Nena Škerlj: Galerija senc Marka Uršiča

Sence bivajočega v štirih dvoranah filozofskih esejev

Marko Uršič: Shadows of Being: Four Philosophical Essays, Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing, 2018

Knjigo z naslovom Shadows of BeingSence bivajočega je Marko Uršič podnaslovil Štirje filozofski eseji in jo razdelil na sence idej, teles, svetov in realnosti. Sence bivajočega so angleška priredba slovenske Zime: O sencah – gre za prevod prvih treh obširnih zimskih predavanj (Sence idej, Sence teles, Sence svetov) in večinoma na novo napisano četrto poglavje (obogatena tematika slovenskega zimskega velikega eseja Virtualni svetovi v realnem času se razraste v Sence realnosti). Zima: O sencah vsebuje bogastvo filozofskih dialogov, monologov in drugih perspektiv sogovornikov, česar v angleški knjigi ni, po drugi strani pa angleško izdajo pomembno dopolnjuje bogato slikovno gradivo, natančneje 31 fotografij (vključno z naslovno), polovica katerih je avtorjevih. Bere se lahko kot sledenje več kot dvatisočpetstostranski tetralogiji Štirih časov, kot obogateno Zimo ali pa samostojno zgodovino filozofije ter filozofsko refleksijo sedanjosti in prihodnosti s poudarkom na kar najširše pojmovanih in interpretiranih sencah v prepletanju z znanostjo, umetnostjo, mitologijo, literaturo in kulturo.

Ideje, predmeti, podobe in sence pri starih Egipčanih, Platonu, Plotinu, Leonardu in mnogih drugih se prepletajo in odzvanjajo v prvem poglavju, kjer je poudarek na sencah idej. Sence idej kot fizične, tridimenzionalne, raznih barv in oblik pri Platonu tvorijo dejanski svet: stvari so sence idej (predmeti so tridimenzionalne sence idej in imajo dvodimenzionalne sence tridimenzionalnih senc idej – predmetov). Tudi sence idej lahko sijejo, svetijo, osvetljujejo, odkrivajo in zakrivajo dejanskost, a to se dogaja na šibkejšem in manj intenzivnem nivoju v primerjavi z idejami samimi. Uršič filozofijo senc idej prek Platona in Plotina nadaljuje z izbranimi besedili Leonarda, Zhuang Zija, Marcela Prousta, marmornim reliefom Hermesa, Evridike in Orfeja, egipčanskimi figurami, primerjavo z Doro Maar Pabla Picassa: sence v sanjah, sanje senc, sanje kot sence budnosti, sence, ki imajo lahko sence, različno svetle sence, zroče in reflektirajoče sence … Sence v grški mitologiji in filozofiji, cassirerjevske sence kot simbolne forme z raznimi nivoji obstoja, sence budnosti in sna, tostranske in onstranske sence prevevajo prvi tematski sklop – prvo dvorano v galeriji senc – Sence idej, ki se podrobneje posveča Platonovi votlini in Egipčanski knjigi mrtvih in se prek homerskih mračnejših senc in orfičnih svetlejših senc zaključi s temeljnim grškim spoznanjem, da je vse eno in eno je vse: v enem svetu tostranstva in onstranstva sta v snovi in duhu svetloba in tema, luč in senca.

Le Corbusierjeva cerkev v Ronchampu, Doréjeva Dante in Beatrice pred nebeško Rožo, orvietske freske Luca Signorellija z običajnimi sencami živih in sidrnimi sencami mrtvih (anchor-shadows), ki nastopajo kot zagotovilo resničnosti, Leonardova študija penumbre – polsence, Senčni ples Samuela van Hoogstratna interpretativno in vizualno dopolnjujejo drugo poglavje, posvečeno sencam teles. Natančneje se ukvarja s svetlostjo, intenzivnostjo in tipologijo senc ter z bitji in sencami božanskega pri Dioniziju Areopagitu, ki zanje najde skupni imenovalec v ognju. Sence, podobe in odsevi teles, duš in duha se v eni od variant krščanstva nadaljujejo predvsem z Dantejevo Božansko komedijo – véliko fresko onstranstva, pesniško vizijo angelov kot odsevov oziroma sijočih senc božjega, a že z zametki renesanse, humanizma in novoveške misli. Sledi Leonardova »meta-fizična umbrologija« – meta-fizična veda o sencah z razmišljanji o prvotnih sencah na telesu in drugotnih, ki padajo na določeno ozadje, o silhuetah, sfumatu in izginotju sence, skratka o optičnih in neoptičnih sencah, o sencah v slikarstvu, znanosti in filozofiji. V nadaljevanju je Uršičeva ontologija senc prek Leonarda v dialogu z gnoseologijo senc Roberta Casatija. Ker sta Platon in Plotin v prestavnem svetu vedno bolj oddaljena, tostranskost in onstranskost krščanstva intenzivirana, ideje postopoma zgubljajo tridimenzionalne sence – predmete, kar je najbolj očitno pri Descartesu, kjer za sence idej ni več evklidskega ali neevklidskega prostora in obstajajo lahko samo še sence teles. Uršič pokaže, kako sence postajajo vedno bolj fizične, veda o sencah pa se z vsem svojim bogastvom oži in postane v novem veku predvsem strožja znanost o sencah in panoga optike. Sence teles se pomenljivo zaključijo s podpoglavjem Nesrečni človek brez sence, ki se nanaša na fantazijsko zgodbo Adelberta von Chamissa Čudovita zgodba Petra Schlemihla iz leta 1814, kjer je glavni lik nesrečen zaradi izgube sence in zato postane znanstvenik.

Novi vek je čas znanosti, Peter Schlemihl je znanstvenik in sence postanejo predmet znanosti, tako da se tretja dvorana v galeriji senc – Sence svetov – prične z znanostjo, nadaljuje z umetnostjo in virtualnostjo ter se zaključi s sončnim žarkom v senci. Po Galileovem odkritju senc na Luni je vse bolj očitno, da sta Zemlja in Luna zgolj dve od številnih nepopolnih in spremenljivih astronomskih teles s svojimi zakonitostmi gibanja v vesolju in da bi bilo treba razmišljati o sprejetju Brunove neskončnosti vesolja in Kopernikovega heliocentrizma. Sledijo spekulacije o kvantnih sencah drugih svetov in senčnih vesoljih tudi na makro ravni, ki jih je pred časom opisoval David Deutsch kot hipotetične senčne fotone, a se zaenkrat s temi »neopazljivkami« (»unobservables«) v naravi ne ukvarja več. Sledijo trije svetovi senc iz umetnosti dvajsetega stoletja z izborom umetniških del kot multiverzumov s sencami: Marcel Duchamp (ready-made s problematiko senc na instalacijah, na primer na Ti m’, njegov atelje kot platonska votlina senc v raznih stopnjah deformacij), Giorgio de Chirico (na primer konflikt med sencami na sliki Skrivnost in melanholija ulice) in Andy Warhol (izpostavljeni sta serija Sence s sencami brez tistega, ki jih meče – s sencami odsotne realnosti in avtoportret Senca z veliko senco njegovega precej manjšega profila). Zaključek tretjega poglavja prikaže presvetljene virtualne sence, svetovni splet kot preplet neštetih virtualnih senc oziroma kot univerzalno senco dejanskega sveta, Baudrillardov Popolni zločin (o popolnem zabrisu razlike med realnim in virtualnim oziroma izenačenju med stvarmi, stvarmi-idejami in idejami z njihovimi sencami), tragične sence Hirošime in padlih dvojčkov in s pramenom svetlobe v Tanizakijevi Hvalnici senci (poudarek na sončnem žarku, ki obuja mračne kotičke v temni niši sobe).

Zadnje poglavje Sence realnosti je najobsežnejše in zavzema nekako polovico knjige. Nanaša se na sence sedanjega in prihodnjega časa in prostora v virtualni realnosti, kjer so računalniške igre, umetnost, najrazličnejše interakcije in simulacije, avatarji in računalniško generirani svetovi postali vzporedna in dejanska realnost oziroma sence realnosti. Filozofije Viléma Flusserja, Jeana Baudrillarda in Martina Heideggerja se povezujejo s sodobno kozmologijo in napovedmi raznih oblik singularnosti z vidiki znanstvenikov, futuristov in futurologov, zlasti Vernorja Steffena Vingea in Raymonda Kurzweila. Kibertehnološki svetovi in njihove možne prihodnje variante se prek spletne transcendence virtualnega sveta Second Life nadaljujejo v virtualno svetem, virtualni eshatologiji, kibereshatologiji, kibernesmrtnosti oziroma transhumanizmu (Don DeLillo, Robert M. Geraci, Nick Bostrom, Rachel Wagner). Spekulacijam o superinteligenci, prebujajočimi se in prebujenimi računalniki in veliki eksploziji inteligence sledijo predvidevanja razvoja umetne inteligence (Max Tegmark, Roman V. Yampolskiy) in filozofija senc se zaključi z interpretacijo posodobljene Platonove prispodobe o votlini Rogerja Penrosa in z Uršičevimi razmišljanji, kako dandanes znanost pozablja in bolj ali manj zanika duha in kako je možno, da je prek senc sveta tako težko prepoznati očitnost duha in možnosti, da je ta svet senca neke druge realnosti.

Samosvoja Uršičeva filozofska pot v Sencah bivajočega se vije po neoplatonizmu, ki s sencami kot simbolnimi formami poudarja intenzivnost transcendenčne napetosti. Ne gre za delitev na dva svetova, ampak gre za svet, ki je tako bogat v svojem bistvu, da vsebuje presežnost, ki je lahko odsotna ali prisotna, vedno pa je odsotno prisotna. Njegovo filozofijo morda najbolje prikaže ena od fotografij v knjigi – Stožec peska kot center za zenovsko meditacijo – ki ga je možno interpretativno prepoznati tudi na fotografiji Svetle sence Sonca na naslovnici knjige. Valovanje bolj ali manj koncentričnih krogov na mikro ali makro ravni, ki so odmevi, odsevi ali sence stožca ali pa je stožec njihov odmev oziroma senca, je abstrahirana poanta knjige, ki vsebuje filozofski, umetnostni in znanstveni kozmos vseprežemajoče samopresežnosti sveta, kjer valovijo in interferirajo, se odbijajo in odzvanjajo sence idej, teles, svetov in realnosti Platona, Plotina, Danteja, Prousta, Leonarda, Eliadeja, Penrosa, Kurzweila, Wagnerjeve, Kubricka, Duchampa … Počasno, postopno in neskončno približevanje k samopresežnosti sveta Marko Uršič prikaže v večplastni filozofski poti po bogati galeriji senc z naslovom Sence bivajočega. Če se na pot po njenih štirih filozofskih esejih gleda kot na pot, ki se vije po štirih velikih dvoranah, se lahko eseji Sence idej, Sence teles, Sence svetov in Sence realnosti berejo kot filozofski preplet senc v dvoranah antike, srednjega veka, novega veka in virtualnega kiber časa (v katerih pa so prisotni tudi stari Egipt, variante novoplatonizma, modernizma, postmodernizma …).

Sence bivajočega so filozofija, zgodovina, ikonografija in ontologija senc, pregled senc v umetnosti, literaturi in znanosti, predvsem pa so filozofski prikaz mnogoterosti in mnogovrstnosti senc, od senc idej do fizičnih senc, od sfumata do chiaroscura, od senc v mitološkem in filozofskem svetu, tostranstva in onstranstva, do senc v svetovih znanosti, virtualnih in kiber svetovih, lahko pa tudi izbor bibliografije vede o sencah (Leonardo, Gombrich, Casati, Baxandall, Tanizaki, Stoichita …). Raznolike sence s podvajanjem na šibkejši ali bogatejši ravni lahko intenzivirajo bralčevo filozofsko podobo sveta. Konkretne in abstraktne, realne in imaginarne sence so skrivnostne, presežne in potencialne entitete, na katere velja biti pozoren tako v tekstih kot na umetniških delih ter v njihovih izpiljenih interpretacijah v bogatih kontekstih do možnosti, da je svet, v katerem živimo, senca sveta, ki ga – čeprav ga slutimo – ne poznamo oziroma prepoznamo. Čeprav sence občasno izgubljajo na izrazni pojavnosti in pomenski moči, saj so od tridimenzionalnih Platonovih dejanskosti postale najprej dvodimenzionalni prikazi, dokazi in možne spekulacije v znanosti in umetnosti ter so v sedanjem času nastopile predvsem kot virtualne kiber sence brez klasičnih dimenzij, še vedno lahko spodbujajo filozofsko misel, saj se pomeni senc še vedno razvijajo, sence same pa se še vedno spreminjajo (pa ne samo zaradi razvoja tehnologije).

Sence bivajočega s svojimi štirimi eseji lahko napotijo tudi na (ponovno) branje Uršičevih Štirih časov (Pomlad, Poletje, Jesen, Zima v nanašanju na preteklost, sedanjost, prihodnost in večnost) in na njegova druga dela, na primer na znanstvenofantastične, filozofske in potencialno bogato interpretativne Razpoke. Pri Cambridge Scholars Publishing (https://www.cambridgescholars.com/shadows-of-being) so Sence bivajočega izšle le nekaj mesecev pred petstoletnico Leonardove smrti in knjiga je tudi zato aktualna. V letu 2019 se obetajo številne razstave, posvečene Leonardu da Vinciju, ki zavzema posebno mesto v Sencah bivajočega, saj se začnejo z Leonardovim Traktatom o slikarstvu, pa tudi v številnih drugih delih Marka Uršiča, erudita in filozofa, pri katerem je filozofija vedno, predvsem in najprej ljubezen do modrosti, Leonardo pa njegov veliki ideal.