Tanja Špenko: Narava in slikarstvo, o naravi slikarstva

Mejnik, akril, kolaž in visoki tisk na platnu, 100 x 70, 4 x 30 x 25 cm, 2018 (foto vse: arhiv umetnice, iz ateljeja)

  1. Posnemanje narave
  2. Naravoslovne znanosti (fizika, matematika)
  3. Minimalizem in pripovedno abstraktno slikarstvo
  4. Izraznost abstraktne slike (družbene okoliščine, osebni pogled na svet, čustveno doživljanje slike, zavestna in nezavedna pripovednost slike)

K 1.

Posnemanje narave kot ključne naloge slikarstva se zaključuje že z impresionizmom, ki izpostavlja naravo svetlobe in barv. Še bolj bistveno se od posnemanja ločuje postimpresionizem, ki s subjektivnim pristopom počasi določa avtonomijo slike in sicer kot reakcijo na dokaj objektiven impresionizem. Prav subjektivizem določa potek umetniških slogov in avantgard v 20. stoletju, čeprav v smislu bolj ali manj kolektivnih slogov manjših skupin umetnikov. Prevlada subjektivnosti se po mojem mnenju zaključuje s postmodernizmom in tako imenovano sodobno umetnostjo, kjer prevladuje eklekticizem in mešanje slogov iz preteklosti in povzemanje njihovih posebnosti brez poudarjenega osebnega pristopa. Morda gre za razosebljanje umetnikov v sodobnem času in ob prevladujoči oblasti kapitala?

Mene osebno narava še vedno navdihuje, predvsem za bolj abstraktne slike.

Leta 2014 me je izrazito navdihnila takrat še posebej prelepa jesen, ki se je pokazala v vsem sijaju zlatorumenega listja dreves, a le za dan ali dva. V meni je vzbudila razmišljanje o hipni minljivosti lepega, o minljivosti vsega, kar obstaja, a vseeno o upanju na ponovno rojstvo, morda drugačno, v drugi obliki v času pomladi.

Leta 2017 sem še posebej doživeto občutila moč in lepoto zime, kar se je izrazilo in dobilo refleksije tudi v mojem slikarstvu. Po dolgi zimi me je očarala nežnost zgodnje pomladi s svojimi rumeno zelenimi barvami drevesnih listov. Prebujanje narave je povzročilo tudi  prebujanje mojega optimizma in prebujanje novih ustvarjalnih idej.

Poletje samo pa mi je tako ali tako pisano na kožo, saj sem rojena konec julija. Predstavlja mi vrh leta, čeprav je iz leta v leto bolj destruktivno s svojimi nalivi, točo, viharji.

Čeprav sem rojena in živim v mestu, še posebej dandanes čutim tesno povezanost z naravo in njeno božansko prisotnostjo. Nisem ateist, po verovanju se približujem panteizmu, ko se v naravi in človeku v njej kaže vsebožanska prisotnost. Človek je le del te celote in včasih se pokaže potreba, da se božje izpostavi, se pozunanji in tako oseba (tudi jaz) lažje najde dialog z božanskim zunaj in znotraj sebe.

 

Slikovni objekt (XXIV/XXIX) 32, Notranje razsežnosti barvnih sprememb, mešana tehnika, 90 x 90 x 90 cm, 1990

 

K 2.

Še v času študija na akademiji in še dve desetletji po njem sem se posvečala poglobljenemu študiju fizike in matematike. Zanimala so me predvsem revolucionarna spoznanja fizike in matematike z začetka 20. stoletja, ko je prišlo do velikega preobrata v razumevanju fizikalnih zakonov narave in večdimenzionalnih matematičnih modelov vesolja (elipsastega, hiperboličnega in paraboličnega). Najprej me je navdušil in očaral Einstein s svojo teorijo relativnosti (odnosnega sistema v vesolju), ki ga je verjetno navdihnilo napredovanje subjektivnih medsebojnih odnosov demokratičnih družb v povojih. Einstein pravzaprav ni verjel v nadvlado absolutnega (čeprav tega zavestno ni priznal : »Bog vendarle ne kocka«), ampak predvsem v zakonitosti medsebojnih odnosov v makrokozmosu. Zaupal je večdimenzionalnemu kontinuumu (eliptičnemu modelu) prostor – čas, ki ga pravzaprav razumemo in doživljamo šele dandanes. Res pa je, da je prav po božje častil svetlobo, ki ji je dal vrednost absoluta z njeno konstantno in hkrati najvišjo možno hitrostjo v vesolju. Ali to drži? Zdi se, da je Einstein s svojo fizikalno teorijo povratno vplival tudi na razvoj demokracije in preverjanja štiridimenzionalnega kontinuuma v vsakdanjem življenju, čeprav še dandanes v nas prevladujejo Newtonovi absolutistični zakoni narave in človeka v njej, s tem pa tudi dojemanje božjega kot nečesa, kar je absolutno in zunaj nas, nekje v vesolju. Mislim, da je bil Einstein med prvimi sodobnimi panteisti, čeprav se ta tradicija v Evropi vleče še iz časa romantike in brez nje ne bi bila možna.

Po drugi strani so me očarali še bolj abstraktni matematično geometrični modeli Riemannovih možnih vesolj in predvidevanja o deset- in večdimenzionalnih kontinuumih.

Postavlja pa se mi tudi vprašanje o vidnem in nevidnem vesolju, o materiji in antimateriji, energiji, morda tudi antienergiji, o življenju in možnem življenju po smrti v kakšni doslej neznani obliki vesolja.

Naravno se nam zdi, da je energija neminljiva (samo če pogledamo slavno Einsteinovo enačbo, kjer je energija enaka masi, pomnoženi s svetlobno hitrostjo na kvadrat) in verjamem, da se v neki obliki ohranja v vesolju tudi po fizični smrti, v našem primeru človeka. Masa in energija se tako verjetno ohranjata, lahko prehajata ena v drugo, a sta po Einsteinovi teoriji neuničljivi.

Kakšne povezave imajo oziroma so imele te teorije z mojim slikarstvom?

Najprej seveda kot pogled na svet, ki je impliciten vsakemu slikarskemu prakticiranju. Menim, da slikarstvo lahko dojemljivim posameznikom pripoveduje tudi o pogledu ustvarjalca na makrokozmos, ne nazadnje pa tudi na mikrokozmos. Med slikarstvom in naravoslovnimi znanji še dandanes najdem vzporednice glede pojma energije (na primer barv), materialne prisotnosti (same fizične slike) in pojma večdimenzionalnega kontinuuma (prostora  slike, morda tudi glede same pripovednosti slike, ki se kaže v številnih dimenzijah). V letih od 1986 do nekako 1997 sem se v izdelovanju barvitih slikovnih objektov celo poskušala direktno povezovati z zgoraj omenjenimi spoznanji iz fizike in matematike, tako v pripravljalnih risbah kot končnih objektih. Zanimalo me je predvsem nadaljevanje oziroma gibanje form iz dvodimenzionalne osnove v tridimenzionalno, iz tridimenzionalne pa v štiridimenzionalni slikovni objekt, kjer je bila časovnost bistvena dimenzija gibanja osnovne forme.

K 3.

Za časa mojega študija na akademiji je bil med naprednimi študenti zelo prisoten vpliv ameriškega slikarstva in kiparstva, še posebej minimalizma. Kot mlado slikarko so me seveda zanimale novosti slikarstva, predvsem v abstraktni smeri. Vendarle pa me je že takrat motila filozofija minimalizma, ki ni hotela v slikah in kipih sporočati nič več kot gola dejstva, fizično in hkrati brezosebno prisotnost umetniških objektov, osiromašeno vsake subjektivnosti, s poudarkom na objektivnem, brezosebnem industrijskem pristopu. Čeprav me je zanimal abstrakten pristop, sem že tedaj verjela v možno sporočilnost in pripovednost abstraktne slike: objektivnemu pristopu v smislu geometrije sem želela dodati tudi subjektivno noto, mojo osebno človeško prisotnost v dejanskem prostoru in času (na kar je verjetno vplivala tudi seznanitev z abstraktnim ekspresionizmom).

Bil je čas socializma s teorijo samoupravljanja človeške družbe, ko se je zelo izpostavljala kolektivna zavest, kolektivna odgovornost in enakost med ljudmi v družbi. Spraševala sem se, kje je mesto subjekta v družbi, človekova osebna nota, posebnost in enkratnost vsakega človeka. Tako sem v svojem slikarstvu iskala ravnovesje med kolektivno in subjektivno zavestjo, praktično med geometrijo s svojimi pravili, četudi neevklidskimi, in osebno gesto (svobodno potezo osebne prisotnosti v prostoru in času).

Ta vprašanja in interesi me spremljajo skozi vso mojo likovno slikarsko dejavnost, čeprav v različnih obdobjih mojega življenja na modificiran in poseben način, seveda glede na moje doživljanje osebne situacije v svetu in družbi.

 

Slika No. 7, aluminijevo ogrodje, mešana tehnika, višina 160 cm, 1980

K 4.

V času študija in še nekaj let po tem sem intenzivno študirala tudi teorijo nezavednega in sanj v okviru psihoanalize Sigmunda Freuda, ki je bil takrat zelo aktualen in se je navezoval na materialistični pogled na svet (dialektični marksizem), a sem že v času pisanja diplome ugotovila, da me njegov pogled na svet in človeka (pa tudi dialektični materializem) ne zadovoljuje in mi ne ustreza izpeljevanje osebnega doživljanja sveta, življenja in travm le na področje seksualnega.

V devetdesetih letih, delno tudi že prej, sem odkrila Carla Gustava Junga in njegovo nadgradnjo psihoanalize s kolektivnim nezavednim in arhetipi. Intelektualno so se mi odprle nove možnosti razumevanja človeške in s tem tudi svoje duševnosti. Prav takrat v slikarstvo sem vpeljala simbole – morda kot posledico Jungovih teorij arhetipov (trikotnik, krog, kvadrat, spiralo …) kot prapodobe, ki se s svojimi pomeni pojavljajo v številnih kulturah. Prav pojem kolektivnega nezavednega poleg osebnega nezavednega mi je odprl polja moje duševnosti, ki se neposredno izražajo v mojem slikarstvu tudi danes.

Poleg psihološkega razumevanja sebe se v slikarstvu nujno izraža tudi doživljanje sebe, družbene situacije in osebne življenjske situacije, še posebej v prelomnih obdobjih, ki zahtevajo spremembo oblikovno-vsebinskega pristopa k sliki (čeprav na pretežno abstrakten način, na katerem vztrajam že precej časa).

Odločilno vlogo v ustvarjanju slik pa ima vsekakor umetnikov pogled na svet, ki se kaže tudi v sintetiziranju filozofskih in drugih znanj in vedenj, s ključnimi pojmi biti, bivanja in bivajočega. Čeprav je bila filozofija dolgo vrsto let ločena od doživljanja vsakdanjega življenja, mislim, da zdaj temu ni več tako, tako da je pogled na svet dandanes tesneje povezan z doživljanjem biti, bivanja in bivajočega v vsakdanjem življenju, pa čeprav so to bolj posplošeni in abstraktni pojmi.

Pri ustvarjanju slik ne smem pozabiti na pomen čustvenega doživljanja, saj čustva in občutenja v vsakdanjem življenju, ki se ne dotikajo neposredno slikarske produkcije,  sigurno vplivajo na ustvarjanje slik (na primer na barvno in oblikovno atmosfero, samo kompozicijo, ustvarjanje polnih in praznih prostorov, puščanje odprtih možnosti in tako dalje).

Tako sem blizu ugotovitve, da moje abstraktne slike dopuščajo možnosti pripovednosti zelo širokega spektra, kar pa je v veliki meri odvisno od dojemljivosti gledalca. Sporočilo, ki ga gledalec zazna, je lahko ozaveščene narave, ali pa ostaja na ravni nezavednega, v obeh primerih pa gledalec opaža, da mu je likovno delo na nek način blizu.

Povzetek

V pričujočem besedilu sem kakor v kalejdoskopu navrgla nekaj različnih pogledov, ki pa so tesno povezani z ustvarjanjem slik, čeprav se na prvi pogled zdijo zelo raznorodni in vsekakor niso na enem in istem dolgočasnem nivoju človeške duševnosti.

Morda bi na tem mestu veljalo omeniti, da se naravoslovne in humanistične znanosti med seboj dopolnjujejo, tako kot pojmi fizične in psihične prisotnosti, ki so neločljivo povezani, odvisni eden on drugega in prehajajo eni v druge. Samo za primerjavo: Einstein si je zelo prizadeval za poenoteno teorijo vesolja, mikro in makro kozmosa, a mu to ni uspelo. Toda ali je to mogoče? Dandanes nekaj takega poskuša doumeti in razložiti fizikalna teorija strun.

Vse to se izraža tudi v slikarstvu. A da ne bi preveč poenostavljali, tako v življenju kot v slikarstvu ostajajo in obstajajo številne nepojasnjene skrivnosti, ki nam in našemu življenju dajejo svoj poseben čar.