Urša Pajk

Genija nikoli ne morejo vsi razumeti, saj drugače ne bi bil genij. Ljudje do njega gojijo in so v preteklih obdobjih gojili različna čustva. Strah, spoštovanje, zavist, malikovanje, idealiziranje, sovraštvo. Umetniki, izumitelji in znanstveniki so vedno posebni in drugačni od množice in v njihovih vrstah je tu in tam tudi kakšen genij. To je njihova usoda oziroma poslanstvo, saj so vizionarji in glasniki novega časa. V misli mi zajadra Formanov film Amadeus (1984), kjer režiser genija/umetnika/glasbenika primerja z norcem oziroma se sprašuje, kako tanka je mejna črta med njima …

Z umetnino Mona Lisa se težko kosa kakšno drugo delo, saj je njena priljubljenost skoraj nepremagljiva. Morda je privlačna ravno zaradi svoje misterioznosti in tudi dejstva, da jo je umetnik do konca svojega življenja popravljal in nikoli dokončal. V vsaki muzejski ali galerijski trgovini po svetu imamo funkcionalne predmete, na katerih so posnetki umetnin, ampak pri tem gre bolj za dekorativnost kot pa kaj drugega.

Težko bi bilo na novo definirati ravnovesje in človeka v njem, res ga je bolje prepustiti neravnovesju. Sicer pa je mogoče neravnovesje postalo celo že cona ugodja za sodobnega človeka in temu se morajo prilagoditi tudi sodobni umetniki in geniji!?