Borko Tepina

Leonardo je bil »možen« v času, ki še ni bil tako lačen inovacij, bolj se je govorilo o kvaliteti. Daleč od tega, da se on ne bi zavedal inovacij, a njegov čas in imperativ sta temeljila na nečem presežnem, njegovi posvetitvi temeljnim problemom pojavnosti realnega na sliki, v podobi in hkrati sami možnosti, da realnost zamrzne v sliki. Hkrati s tem je odkrival pravila, zakonitosti vidnega, v območju človeškega dojemanja te vidne realnosti. Bil je inovator, izumil je sfumato, ki pa ga nikdar ne bi ustvaril samo zato, ker bi bil njegov cilj inovatorstvo samo po sebi. Zato je naslikal tako malo slik in še od teh jih precej nikoli ni dokončal. Takrat še ni bilo kamer, morda bi nas ta problematika lahko še danes zanimala na podoben način, če jih ne bi imeli, a se ta problem ponovno razrašča ob pojavu virtualne realnosti. Kot pravi Lev Manovich, ne gre za simulacijo realnosti, ampak za razširjeno resničnost. Mislim, da smo s tem spet pri Leonardu in da to čaka tiste, ki se niso omejili le na polje nečesa, kar danes imenujemo umetnost, ampak na zelo široko polje, »razširjeno« polje vizualne problematike, ki išče nekaj več kot le površno razumljeno inovacijo.

Mona Lisa je danes mit, ne samo slika. Morda je Picassova Guernica zadnja pomembna zgodovinska slika, slika z zgodovinsko in človeško problematiko, v vsej tragiki nesmiselnega pobijanja, ki pa se hkrati naslanja na najrevolucionarnejše obdobje slikarstva in umetnosti 20. stoletja – kubizem. Zame precej bolj presodnega pomena kot Duchampov Pissoir oziroma Fontana oziroma Mokrilnik. Kubizem je tako kot njemu predhodni impresionizem lomil tradicjo pogleda, Duchamp je lomil zgolj tradicijo čaščenja. In v tem je Picasso opravil veličastno delo, ki mu še danes ne moremo dovolj oceniti dosega. Morda je ravno Manovichev pojem razširjene resničnosti ta, ki se skuša prebiti do resničnega izvora razumevanja podobe. Upam.

Kaže se ne le neravnovesje, ampak tudi velika terminološka zmeda. Renesansa ni začetek konca zahodne misli, ampak je njeno nadaljevanje, potem ko jo je prekinila judovsko krščanska ideologija. Renesansa spet obudi smisel za primerjanja med dejstvi in stavi na svobodo posameznika. Tudi umetnost po drugi svetovni vojni (na primer minimalizem) prisega zgolj na materialnost samo, stvar ima vrednost le v svoji materialni obstojnosti in prisotnosti. Tako to razlagajo, tako to zagovarjajo in zato se je zadeva morala končati. Če bi Leonardo še živel, bi morda bil računalničar in bi se v marsičem strinjal z Manovichem.