Borko Tepina: Umetnost kot kultivirana oblika dela

Borko Tepina: Brez naslova, risba, Novo mesto, 2020

Danes bi morala umetnost zato, da ohrani svoj status – status umetnosti, obdržati lastno specifiko umetniškega ustvarjanja in to v smislu kar se le da avtentičnega in elementarnega izražanja. In pri tem najprej obdržati vse oblike dela v najbolj običajnem, trivialnem smislu, vendar pa oblike visoko kultivranega dela, ne pa zgolj izmišljanja začasnih rešitev, provokativnih enodnevnih izmišljanj, zgolj na ven obrnjenih šokantnih domislic, ki imajo edini namen presnetiti za to nepripravljenega gledalca, sledilca umetnosti. Le tako, kot visoko kultivirano delo, lahko preživi. Da pa to postane, mora biti v nasprotju z vsakdnjimi opravili povsem nepredvidljivo.

Borko Tepina: Brez naslova, risba, Novo mesto, 2020

Nekako tako, kot si je to zamišljal Jackson Pollock, le da se njemu vsaj po mojem mnenju, stvari niso izšle. Vsaj ne tako, kot si je sam želel. Ta nepredvidljivost mora biti taka, da ostaja od začetka pa do kraja popolnoma odprta. Pollock je svojo umetnost pripeljal do v principu povsem predvidljivega vzorca, česar se je tudi sam zavedal. Zato bi moralo umetniško delo za razliko od običajnega dela ostati povsem odprto in nepredvidljivo. In če hoče ostati ustvarjalno, ne sme poznati nobenih omejitev znotraj svojega specifičnega polja, mora ostati svobodno. Ampak da to ostane, mora zgraditi lastno ideologijo, idejo, filozofijo, lasten nauk, ki šele omogoča to odprtost. To, kar je Jean Clair poimenoval gibanje ideje in oblike, česar po njegovem mnenju, pa tudi po mojem, ni več, oziroma, je na področju umetnosti redko videno. Jean Clair je ta konec gibanja ideje in oblike pripisal prevladi ameriškega neoklasicističnega principa in metod, ki so ustavile to, kar smo včasih poimenovali z besedo avantgarda. Danes pa je to besedo tako nevarno izreči, ker spominja na nekaj zelo preživetega.

Borko Tepina: Brez naslova, risba, Novo mesto, 2020