Borko Tepina

Distopije polnijo zavest z negativnimi oziroma ne-pričakovanji v prihodnosti (sodobnega) človeka. A če sta Huxley in Orwell še predvidevala grožnjo totalitarnega režima, ki bi imel vse pod kontrolo, unificiral in tako zabetoniral našo prihodnost, prihaja resnična grožnja od drugod. Najprej, da danes ni nič več pod kontrolo. Na to nas opozarja tudi korona, ki dokazuje, da sploh ne drži teza o vsemogočnem napredku, tako kot je zapisal nek visoko izobražen »genij«, da je v času virtualne simulacije »realnost samo še smešna dekoracija«. Seštevek citiranih podatkov je namreč postalo merilo za ugotavljanje kompetenc sodobnega intelektualca, pamet posameznika se meri premosorazmerno z zbranimi podatki (citati), ki lahko pripeljejo tudi do tako bedastih zaključkov, kot je ta. Kljub izjemnemu napredku ni tako in časa, ko bi lahko vse obvladovali, nikoli ne bo. S tem lahko izključimo tudi to utopijo. Za popolno relativizacijo dejstev in z enormno, neprehodno medijsko krajino se zdi, da nam lahko ostane samo še eno načelo: nič ni več ne more biti (zares) res. Če je Platon podvomil v čutno zaznavne predmete (Platonova votlina), ki naj bi bili le sence resnične bitnosti, potem je za nas (predmetna) resničnost razdrobljeno zrcaljenje na gladini brezmejnega oceana, na gladini katerega se zrcali resnična bitnost le še kot razbitje v mnogotere odseve.

V zgodovini je bilo več katastrofalnih dogajanj in stanj, ki so vzpodbujali umetnike da so slikali brezizhodnost. Eno takšnih je bila recimo kuga, pa vojne, ki so recimo napeljevale na upodabljanja štirih apokaliptičnih jezdecev. Gotovo pa je danes nova in navidez neobvladljiva predvsem pa nepredvidljiva nevarnost, ki se jo le delno zavedamo, preobilje vsakovrstnih informacij. Na eno uporabno informacijo je recimo nepreštevno število neuporabnih. Morda je to kuga, informacijska kuga novega sveta, ki poleg velikega napredka ustvarja distopično duhovno krajino in vzpodbuja k slikanjem podobe te navidezne brezizhodnosti. Torej ravno diametralen zasuk od zgodnjih orwellovskih opozoril, čeprav je ta slika zopet lahko ravno tako povsem napačna in »idealizirana«. Kaj pa če je ravno to preobilje informacij izvrstna podlaga za rojstvo moči posameznikov, nič manj pa sistemov, družbenih sistemov, ki s pomočjo populizma z lahkoto mobilizirajo administrativno, birokratsko, sistemsko povezan aparat, ki služi uresničitvi najbolj nebuloznih idej, ki jih že od blizu vidimo povsem neuporabnih in celo škodljivih, pa pri tem ne moremo nič. Pri tem mislim tudi na umetniško produkcijo, ki jo pogosto branimo z izgovorom, da saj je to kultura, saj je to edini korektiv, ki še obstaja, ki pa po drugi strani res to distopijo tudi kaže, morda edina dovolj učinkovito kaže, a se hkrati dodatno hrani s te iste mize preobilja, ker kaj če gre tudi v tem primeru za hipertrofijo prevečkrat neuporabnih (neuporabljivih) informacij in receptov. Po moje zadnji poskus nekega dovolj uravnoteženega, pa tudi upam ne tudi povsem utopičnega razmišljanja v umetnosti je bil Bauhaus, ki ga je razgnal nacizem, ki je še povezoval in iskal univerzalne in celostne (kreativne) rešitve, kot nasprotje temu pa se kaže ravno ta novodobna distopična hipertrofična krajina, ko je vsega dovolj in preveč in po drugi strani ničesar več ni, vse je parcialno, minljivo, slučajno, neoprijemljivo, po drugi strani spet možno itd. Ravno v tem vidim tisto distopičnost časa in prostora, iz katere se hrani tudi umetnost, nam jo hkrati kaže, in kar je pa po moje zelo narobe, ubija svoje nasprotje – utopijo z upanjem na prihodnost.