Robert Lozar: Distopija ali utopija, to ni vprašanje …

Da vse ljudi, ne le umetnike, bistveno bolj zdramijo zgodbe o katastrofah, nesrečah in nevarnostih, je posledica naše evolucijske dediščine, ki nas ‘uči’, da moramo biti bolj pozorni na to, kar gre lahko narobe, kot na to, kar gre lahko prav. Temeljni zakon vesolja, entropija, govori ravno o tem: vse postopno prehaja v kaotično neurejenost, zato imajo ljubitelji distopij do določene mere prav. Vendar se v lokalnih, zamejenih sistemih, ta neizbežna smer lahko obrne v svoje nasprotje, v urejeno stabilnost, ki jo sicer moramo vzdrževati, si prizadevati za izboljšave in nenehno paziti, da se vse ne sesuje. Tako kot moramo vzdrževati in popravljati hišo, v kateri živimo, moramo izboljševati tudi družbo in ne nazadnje tudi artefakte, ki jih izdelujemo. Strah ali nelagodje pred neredom, ki lahko ogrozi vse naše življenje, je zato eden izmed ključnih elementov ali pogojev ustvarjalne izkušnje.

Torej lahko zlahka sklepamo, da nas zaradi tega bolj fascinirajo umetnine, ki s svojo vsebino opozarjajo na prihajajočo katastrofo. Umetniki, kot so Orwell, Huxley, in cela plejada prerokov, ki že tisočletja napovedujejo katastrofe, armagedone, apokalipse itd., so redno na ‘jedilniku’ vsakodnevnih debat o krizi človeštva, civilizacije, kulture. A za čuda konca še ni, v veliki meri smo v marsičemu napredovali. In ni zmanjkalo ne nafte ne drugih surovin, celo hrane je vse več. Malthus je strahotno katastrofo, umiranje stotin milijonov zaradi pomanjkanja hrane, katere proizvodnja naj ne bi mogla slediti eksponentni rasti človeštva, napovedal že zdavnaj. Njegova napoved se ni uresničila, ker ni razumel, da lahko z novimi znanji proizvedemo več hrane. Tudi napovedi o eksponentni rasti prebivalstva so se izkazale za napačne, saj se slednja že umirja. Povsod, kamor pride napredek in prinese vsaj malo blagostanja, se število rojstev zmanjša. Ne glede na ideologijo, ki tam prevladuje.

Zdi se, da umetnikov dobre novice, ki jih dejansko ne manjka, ne prepričajo. Prevladujoča črnogledost v tej sferi je gotovo tudi posledica izgube določenih privilegijev, ki so jih bili včasih deležni. Položaj umetnika je bil nekoč  pogosto izenačen z najvišjimi družbenimi pozicijami, zato ni malo umetnikov, ki se jim toži celo po srednjem veku, ko so bili umetniki pogosto v službi vladarjev in so nekateri imeli status polbožanstev.

Nietzsche je zapisal, da človeka brez cilja ni. Vsak cilj pa je svojevrstna utopija, saj se vsakič hitro izkaže, da nas v trenutku, ko ga dosežemo, veselje zapusti in se začnemo ozirati za novimi cilji. Ta ‘strukturna’ utopičnost pa seveda ni nujno povezana z nazorsko, ki se odraža v napovedih takšnih in drugačnih prerokov. Slednji bi se morali bolj zavedati, da zgodovina nima ‘smeri’, da ne sledi nekemu načrtu, dialektični nujnosti, ‘duhu’ časa in podobnim idejam. Zgodovino soustvarjamo vsi, zato je v veliki meri nepredvidljiva in se jo, Nostradamus gor ali dol, v skrajni konsekvenci nikakor ne da napovedati. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, ali se bodo torej uresničile distopije ali utopije. Se pa moramo točno v tem trenutku vprašati, spet po Nietzschejevi maksimi – umetnost imamo zato, da nas ne požre prepad – ali je smiselno to grozo, to zazrtost v prepad, postavljati kot najvišjo vrednoto. V velikem delu strokovne javnosti ta eksistencialna tema velja za najglobljo, vendar ni nujno, da je to res ali da na to pristanemo …