Tanja Špenko: O dveh mojih razstavah v Galeriji Krka v Ljubljani in Novem Mestu

Razdalje; akril, visoki tisk in kolaž na papirju, 70 x 100 cm, 2018

V Ljubljani in Novem Mestu sem v Galeriji Krka razstavila izključno dela na papirju v formatu 70 x 100 cm in malega formata 21 x 30 cm. V Ljubljani sem dela postavila po barvnih sklopih ob podpori in pomoči Tanje Balantič, v Novem Mestu pa je razstavo postavila Tatjana Pregl Kobe. Razstavljena dela so v glavnem nastala v zadnjih letih. Niso še bila na ogled, razen nekaterih v Gradcu in na Dunaju, v Sloveniji pa so bila razstavljena prvič.

Strukture časa; akril, visoki tisk in kolaž na papirju, 70 x 100 cm, 2017

Za razliko od mojih prejšnjih slik na papirju so te bolj barvite, povezane z mojim intenzivnim doživljanjem bolj živih barv. V prejšnjih slikah so prevladovale nežne sivine z majhnimi tonskimi spremembami in minimalnimi barvnimi akcenti kot simboli (trikotnik, krog, kvadrat, spirala), pogosto narisanimi v zlati barvi (kot simbolom večne, neminljive in brezčasne svetlobe). Te slike so bile nekako bolj kontemplativne, na prejšnje in zdajšnje pa se navezuje in nadaljuje razmišljanje o bivanju človeka, različnih vidikih človeške duše (zavesti in nezavednega, sanjskega in budnega sveta) in življenja, posegih človeka v dogajanje, o pomembnosti bližine drugih, o dotiku, prijateljstvu, sledeh človeške prisotnosti in njihovem pomenu za stanje nekakšne družbene zavesti in kolektivnega nezavednega in stanja duhovne kulture v družbi.

Sožitje dveh – vrhovi, akril na papirju, 70 x 100 cm, 2014

Novejša dela se tudi tehnično razlikujejo od prejšnjih. Slikanje povezujem z odtiskovanjem potez na polivinilih, s kolažiranjem in tiskanjem različnih mrež na tanke papirje. Prav te mojim slikam dodajajo izrazito časovno dimenzijo. Včasih dodajam tudi realistično odslikan element slike.

Tempelj solza in sreče, akril na papirju, 70 x 100 cm, 2015 (Foto vse: Marjan Verč)

V mojih novejših slikah  je intenzivno prisotno močno doživljanje narave in s tem povezanega menjavanja letnih časov. Temu so botrovali tudi pomembni in prelomni dogodki v mojem življenju, ki niso bili vedno veseli. Tako so bile na razstavah prisotne slike, ki na abstrakten način opevajo pomlad, poletje, jesen in v zadnjem času zimo. Slike pa niso samo izraz narave  in njenega globokega občutenja, ampak tudi mojega razmišljanja in čustvovanja, ki se izrazi v slikah na bolj posplošen način. Tu so prisotna vprašanja o minljivosti vsega, tudi človeka, o neuničljivi energiji, nekega dne prisotni morda v drugačni obliki, o samoti in pripadnosti skupnosti, zadovoljstvu in nelagodnosti, samozadostnosti in želji po komunikaciji z drugimi, dialogom z dragimi osebami, o problemih in njihovem reševanju z meditativnimi slikarskimi praksami.

 

Sicer pa slike vedno ostajajo pomensko in sporočilno odprte za zainteresirane gledalce, ki znajo sporočila slik povezovati s svojimi izkušnjami, osebnim doživljanjem in posebnostmi svoje življenjske situacije.