve razstavišči in tri razstave. Skupinsko fotografsko razstavo dvainsedemdesetih avtorjev in filmskih plakatov (poleg še nekaj revij in knjig) v že omenjeni galeriji ter razstavo Nina Migliorija v Galeriji Fotografija. Vsi ljubitelji neorealističnega kulturnega gibanja lahko pridejo na svoj račun, saj je samo v Narodni galeriji razstavljenih več kot dvesto fotografij. Projekt zajema umetnine iz obdobja vzpona Mussolinija do tako imenovanega obdobja »sladkega življenja«, la dolce vita. Predstavljena dela spremlja ličen katalog z dobrimi reprodukcijami fotografij in krajšim besedilom, ki je cenovno dostopen širšemu krogu. Organizatorji razstave so pripravili javna vodstva, nekaj predavanj, fotografski natečaj za osnovnošolce ter srednješolce in otroške ustvarjalne delavnice, torej za vsakega nekaj zanimivega.

Pojem neorealizma običajno povezujemo s filmskimi mojstrovinami ali književnimi deli, tokrat pa so nas snovalci spomnili na do zdaj nekoliko prezrto fotografsko umetnost. Sicer je ta slog zaznamoval tudi kiparstvo, slikarstvo in grafično umetnost. Naj so bili ti umetniki filmski ustvarjalci (Vitorio de Sica, Roberto Rosellini, Michelangelo Antonioni), pisatelji (Cesare Pavese, Alberto Moravia, Leonardo Sciascia) ali fotografi, vsi so prikazovali realistične izseke iz življenja preprostega človeka in gojili kritičen pristop do družbenih problemov. Neorealizem je zagotovo dosegel svoj vrhunec v petdesetih letih 20. stoletja, a nikakor ne smemo spregledati njegovih impulzov v prvi polovici preteklega stoletja. V obdobju med obema vojnama je namreč nastalo lepo število fotografij, ki so bile pravi realistični utrinki italijanskega vsakdana. Seveda je veliko vlogo odigrala fašistična cenzura, a avtorji so se znašli, saj so nemalokrat svoja najboljša dela, na katerih so ovekovečili tudi bedo ljudstva, zadržali v intimi svojih fotografskih delavnic. Danes lahko prav te fotografije odličnih mojstrov (Giacomo Pozzi-Bellini, Luciano Morpurgo) opazujemo smelo in brez zadržkov.

Podobno se je godilo pisateljem, saj so nekateri ustvarjali v tujini oziroma izgnanstvu. Ne smemo pozabiti niti na novinarsko fotografijo oziroma fotoreportaže, ki so jih objavljale ilustrirane revije (npr. Tempo, Omnibus). Seveda je nekatere med njimi fašistična oblast tudi ukinila, ker se niso skladale z njihovim »manifestom«, a vseeno jim jih ni uspelo zajeziti. S koncem fašističnega obdobja je prišla nekakšna »zlata doba« ustvarjanja oziroma »italijanska pomlad«. Fotografija je postala priljubljena, iskana in čislana. Nastalo je veliko fotografskih zgodb, ki nas popeljejo v preteklost. Po drugi svetovni vojni je prišel čas nove izgradnje; evropske dežele so bile v dolgovih in ruševinah. Povojna Italija ni bila nič drugačna, bila je izstradana, utrujena in politično razklana. Vseeno pa lahko za konec štiridesetih in začetek petdesetih let govorimo o razcvetu književnosti, kinematografije in slikarstva. V tistem obdobju se je oblikovalo več različnih fotografov. Med fotografi – poročevalci je bil glavni akter Ernesto de Martino; on in njegovi »sopotniki« so s fotoaparatom beležili različne etnološke zgodbe (zelo dragocene so tiste iz južne Italije). V naslednjo skupino lahko uvrstimo Renza Chinija, ki je verodostojno in dokumentarno beležil posledice zaprtja tovarne v majhnem mestu Piombinu. Na drugi strani so bili fotografi popotniki, ki so na oseben in svojstven, a zato nič manj nepristranski način, na fotografskem filmu ovekovečili svoje epizode. Med njimi Enrico Cattaneo, Mario Giacomelli, Ugo Zovetti, Fulvio Roiter in drugi. Na fotografski sceni pa so bili tudi tisti, ki so šli nekoliko v razkorak z neorealističnimi težnjami in so ustvarjali poulično fotografijo – na primer Gianni Berengo Gardin in Paolo Di Paolo.[1]

Med ogledom stvaritev nas fotografski mojstri vodijo po italijanskih ulicah, predmestjih, tu in tam nam uspe pogledati v intimo skromnega doma, srečujemo otroke pri igri, razigrane ljudi na nedeljski dan, objet zaljubljen par, utrip tržnice, procesijo, utrujene in umazane rudarje, šiviljo pri delu, tihožitje pozabljenih predmetov, razigrane balinarje, hrepeneče ljudi na železniški postaji, pričakujoče ob volitvah, ruševine kot posledice vojne vihre, razbrazdan obraz strojevodje, poroko na Sardiniji, vespo pred lokalom … Na fotografijah celo revščina dobi poetičen in estetski nadih, čeprav gre za realistično odslikavo preteklega življenja. Včasih nas ostrina nepristranskega fotografskega objektiva zaboli, drugič pa ne moremo tajiti, da nam pogled na črno-bele zgodbe predstavlja svojstven užitek.

Filmski plakati pa nas spomnijo na železni repertoar dobrega italijanskega neorealističnega filma: Tatovi koles, Čistilci čevljev, Stromboli, Grenki riž, Nemčija leta nič in drugi. Vsekakor vredno ogleda za ljubitelje odlične črno-bele fotografije, generacijo, ki je vzbrstela v sredini preteklega stoletja, cineaste in vse iskalce nekdanjega časa.

[1] Neorealizem: nova podoba v Italiji, 1932-1960 = NeoRealismo : the new image in Italy, 1932-1960, Nino Migliori : petdeseta = the fifties (ur. Barbara Čeferin, Tina Buh, Narodna galerija, Galerija Fotografija razstavni katalog), Narodna galerija, Galerija Fotografija 2018.