Nena Škerlj: Ali je mumificirana rovka v trugici?

O kabinetu čudes oziroma o razstavi Spitzmaus Mummy in a Coffin and other Treasures, ki sta jo med 6. novembrom 2018 in 28. aprilom 2019 v KHM na Dunaju postavila na ogled Wes Anderson in Juman Malouf

 

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

V dunajskem Kunsthistorisches Museum (KHM) od leta 2012 dalje prirejajo občasne razstave, ki jih pripravijo zanimive povabljene osebnosti. Svoj izbor tamkajšnjih eksponatov je razstavil že umetnik in fotograf Ed Ruscha, sledil mu je izdelovalec umetniškega porcelana in pisatelj Edmund de Waal, trenutno pa je na ogled razstava Mumificirana rovka v trugici in drugi zakladi (Spitzmaus Mummy in a Coffin and other Treasures), ki jo je pripravil par – nehollywoodsko hollywoodski režiser z diplomo iz filozofije Wes Anderson in ilustratorka Juman Malouf. Razstavila sta več kot 400 eksponatov in jih postavila v najrazličnejše kontekste. Večina jih je iz depojev KHM (nekaj jih je razstavljenih prvič, nekaj iz stalne razstave), ostali pa so iz dunajskih muzejev Naturhistorisches Museum, Weltmuseum in Theatermuseum ter iz innsbruškega gradu Ambras, kjer je nadvojvoda Ferdinand II. že v času renesanse zbiral nenavadne in navadne predmete in umetnine. S pomočjo sodelavcev sta poskrbela za poseben izbor nenavadnih vsebin, ki sta jih predstavila na estetsko svojevrsten in samosvoj način. Razstavljena dela ne sledijo običajni, bolj ali manj dolgočasni, predvidljivi in zaspani logiki razstavljanja in suhoparnega znanstvenega poglabljanja v analize pomembnosti del, ne prikazujejo vplivov in provenienc, ne uporabljajo klasičnih muzeoloških pristopov in ne poučujejo gledalca, ampak puščajo prostor svobodi, mišljenju in domišljiji.

 

Na začetku razstave je na ogled njen »povzetek« – Kabinet čudes (naslikal ga je Frans II. Francken kmalu po letu 1620) s številnimi slikami, kipi, školjkami in raznimi drugimi predmeti, sledi menjavanje perspektiv: pogled na pojedino od zgoraj navzdol Jana Thomasa in pogled na banket od strani Wolfganga Heimbacha; ženska figura, ki stoji v sobi, se nagiba skozi okno in obrača stran od gledalca, ki jo vidi zgolj v hrbet (Jacobus Vrel) in zraven nasproten pogled starca, ki moli glavo ven iz okna proti gledalcu (slika Samuela van Hoogstratna iz stalne razstave v KHM), sledijo tri slike s portretiranci s hipertrihozo iz družine Gonsalvus (Petrus Gonsalvus kot začarano bitje naj bi bil kasneje en od navdihov za Lepotico in zver), nastali okoli leta 1580 in z njimi se zaključi vhodna soba.

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Na nasprotni strani so v zadnji sobi z izhodom razstavljene še slike velikih slikarjev in anonimnih mojstrov s splošno znanimi, malo manj znanimi ali neznanimi portretiranci z bradami ali brez, s pokrivali ali brez, s pričeskami ali brez, vsi pa s pogledi, za katerimi je slutiti njihove zgodbe. Portretiranci zaradi najrazličnejših oblačil, nakita in drugih vzorcev in detajlov spominjajo na na posamezne dele razstavljen in povečan kabinet čudes in na določene kadre iz Andersonovih filmov. Niz začenjata oziroma zaključujeta Avtoportet Sofonisbe Anguissole in Ferdinand I. na smrtni postelji z lebdečo glavo sredi črnine, ki je kompozicijsko in interpretacijsko soroden plakatu za razstavo – lebdeči trugici za mumificirano rovko sredi črnine. »Vhodna« in »izhodna« serija slik sta v dialogu z drugimi eksponati, razstavljenimi v ostalih šestih sobah, in jih uokvirjata.

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Prvi notranji razstavni prostor je v znamenju hipnotično zelene barve. Eksponati se večinoma kopajo v zelenih odtenkih: vaze, sklede in druge posode in posodice z najrazličnejših krajev po svetu, glasbila, uokvirjeni ptici iz krilc insektov (prikličeta v spomin Jana Fabra in njegova zelena dela iz krilc hroščev), pet nagačenih ptic, oblačila (na primer pernato krilo iz Peruja iz okoli 1870), egipčanski, rimski in kitajski kipci, nekaj mask (z Japonske, Jave, Mehike …), malahiti z raznih koncev sveta, prepariran zelen hrošč, v alkoholu konzervirana drevesna žaba, igralne karte iz okoli 1455, trije portretiranci v zelenih oblačilih (Nadvojvodinja Marija Kristina z robčkom, Stari filozof z zvitkom in Saloma z glavo Janeza Krstnika), nakit, zelena cigaretnica, nenavadna zelena obutev, maorsko orožje iz žada (mere pounamu) …

 

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Povzetek zelene sobe bi lahko bila slika Andreasa Weitha Rensko zlato (Richard Wagner) iz leta 1880, polna zelenih odtenkov in v dialogu z ostalimi zeleninami ali pa morda zeleno oblačilo Erike Pluhar kot drzne, samovoljne in nepredvidljive Hedde Gabler Henrika Ibsna iz leta 1978. V sobi nasproti so slike nenavadno razpostavljene in zainteresirani obiskovalci si otroške ali odraščajoče anonimne ali slavne portretirance ogledujejo tudi na prstih s stegnjenimi vratovi ali pa čepe pri tleh. Kot klicaj v prostoru z razstavljenimi dvodimenzionalnimi slikami stoji tridimenzionalni fantovski viteški oklep.

Sosednja soba je posvečena izboru živali, predvsem kipcev in slik, a tudi tokrat z nekaj izjemami. Marsikatero bitje deluje filmsko in lahko spominja na določene prizore iz Andersonovih filmov, ki pa se spet nanašajo na druge prizore … na primer: želve (Kraljestvo vzhajajoče lune), meduza in riba napihovalka (Življenje pod vodo), kobra (Darjeeling ekspres), psi (Čudoviti lisjak, Kraljestvo vzhajajoče lune, Veličastni Tenenbaumi, Otok psov), mačke (Grand Budapest hotel, Kraljestvo vzhajajoče lune), volk (Čudoviti lisjak), sokol (Veličastni Tenenbaumi), sova (Otok psov), družbo pa jim delajo gazelina noga, pasavec, kuščar, rovka, feniks, kameleon, emujeva jajca …

Juman Malouf: Trugica z rovko, risba s svinčnikom
© Juman Malouf

 

 

Andersonov Čudoviti lisjak, ki je nastal po predlogi Roalda Dahla, prikliče v spomin nekaj predmetov z Dahlove mize, katerih posnetki so nastopili v filmu na mizi lisjakove hiše na drevesu, na razstavi pa se v podobnem slogu nenavadnih citatov in nizanj nadaljujejo slike, kipi in drugi primerki iz raznih prostorsko-časovnih koordinat v najrazličnejših tehnikah in izvedbah. Nekatere od njih je najti na že omenjeni uvodni sliki Fransa II. Franckna (na primer riba napihovalka). Razstavljena sta še zelenkasto modri egipčanski kipec povodnega konja iz okoli 2.000 pr. n. št. iz stalne razstave KHM in naslovna egipčanska poslikana lesena trugica za mumificirano rovko iz 4. stoletja pr. n. št. Juman Malouf je trugico narisala in je skupaj z nekaj drugimi risbami razstavljena tik pred vhodom na razstavo in na naslovnici razstavnega kataloga, v katerem je še nekaj drugih njenih risb razstavljenih eksponatov.

 

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Mnogoterost najrazličnejših nenavadnosti se nadaljuje v sobi nasproti. Na vrhu (namerno previsoko) so groteskne glave Lodovica Ottavia Burnacinija s konca 17. stoletja (ki naj bi jih kasneje nadomestilo dvanajst nizov grotesknih figur istega avtorja), sledijo mala portretna doprsja raznoraznih upodobljencev iz različnih prostorsko-časovnih koordinat in najrazličnejših materialov v rahlo valoviti razvrstitvi z najvišjo na sredini. Pod njimi je niz portretnih medaljonov, zraven in občasno skoraj pri tleh (namerno prenizko) pa še egipčanski, rimski, starokrščanski eksponati, relikviariji, družinsko drevo Habsburžanov, t. i. Orsinijeva bomba, miniaturne pištolice, najrazličnejše posode in posodice, razni fragmenti, kameje (kot dejanski obeski ali pa upodobljene pri določenih portretirancih na slikah), eksponati iz raznih religij in mitologij, nekaj kipcev verjetno najbolj priljubljenega grškega junaka Herakla, znanega po dvanajstih podvigih, nenehnem potovanju, nezmernosti in nepredvidljivosti, pa Job na želvi kot avtomat iz zgodnjega 17. stoletja, portreti Habsburžanov, Vlad IV. Tepeš, Sulejmanova Rokselana … Dva akvarela z načrtom za zankasto vožnjo s sanmi po notranjem dvorišču Hofburga prikličeta v spomin prizore z načrti in shemami iz Andersonovih filmov in delujeta kot vizualizirane vijuge v možganih postavljavcev in obiskovalcev razstave, hkrati pa tudi kot varianta dejanske sledi, ki jo izriše obiskovalec z vijuganjem od enega eksponata do drugega in vijuganjem od ene asociacije do druge. Predstavljata lahko izvleček, ekstrakt oziroma esenco razstave, ki bistveno in aktivno naseli dejanski in imaginarni spomin na Mumificirano rovko v trugici in druge zaklade. Zgodba se nadaljuje s kupama-figurama, ki lahko stojita zgolj obrnjeni, avtoportretom Giulia Clovia s psom iz okoli 1528 (znan tudi kot Juraj Julij Klović oziroma Michelangelo miniature), maskami, kovanci, malim egipčanskim kipcem mumije na nosilih, z modelčki eksotičnih predmetov, glasbil, orodja, igrač, obutve …

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Preostali sobi nadaljujeta s prijetno bizarnostjo postavitve. Večini razstavljenih eksponatov iz najrazličnejših krajev in obdobij je skupno, da so neke vrste ovojnine: škatle, posode, urne, obloge oziroma ohišja za orožje, križe in druge vladarske insignije (žezlo, krona, vladarsko jabolko) ali pa kažejo na vsebovano (nože, sklede, lasulje, epolete, pernata generalska pokrivala, flavte, Biblije, kelihe, perje, pa žlico, šestilo, pipo …), ki je razstavljeno poleg svojih embalaž, ovitkov, škatel, škatlic, skrinjic, zavojev, ovojev, etuijev, tulov, tulcev … Vsebovano pomeni več od zgolj vsebine in v tem kontekstu se tudi knjige pokažejo kot embalaže, ki vsebujejo črke, tekste, kontekste – so v fizičnih ovojih in vsebujejo ovoje pomenov. Soba prikliče v spomin znanstveno disciplino, ki si jo je že pred časom zamislil Mihail Epštejn in bi se ukvarjala s svetom ovojev, ki lahko skrivajo, prikrivajo in/ali ščitijo in predlagal izraz tegimenologija (ime izpelje iz latinskega tegimen: pokritje, pokrivalo, obleka, oklep, ovoj, lupina, streha, nadstrešek ali zaščita oziroma iz tego ali tegere: pokrivati, prekrivati, prikrivati, skrivati, hraniti, ščititi, ovijati, hraniti kot skrivnost). Sledi starejša prazna vitrina iz ene od zbirk KHM.

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

V naslednji sobi prevladujejo variacije na odtenke rjave barve. Najrazličnejši so detajlno obdelani eksponati iz raznih vrst in faz lesa z vseh koncev sveta, številni kipci in križi, razstavljeno rjavino pa barvno popestrijo egipčanska stela, enkavstika, igra domino z notami (iz 1793) in nekaj drugih predmetov z rdečkastimi toni. Za nadvojvodo Leopolda Viljema je Joachim von Sandrart z obeh strani poslikal sliko, imenovano po naslovnem prizoru Mistična zaroka svete Katarine, razstavljena pa je nasprotna stran s spretno prikazano iluzijo popisanega in rahlo zmečkanega posvetila, prilepljenega z voskom na les. Tej prevari očesa (trompe l’oeil) je sledilo nekaj dejanskih popisanih in rahlo pomečkanih lističev, na primer nastalih že okoli leta 1600. Poleg razstavljenega v osmih sobah (glede na mali vodnik po razstavi) oziroma sedmih (glede na veliki katalog) sodi k razstavi še strop dvorane. Tako se nizanje plasti in ovojev še nadaljuje: eksponat v škatli, škatla v vitrini, vitrina v dvorani, dvorana v muzeju; črke v stavku v odstavku v knjigi, ki je v platnicah, ki je v ovoju, ki je v vitrini, ki je v dvorani; v muzeju je dvorana, v dvorani je vitrina, v vitrini pa mumija rovke v trugici, a vidimo zgolj trugico, mumificirane rovke pa ne; pa prazna vitrina v sicer polni dvorani, a tudi ta praznina je vprašljiva …

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Anonimna in malo znana dela stojijo ob svetovno znanih mojstrovinah, kršena so zgodovinska, geografska in umetnostna pravila običajnega razstavljanja, na delu je intuicija, svojevrstna estetika, izbirčnost, entuziazem in ustvarjalna poetika, reference, tako da se citati, povezave in navezave širijo v kolobarjih in nenehno odpirajo možnosti interpretiranja. Svoboda izbora razstavljenega tako za snovalce razstave kot za obiskovalce se nadaljuje v katalogu, ki razen naštetih del z osnovnimi podatki skorajda nima spremnega besedila, tako da je tudi bralcu omogočena neomejena svoboda. Menjavanje perspektiv, različnosti pogledov, zgodbe v zgodbah in slike v slikah na razstavi delujejo podobno kot Andersonovo nizanje prizorov (posnetek zaporedja kupejev na vlaku v Darjeeling ekspres, zaporedje sob v Kraljestvu vzhajajoče lune in na raziskovalni ladji Belafonte v Življenju pod vodo …) oziroma filmi v filmih (na primer prepletanje dokumentarnega filma in dejanskega filma v Življenju pod vodo). Osnovni podatki o eksponatih so navedeni, a razstava je namerno postavljena brez kronoloških, hierarhičnih, zgodovinskih, geografskih, tehničnih in drugih orientacijskih točk in povezav, tako da marsikaj ostaja v sferi potencialnega in hote neizrečenega. Nekatere nenavadne povezave med razstavljenim gradivom so vidne takoj, druge po premisleku, nekatere sploh ne in so prepuščene čudenju. Kot v filmih so tudi pri razstavi očitni izrazito avtorski pristop in nepredvidljivost, pa tudi predvidljivost, ponavljanje in uokvirjanje posameznih likov in razstavljenih eksponatov. Številni detajli spominjajo na prizore iz filmov, na primer zrenje skozi rešetkasto okno, ki v ločenih prizorih Veličastnih Tenenbaumov prikliče v spomin že omenjeni portret starca, ki gleda skozi okno. Gre za mešanje različnih obdobij in slogov; sheme, simerije in asimetrije; bogastvo in razvejanost zgodb, asociacij in metafor; nizanje, variacije in kombinacije, odpiranje najrazličnejših interpretativnih možnosti, potencialnosti in hipotetičnosti ter posledično neobremenjeno vznikanje vedno novih citatov in referenc, povezav in smislov. To je razstava, po kateri bi lahko nastalo več povsem različnih knjig in/ali filmov.

Pogled na razstavo © KHM-Museumsverband

Vzorci, barve, oblike, svetlobe in sence, ekscentričnost in bizarnost, racionalnost in iracionalnost, realizem in nadrealizem, razumljivost in nerazumljivost spodbujajo vedoželjnost in domišljijo obiskovalca. Kabineti čudes s svojimi zbirkami eksotike bližnjih in daljnih dežel naj bi imeli enega svojih daljnih predhodnikov že v Nebukadnezarjevi zbirki čudes človeštva. Obiskovalec, ki si je ogledal mikrokozmos kabineta čudes (cabinet of curiosities, Wunderkammer), je v njem lahko odkril makrokozmos sveta in se v čudenju predmetom čudil tudi sebi. Kabineti čudes, pogosti od renesanse dalje, kasneje imenovani tudi theatrum mundi, gledališče sveta ali ogledalo sveta, so bili od nekdaj zanimivi, privlačni, čarobni ter prijetno nerazumljivi. Mumificirana rovka v trugici in drugi zakladi je njihova najsodobnejša izvedba, ki v določenih momentih spominja na postavitev v innsbruškem Ambrasu (vsebina, barve, vitrine), v drugih na asemblaže v škatlah in predalih Josepha Cornella (pred tremi leti je bila v KHM razstava njegovih nenavadnih miniaturnih zasebnih vesolij v samosvoje izdelanih škatlah, predalih in drugih na razne načine zbitih zabojih), na zgodbe Vladimirja Nabokova (polne podrobnosti in mikrokozmosov, nizanja detajlov, svojevrstnih optik, nenavadnih struktur, ujetosti likov v vzporedne svetove, prelistavanja doživetij kot miniaturnih romanov). Spominja tudi na posamezne kadre in uokvirjenja predmetov, shem in protagonistov iz Andersonovih filmov in se povezuje z estetiko Juman Malouf ter se navezuje na nepregledno mnogoplastnost citatov, analogij, simbolov, v katerih vsebinske, estetske in interpretacijske odmike in vrtince s poudarjenim esteticizmom je potegnjen obiskovalec. Na sorodnosti v vizualnih svetovih Wesa Andersona, Vladimirja Nabokova in Josepha Cornella je pokazal Michael Chabon, Pulitzerjev nagrajenec za literaturo, katerega junaki se tudi pogosto znajdejo v samosvojih lokalnih vesoljih, pri nas pa je poznan predvsem po Židovskem policijskem sindikatu. Vsem omenjenim – vključno s Chabonom – je skupna poudarjena umetelnost, začaranost premetov, variante namiznih iger, skonstruiranost lastnih  mikrokozmosov, shematiziranje, zapiranje v okvirje in odpiranje možnosti … Razstava Mumificirana rovka v trugici in drugi zakladi (Spitzmaus Mummy in a Coffin and other Treasures) vsebuje kot enega od izpostavljenejših »zakladov« Trugico rovke, kot je naveden eksponat v razstavnem katalogu (Coffin of a Spitzmaus (Shrew)) in ne govori o mumificirani rovki v njej. Tako naslov razstave namiguje na mumificirano rovko v trugici, na nekaj, kar ni vidno oziroma na nekaj, česar verjetno sploh ni v trugici oziroma je v vsem svojem bogastvu v sferi imaginarnega. Gre torej za nekakšno tegimenologijo imaginarnega, ki je morda še bolj intenzivirana ob variantnem prevodu naslova razstave, ki bi lahko bil Mumificirana rovka v mesožercu in drugi zakladi (po Leksikonu Luca Menašeja je v dobesednem prevodu iz grščine sarkofag »mesožérec«). Kaj je z drugimi zakladi in ali je mumificirana rovka res v trugici, se v KHM lahko sprašujemo še do 28. aprila 2019. Nato bo kabinet čudes, čudenja in začudenja jeseni 2019 na ogled v nadaljevanju sodelovanja s Fondazione Prada v Milanu, kjer je Wes Anderson že pred časom opremil Bar Luce.