Nena Škerlj: Pisave in zgodbe na in o lubju, intervju s Svetlano Jakimovsko – Rodić

Svetlana Jakimovska – Rodić: Geometrija gozda, 2019, instalacija, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

Slikarka in grafičarka Svetlana Jakimovska – Rodić, rojena leta 1965 v Kumanovem v Severni Makedoniji, je diplomirala na Fakulteti za likovno umetnost Univerze v Skopju pri profesorju Dimitriju Malidanovu, podiplomski študij grafike pa zaključila na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani pri profesorju Lojzetu Logarju. Kot samostojna likovna umetnica živi, dela in ustvarja v Ljubljani. Njena dela so bila predstavljena na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah. Poleg razstave instalacij in monotipij, pri katerih je za matrico služilo lubje dreves s sledovi lubadarjev, naslovljene Made in Forest / Narejeno v gozdu v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je potekala od 12. julija do 3. novembra 2019, je bil povod za intervju še prejeta nagrada Ivane Kobilce za aktualno produkcijo, ki jo podeljuje Društvo likovnih umetnikov Ljubljana.

 

NŠ: Lubadarji so bili osrednji protagonisti razstave, lubje pa je nastopalo kot matrica za enkratne odtise oziroma monotipije. Verjetno povod za razstavo niso bili samo estetsko zanimivi vzorci?

Svetlana Jakimovska – Rodić: Geometrija gozda, instalacija, detajl, 2019, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

SJR: Leta 2014 sem zasledila veliko medijskih objav o nevarnosti prenamnožitve podlubnikov kot posledice žledoloma (kasneje tudi po vetrolomu) v gozdovih. Ob gozdnih poteh sem zagledala lubje, na katerem so bile sledi v obliki značilnih vzorcev lubadark. Grafičarka v takem lubju vidi že gravirano matrico, vizualno zanimivo sled življenja drobne žuželke. Začela sem se spraševati in kasneje raziskovati in šele takrat me je začelo zares zanimati vse skupaj. Drobni 5-milimetrski podlubniki, zalubniki ali lubadarji živijo na robu prehranjevalne verige, na trohnečih drevesih. Ob povišanih povprečnih temperaturah v kombinaciji z večletno sušo pogoji za njihovo preživetje postanejo veliko bolj ugodni. Ugotovitev, da sem tudi jaz tako kot vsi šolarji v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja hodila na množična pogozdovanja, je bila ključna.

Po drugi svetovni vojni smo potrebovali za obnovo porušenega sveta gradbeni material in zato smo v množičnih akcijah sadili smreko na 400 metrov nadmorske višine in ne nad 800 metrov. Še danes so smreke v višjih legah manj ogrožene. Sočasno ob začetnem eksperimentiranju z odtiskovanjem smrekovega lubja sem odkrila razsežnosti pomnožitve lubadarjev v ZDA kot posledice prihoda azijskih lubadarjev v njihove prostrane monokulturne nasade, ki so se dogajale pred desetimi leti. Strokovnjaki z različnih področij še danes nimajo jasne rešitve za ta globalni pojav. Žuželke so drobne, imajo pa velik učinek. Najpozneje v petih letih se smrekovi vrhovi začnejo sušiti zaradi žuželke, ki pravzaprav ne poškoduje drevo – par lubadarjev izvrta luknjo v lubju in gravira paritveni tunel. Pri tem s sporami gob okužijo deblo in prekinejo vodne poti drevesa. Za padec drevesa zadostuje 500 vhodnih luknjic. Strokovnjaki so ugotovili komunikacijo med žuželkami s pomočjo feromonov. Tudi drevesa reagirajo z izločanjem smole. Vonj smole na lep spomladanski dan in dopoldanska meglica je poskus obrambe – zamašiti vhode in upočasniti dvig temperature. Fascinantna ugotovitev da je obcestno lubje povezano z aktualnim globalnim dogajanjem kot posledica človekovega, mojega preteklega dejanja je podstat umetniškega projekta.

 

Svetlana Jakimovska – Rodić: Spomin na pogozdovanje, 2019, vezenina, fotokopija, papir, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

NŠ: Torej sta razstavljeni deli Spomin na pogozdovanje s prišito oziroma prešito iluzijo nedokončane rdeče mreže spomin na konkretno pogozdovanje?

SJR: Spomin in opomin. V seriji prešitih fotografij uporabljam nit in za izhodišče imam geometrijske vzorce. Geometrijski vzorci označujejo človeka, so pričevanja človekovega načina urejanja in razumevanja sveta. Uporabljam geometrijske vzorce za vezenje na prizore pogozdovanja in gozda. Tako tudi vidim naš človeški odnos do narave, smo njen del. Žal nam, omejenim s človeškim videnjem in razumevanjem, kljub naporom nujno spodleti razumeti kompleksne situacije. Zato se vedno znova zatekamo k bližnjicam, poenostavitvam in hitrim rešitvam.

 

NŠ: Razstava zvočno-prostorskih inštalacij je imela naslov Made in Forest. So lubadarji umetniki oziroma grafiki, njihovi sledovi pa ready-made in forest? Sence odtisov »grafik« lubadarjev verjetno širijo razumevanje tehnik, ustvarjalnosti in povezanosti med naravo in umetnostjo, naturo in kulturo?

Svetlana Jakimovska – Rodić: Gozdne njive, detajl, 2019, instalacija, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

SJR: Grafika je nastala kot možnost množične distribucije dostopne umetnosti, ki so jo tiskarji odtiskovali po naročilu umetnikov. Vsi veliki slikarji v preteklosti so imel svojega tiskarja, šele v 20. stoletju je grafična umetnost dobila status večje samostojnosti, ki  v digitalni dobi izginja ali po drugi strani lahko rečemo da je prevladala in je  pravzaprav vse odtis.

Dogodek, performans, zvok … pravzaprav ni veliko ali skoraj nič kar ne bi bilo zajeto v razširjenem polju grafike / tiska.

Že dolgo sem želela ustvariti matrico v klasični grafični tehniki in z njenimi odtisi in z vsem ponovitvami in  možnimi variacijami preoblikovati in zapolniti  galerijski prostor. Odločila sem se za odtiskovanje na papirnatih trakovih zaradi možnosti kasnejše nadaljnje obdelave  odtisov in oblikovanje v likovno delo, ki bo vsebovalo oboje;  formalno estetske in  konceptualne zahteve.

Za Made in Forest so  lubadarji  izdelali vse matrice, jaz sem jih samo odtiskovala, izbirala papir, spreminjala postopek  in prilagajala proces …

Hotela sem neposredni prenos iz te edinstvene, naravne ready-made matrice. In želela sem minimalna likovna sredstva za delo, ki združuje ročno delo in sledi naravnih procesov, torej je na presečišču med kulturo in naravo. Poleg tega sem že nekaj časa premišljala o odtisu vzorca na papirnate trakove, ki bi s prepletanjem prehajali iz dvodimenzionalnosti papirja v tridimenzionalnost prostora. Tema invazivnosti in brezmejnega širjenja se je ujemala z mojim konceptom prehajanja grafičnih odtisov v prostorske postavitve.

 

Svetlana Jakimovska – Rodić: Sekvenca, 2019, monotipija, kolaž, papir in Sled – Žled, 2019, čevelj, monotipija, papir, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

NŠ Drevesno lubje je fascinantno. Popotnica in pisateljica Alma M. Karlin je med drugim zbirala koščke lubja in verjetno na njem razbirala vzorce, pisave in zgodbe … Kakšna je bila zgodba ob prvem srečanju s sledovi lubadarjev na lubju? In nato naslednje zgodbe …

SJR Pravzaprav sem ob prvem srečanju z drevesnim lubjem pomislila na možnost odtiskovanja z učenci pri pouku na šoli.

 

 In kako poteka poučevanje likovne vzgoje? Delajo učenci pri likovnem pouku tudi z lubjem?

SJR Ob eksperimentiranju z lubjem sem ugotovila, da lahko ob posebnih projektih in delavnicah lubje odtiskujemo z učenci, tako kot prereze zelenjave ali listov in travniških cvetov … Z leti poučevanja pa ugotavljam, da učenci ob začetni fascinaciji in odkrivanju novega in drugačnega izgubljajo čas za poglobljeno delo, za vztrajnost.

 

 Programirani gozd iz leta 1969 Marka Pogačnika in Ohojevcev tematizira in spreminja reklo, da »zaradi dreves ne vidimo gozda« v reklo, da »zaradi gozda ne vidimo dreves« in tako poudarja (tudi) posamezno. Kaj vidi Made in Forest?

SJR Made in Forest tematizira in preizprašuje ta obrat. Posameznika in družbo in dinamično ravnovesje ali bolj natančno iskanje ravnovesja med njimi. Kdaj posameznik zastira pogled na družbo kot celoto in kako in kdaj pomen posameznika izgine v družbi? Zgodovina je polna naših poskusov razumeti in živeti v določenem zgodovinskem trenutku.

 

 Gozd je pogosto tematiziran na razstavah, zadnje čase je že prav trendovski ali pa se morda vedno bolj zavedamo njegove pomembnosti. Na stadionu ob Vrbskem jezeru pri Celovcu je bila sočasno velika inštalacija Za gozd – Nenehna privlačnost narave s spremljevalnimi razstavami (Dotik lesa na dveh lokacijah in Max Peintner – Izgubljeni paradiž: negativne utopije), v Mednarodnem grafičnem likovnem centru sočasno razstava umetniškega tandema PLATEAURESIDUE: Sub Persona, ki je pripovedovala o različnih principih poskušanja vzdrževanja dreves in gozdov, leta 2015 je Maria Elena González razstavljala kot nagrajenka 30. grafičnega bienala v Ljubljani in med drugim ozvočila lubje (Govorica drevesa) na razstavi Gozd v Cankarjevem domu, tudi v tujini se število razstav v povezavi z drevesi in gozdovi veča, Johannes Domenig izdeluje in razstavlja pozlačeno in posrebreno lubje. Ampak naslov Made in Forest dodaja razstavi poleg umetniških in ekoloških še druge dimenzije?

SJR »Made in« … kot oznaka za poreklo produkta, za čas potrošništva, ki definira naš odnos do sveta, ali bolje – reducira vse možne relacije človeka in njegovega okolja, živega in neživega na samo en aspekt. Made in Forest je dobesedno Narejeno v gozdu in čeprav so readymade matrice nastale kot posledica naravnega procesa v gozdu, je celotna razstava narejena z mislijo na človeka, človeško ravnanje in manipulacije z naravnimi procesi in ne nazadnje tudi z vlogo umetnika. Narava, kultura in potrošništvo sodobnega časa – z eno oznako: Made in Forest. Ne nazadnje na razstavi uporabljam samo lubje, ki je tudi na žagi odpaden material in papir, produkt predelovalne industrije.

Vse naštete velike sočasne  razstave v naši soseščini so izjemne tudi v tem kako so vpete v sodobni trg, so posredno in neposredno del konzumerizma, od same jasnosti ideje, skozi samo realizacijo umetniškega artefakta do vseh stranskih dogodkov in spremljevalnih produktov.

Spominjam se, da sem v pogovorih s kustosinjo Kristino T. Simončič že na začetku povedala, da si želim, da obiskovalec vidi in doživi postavitev razstave kot proces, kot rezultat večjega človeškega vložka, kot analogno delo v digitalnem času. Delo posameznika nikoli ni in tudi danes ne pomeni pravzaprav nič, če ni del širšega sistema. Efemernost uporabljenih materialov je prispodoba za nepomembnost posameznika v današnjem času in (ne)prepoznavnost stališč posameznika znotraj skupnosti, ki so relevantne samo če imajo odmev, pustijo odtis/vtis znotraj skupnosti.

 

Svetlana Jakimovska – Rodić: Sled – Žled, detajl, 2019, čevelj, monotipija, papir, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

 

 V enem od razstavnih prostorov je bilo prikazano, kako sled, ki jo pušča človek, tudi sled lubadarja. Je tudi človeštvo lubadarsko, v pozitivnem in negativnem smislu? Bo v raznih vzorcih izdolblo planet? Oziroma ga perforiralo, na kar nakazuje razstavljena podoba perforirane smreke Old Tjikko, menda najstarejšega drevesa na svetu …

Svetlana Jakimovska – Rodić: Jutro, detajl, 2019, pirografija, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

SJR Prvo delo iz cikla Made in Forest je nastalo za razstavo AVANTIGRAFIKA 2017 v galeriji DLUL kot spremljevalna razstava ljubljanskega grafičnega bienala. Poimenovala sem ga Horizont v nastajanju. Je velika mreža iz trakov, ki se dviguje od tal, iz črnih trakov postopoma prehaja v popolnoma bele papirnate trakove do stropa, kjer je še dodatno osvetljena z neonsko stropno lučjo. Takrat sem razmišljala o novi dobi, antropocenu, kot o mreži, ki bo poskušala ujeti ta neznan horizont, ki ga bomo in ko ga bomo zagledali pred seboj. Veliko umetniških in družbenih projektov je poskušalo zajemati iz občutja novega reda in spoznanja o daljnosežnih vplivih naših dejanj na naravo, ki je predpogoj našega obstoja. Veliko je tudi pozitivnih in negativnih pogledov na umetniški aktivizem. Zgodba o hroščih in smrekah je pravzaprav zgodba o ljudeh, ki se, ko ne razumemo kompleksne situacije, prehitro sprijaznimo z rešitvami, ki nas bodo zadovoljile danes, brez skrbi za jutri.

Made in Forest je ironičen, samoironičen, subtilen premislek, zasnovan in načrtovan za prostor Lapidarija. Od samega začetka sva s kustosinjo Kristino Simončič zastavili smer postavitve – kot prehod iz teme prvega prostora do odprtega okna v zadnjem osmem prostoru. Pri tem sem razstavo gradila z mislijo na čas ki ga potrebuješ za njen ogled. Obrise domnevno najstarejše smreke Old Tjikko sem izrisala s perforacijo njihovega ozadja. Lubadarji so v zraku, preden poskusijo vstopiti vanj. Meja med artefaktom, zgodbo in realnim prostorom je polna lukenj. Razkriva krhkost materialnosti in odpira novo pot gledanja; skozi igro svetlobe in sence pušča nematerialne, minljive sledi v prostor.

 

NŠ Celota razstave bila dinamična v razponu napetosti med barvnimi odtisi na papirju, nesnovnimi »svetlobni odtisi« oziroma sencami po prostoru in zvočni zapisi – odtisi nastajajočih vzorcev (med prehranjevanjem lubadarjev). Kako se zvočno ozadje prve sobe povezuje z glasbo v zadnji sobi? In krhko lebdeče papirnato plovilo? Gre za optimizem ali vendarle ne?

SJR V prvem zatemnjenem prostoru Lapidarija se je slišal zvok lubadraja. Ameriški skladatelj David Dunn je nekaj let snemal njihove zvoke in izdal zgoščenko, ki sem jo uporabila za zvočno spremljavo. Sliši se zvok razmnoževanja, in tudi rast in razvoj larv nove generacije, ki počasi grizejo svojo pot do izhoda, tokrat skozi izstopno luknjo v deblu.

Prvi prostor je imel naslov Gozdne njive. Lubje prekriva tretjino prostora, ena bela risba perforiranega papirja, ki predstavlja mesta prehoda ene oblike življenja v drugo in odtis gozda na prosojnem papirju, ki s prezrcaljenjem nakaže spremembo domačega pogleda na gozd. Ta prvi prostor je poln ostankov, fragmentov nekoč mogočnih pokončnih dreves in zvoka novih generacij lubadarja, drugi prostor zaznamujejo dva kroga in mreža horizonta v nastajanju, Največji prostor je prepleten z črtami, silnicami v prostoru ki se prelomijo ob deblo in nadaljujejo v dve smeri proti vhodu, proti gledalcu in v smeri nadaljevanja razstave; kot odmev procesov rezanja in nadaljnje produkcije na eni strani in plašča iz ostankov lubja na drugi strani; prazne lupine osvetljene odznotraj, ki skozi lubadarjevih lukenj prepušča svetlobne žarke v temo prostora. V predzadnjem prostoru je moj čevelj sled dejanj, mojih in tudi več generacij, obenem.

Svetlana Jakimovska – Rodić: Jutro, detajl, 2019, aluminijska konstrukcija, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

V zadnjem prostoru je preluknjan obris Old Tjikko in mrežasta oblika ladje iz papirnatih trakov. Najprej sem mislila izdelati primerljiv konstrukcijski obris plovila dolgo 10 – 15 m.  med oboki pred vhodom v prostore lapidarija in potem to misel opustila. Je konstrukcijski obris manjšega trimetrskega plovila, kot asociacija na deblake, najstarejša plovila iz drevesnih debel.

Visi v zraku kot vprašanje.

Zvok Antifone v zadnjem prostoru je skladba ki so jo izvedli mladi glasbeniki Corcoras na koncertu v  samostanski cerkvi. Skladba iz 15. stoletja, ki je napisana v obliki dvogovora. Tudi glasbenika sta skladbo izvedla kot insceniran glasbeni dvogovor.

Svojo prvotno zamisel, da razstavo končam z zvoki Jóhanna Jóhannssona, sodobnega skladatelja ker se njegove skladbe  izjemno prilegajo sci-fi filmom (Arrival) sem spremenila po koncertu klasičnega kvarteta mladih glasbenikov, ki so imeli koncert v samostanski cerkvi.  Vprašanje ob koncu razstave, ki obvisi v zraku sem končala z zvoki skoraj pozabljenih oblik glasbenega pogovora. Na odprto vprašanje bomo odgovorili kot celota, kot skupek posameznih človeških dejanj in ne kot posamezniki, ki iščejo vsak svoj prostor pod soncem.  Videti optimizem pred odprtim oknom simbolizira naše upanje v boljše čase, ki nikoli ni brez skrbi in tesnobe. Odgovor bo vsota vseh možnih dejanj.

 

Svetlana Jakimovska – Rodić: Nabirek, 2019, lubje, svetloba, Made in Forest / Narejeno v gozdu, Lapidarij Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki (foto vse: Nena Škerlj)

 Tudi na razstavi Krog v črti v Kresiji pred nekaj leti so bile pomembne sence, odsevi, odmevi, prosojnost … Se obeta kakšna nova razstava z novimi časovno-prostorskimi sencami in odtisi?

SJR Tudi sicer me pri ustvarjanju pogosto preganja, kako se ljudje skozi zgodovino nič ne naučimo.

V projektu Krog v črti sem s pomočjo arhaičnih motivov situlske umetnosti bronaste dobe poskušala spregovoriti o večnem ciklu  strahu, želje po varnosti in uničevalnih človeških vzgibov, ki se ne končajo. Decembra bom v Brežicah v Posavskem muzeju v okviru njihovega projekta o element Zrak, razstavila del ciklusa Zavese zgodovine in ga nadgradila s podobami ptic, ki ne vidijo naših meja. Spomladi sledi razstava Sledi (Spuren), ki jo bova pripravili skupaj z Matejo Kavčič v BV Galerie v Celovcu.